Markov evangelij vere

Markov evangelij je bil napisan prvi, kot prvo poročilo o Jezusu, o njegovi osebi, naukih in dejanjih. Preseneča, kako malo je v njem »učenja« v pravem smislu besede. V pogl. 4 je nekaj prilik o Božjem kraljestvu, v pogl. 13 je govor o porušenju templja in prihodu Sina človekovega, sicer pa pri Marku ni daljših Jezusovih govorov. Kaj je tista prva, glavna stvar, ki jo torej uči Učitelj Jezus? Izkaže se, da je odgovor zelo preprost: vera.

V Markovem evangeliju se vera oziroma verovanje pojavlja na dvaindvajsetih mestih, od prvega do zadnjega poglavja. Preden pregledamo ta mesta, na kratko povejmo, kaj vse obsega grška beseda pístis, ki jo prevajamo z vera. Pomeni tako osebno zaupanje, zanašanje in zvestobo, kot gotovost, prepričanje in verovanje v določena dejstva. V sodnem kontekstu lahko pomeni celo dokaz, v političnem pa lojalnost imperiju. Vse te pomenske odtenke moramo imeti pred očmi, ko beremo Markov evangelij.

Pomenljivo je že prvo mesto, 1,15. Tukaj so v nekakšnem uvodnem akordu pravzaprav združene vse štiri glavne razsežnosti Jezusovega sporočila v Markovem evangeliju: Božje kraljestvo, evangelij, spokorjenje in vera. Vera je torej prvič omenjena v zvezi z evangeljskim razglasom, da nastopa Božje kraljestvo. Jezus razglaša kraljestvo in dobesedno kliče, ukazuje vero. Vera je tisti ključ, ki odklepa novo resničnost, ki je nastopila v Jezusovi osebi in okrog nje. Bog je končno odločilno posegel v človeško zgodovino. To je najboljša možna novica. Od ljudi pričakuje dvoje: spokorjenje, življenjski obrat proč od zla k živemu, navzočemu Bogu, in predvsem vero. Zaupanje, da je njegovo kraljestvo zdaj na dosegu in dostopno, ter sploh zaupanje v njegovega glasnika, skozi katerega se to učinkovito kraljevanje že vidno kaže. To je uvodni akord v dramatično božansko lekcijo vere, ki bo sledila.

V 2,5 Jezus presenetljivo dobi prav to, kar išče: vero. In odzove se enako presenetljivo: razglasi odpuščanje grehov, zgolj po veri vanj, brez vsakih ritualnih ali moralnih dejanj. Prva razsežnost Božjega kraljestva, ki jo odklene vera, je odpuščanje grehov.

V 4,40 nasprotno Jezus graja svoje učence, zakaj še nimajo vere. Kot da bi pričakoval, da bi jo že lahko imeli! Videli so že dovolj čudežev, dovolj časa so bili že z Jezusom, da bi zdaj lahko tudi sami ustavili vihar, ali kako? Kako to, da se še niso navzeli njegove vere?

V 5,34 reče krvotočni ženski, da jo je njena vera rešila. Izvirna beseda pomeni tudi ozdravila, vendar se zdi, da je dvojni pomen tukaj skoraj nameren. Da, vera je potrebna za telesno ozdravljenje in za celovito odrešenje človeka. Oboje spada skupaj. To je morda eden od škandaloznih vidikov Markovega evangelija: prav nobene razlike ni med vero, ki je potrebna za telesni čudež in za večno odrešenje. Celo tako se zdi: vera v Jezusove čudeže je tisto prvo, tisto manjše, tisto osnovno, kar mora najprej usvojiti vsak učenec, preden bo lahko Jezusu zaupal tudi, da je pri njem večno življenje, onkraj smrti. Naslednja razsežnost Božjega kraljestva, ki jo odklepa vera, je torej sposobnost prositi in prejeti Božje čudežne posege v svojem življenju.

Takoj zatem, v 5,36, Jezus reče očetu umrle deklice: »Ne boj se, samo veruj!« Tukaj se vera postavi proti smrti, proti konkretni, fizični smrti. Kot njen kljubovalec in izzivalec. Kot zmaga nad njo. Jezus ve, da tukaj premika meje, zato vero, zgolj vero in nič drugega, avtoritativno ukaže. Oče umrle deklice jo očitno sprejme. In zgodi se nepredstavljivo. Odklenjena je še ena raven Božjega kraljestva in ta nakazuje tudi že končno zmago nad večno smrtjo.

V 6,6 se nasprotno temu Jezus čudi neveri svojih bližnjih. To ga prizadene in omeji v delovanju (prim. v. 5!). Prav tisti, ki so mu najbližje, se ne odprejo lekciji vere, ki jo podaja Mesija s svojo navzočnostjo, z Božjim kraljevanjem, ki ga vpeljuje.

V 9,19–24 se zdi, da imamo prvo malo učenje o veri. (Vse prejšnje lekcije so bile namreč v dejanjih.) Jezus najprej izrazi svoje razočaranje nad nevero, ki jo zdaj sreča tam, kjer je že zdavnaj ne bi smelo biti: pri svojih učencih. Nič ni Jezusu bolj neznosno od tega!
V v. 23 nato pouči dečkovega očeta, da je tistemu, ki veruje, vse mogoče. Bogu ni nič nemogoče (Lk 1,37). Velika, morda celo ključna lekcija. Za vero ni nobene meje, ker je vera stik z Bogom, ki je, ki vsemu daje bivanje, ki strukturira ves obstoj in ki zdaj v Jezusu in zaradi Jezusa odločilno posega vanj.
Odziv očeta v v. 24 je zanimiv. Očitno hoče biti poslušen Jezusu in sprejeti njegov izziv, hkrati pa se zaveda svoje nemoči. Zato izreče na videz protislovno molitev: »Verujem, pomagaj moj neveri.« Ne izvemo, ali je Jezus sprejel to prošnjo, besedilo prej govori, da ne, vendar je dejstvo, da je oče dobil, kar je prosil: osvoboditev od moči zla za svojega sina.

V 9,42 Jezus omenja »male«, ki verujejo vanj. Vera je tu tisto glavno, kar človeka poveže z Jezusom in ga identificira z njim.

V 10,52 slišimo podobno kot v 5,34: vera ozdravlja in rešuje. Slepi je vpil, da je Jezus Davidov sin, se pravi Mesija. Jezus ga je posebej poklical k sebi in ga vprašal, kaj želi. Slepi ni potreboval spodbud ali razpravljanja. Vedel je, veroval je, prepričan je bil, da ga Mesija lahko ozdravi. Jezusov končni odgovor je pravzaprav izredno ponižen, kot bi hotel reči: nisem te ozdravil jaz, ampak te je ozdravilo tvoje zaupanje vame. Jezus se postavlja v vlogo sprožilca, katalizatorja, spočenjevalca vere v ljudeh (prim. Heb 12,2). V Markovem evangeliju je Jezus predvsem učitelj tega.

V 11,20–25 imamo drugo, končno učenje o veri. Jezus je že v Jeruzalemu in njegova učiteljska služba se končuje. To je njegovo zaključno sporočilo. Mojster, ki odhaja, zdaj preda glavno skrivnost »obrti« svojim vajencem, ki jih je izuril. Stvar je tako pomembna, da Jezus napravi nekaj navidez nesmiselnega, celo krutega. Drevo, ki v tem času sploh še ne more roditi sadov, prekolne z ukazom, naj nikoli več ne rodi. In drugo jutro se posuši od korenin navzgor. Seveda je v igri tudi simbolika: nerodovitna smokva je Izrael, ki ne da in da sadu (prim. Lk 13,6–9) in ki ga zdaj, ko bodo zavrnili vpeljevalca Božje vladavine, čaka samo še prekletstvo in uničenje. Toda Jezusova lekcija svojim učencem je tukaj povsem praktična. Gre za nauk o tem, kako moliti z vero, oziroma v tradicionalnem jeziku, o »molitvi vere« (Jak 5,15), se pravi kako moliti, da bi bil uslišan.
Začne se s še enim ukazom, ki gre še globlje od prejšnjih. Dobesedno: »Imejte vero Boga.« Vero, primerno Bogu, ki mu nič ni nemogoče. Vero, gotovost, ki izhaja iz samega Boga, ki po Duhu prihaja od njega v človeška srca, ki jo iščejo. Vero, gotovost, zanesljivost samega Boga, ki govori svojo besedo in ustvarja iz nič ter kliče stvari, ki jih ni, kot da so (prim. Rim 4,17).
Jezus to podpre z bizarno, hiperbolično prispodobo. Nekdo reče Oljski gori, naj se vrže v morje, in pri tem prav nič ne dvomi, ampak trdno zaupa, da se bo zgodilo, kar pravi – in to se zgodi! Oksimoron, vpijoči pomenljivi nesmisel. Kljub vsem zlorabam in brezpotjem nauka o »zdravju in prosperiteti«, obstaja nekaj takega, kot beseda vere, ki se je morajo priučiti Jezusovi vajenci. V moči Svetega Duha – obstajajo trenutki in okoliščine, ko je preprosto potrebno izreči besedo ali celo ukaz ter ji priložiti vso vero in gotovost da se bo uresničila. V Božjem strahu in veliki ponižnosti, ugnezdeni v njegovi volji. S tem kažejo, da so Božji otroci, deležni njegove narave. Ko so v veri popolnoma združeni z Očetom, dejansko prav tako kot on izrečejo besedo, in se zgodi. Hkrati je to tudi opozorilo proti nepremišljenem blebetanju v molitvi, ko dejansko ne pričakuješ in ne misliš, da se bo to, kar prosiš, v resnici zgodilo. Takšne molitve so prazna religiozna megla, ki Boga ne časti, ampak žali. V molitvi – pa tudi sicer – je treba besede uporabljati premišljeno, tehtno, polno vere ter dostojno Boga in naše narave Božjih otrok.
Jezus nadaljuje z naukom, v katerem je še en ukaz: »Verujte, da ste (že) prejeli, in se vam bo zgodilo.« Sedaj verujte, da je bila vaša prošnja že prej uslišana, in se vam bo zgodilo v prihodnosti. Sedanja gotovost glede preteklosti, da je Bog v svoji modrosti, volji in ljubezni to že uslišal, tlakuje pot prihodnosti, v katero poseže Bog in je v njej navzoč. V nekem smislu jo ustvarja. Tukaj so Božji otroci udeleženi v naravi Boga, ki kliče stvari, ki jih ni, kakor da so. Nebeški Oče uživa, ko vidi, da njegovi otroci začenjajo razmišljati podobno njemu.
Globoka lekcija se konča s praktičnim pozivom k odpuščanju. Odpuščanje grehov ostaja glavni cilj molitve in hkrati predpogoj uslišane molitve. Kot bi Jezus hotel reči: če želite moliti kot Božji otroci, najprej poskrbite, da ste res vsem odpustili vse, da bo lahko vaš nebeški Oče odpustil vam in boste v veri lahko eno z njim. Edino tako boste lahko imeli »Božjo vero«.

V 11,31 Jezusovi nasprotniki, judovski voditelji, nedvomno pravilno predpostavijo, da od njih pričakuje verovanje Janezu Krstniku. Janez je že začel razglašati nastop Božje vladavine, zelo podobno kot Jezus na začetku. Seveda, zato je v Jezusovi perspektivi tudi Janezovo sporočilo takšno, da od ljudi zahteva predvsem vero.

V 13,21 pa Jezus zapove tudi nevero – lažnim Mesijem! Ti torej delujejo podobno kot on, od ljudi pričakujejo vero, zaupanje, pripadnost, lojalnost sebi. Posnemajo zunanjo obliko Jezusovega delovanja – s povsem drugačno vsebino. Vera, zvesto zanašanje na Jezusa, izključuje vse druge vere in zanašanja, še posebej pa takšne, ki so ji podobni. Bog je ljubosumen Bog. Eden je in ni drugega.

V 15,32 Jezusovi nasprotniki povejo, v katerem primeru bi verovali: če bi Jezus stopil s križa. Če bi bil drugačen Mesija. Po njihovi volji in predstavi in pričakovanju. Tukaj imamo pravzaprav definicijo in ključni zgled človeške vere, takšne, ki je v nasprotju z vero, ki jo je demonstriral in učil Jezus. Vere, ki misli po človeško in ne po Božje (8,33). Vere, ki zahteva čudež pod svojimi pogoji, po svoji volji, ne Božji. Vere, ki lahko izgleda zelo religiozna, pobožna, verna, tudi zvesta svetim izročilom. Vere, ki ne prihaja iz Boga in človeka združuje z njim, ampak ki izhaja iz človeka in se dviga proti Bogu, nad Boga, ter ga hoče priličiti sebi, podvreči sebi, podjarmiti sebi. Vera človeka in števila njegove zveri.

V 16,11–14 imamo še zadnji, skrajno presenetljivi primer nevere učencev. Še sedaj, ob koncu, po koncu, po vstajenju!? Jezusovo vstajenje od mrtvih kot glavni, kronski čudež, ki na prav poseben način že vpelje Božje kraljevanje v svet, seveda zahteva še večji »skok vere«, kot vse, kar se je zgodilo prej. Judovske predstave učencev tudi niso mogle pripraviti na kaj takega. Vseeno se na tem mestu zazdi, da je nevera učencev eden od vodilnih motivov evangelija. Izraz se v tem kratkem odlomku ponovi kar štirikrat! Je to Jezusov končni neuspeh? Ali nasprotno, Markova spodbuda bralcem, naj ne obupujejo nad svojo malovernostjo, ker so imeli z njo neprestano, vse do konca, težave tudi Jezusovi izbrani učenci, pa nad njimi ni obupal, temveč jim je celo zaupal odrešenje sveta, kot sledi v naslednjih vrsticah? Vsekakor pa je to, kot že prej (8,17), tudi pričevanje o trdoti človeškega srca, o tem, kako težko in počasi človek sprejema »vero Boga«.

V velikem naročilu v 16,16 dobimo še zadnjo, končno razsežnost vere, namreč vere, ki rešuje pred prihodnjo sodbo, in nevere, ki ji zapade. Vera v evangelij, zvestoba temu kraljevskemu razglasu, je edino, kar šteje in bo štelo. Vera odloča o človekovi usodi v prihodnjem veku, ko bo Božje vladanje vidno napolnilo vse stvarstvo. Seveda, saj je vera ključ kraljestva. Da pa ne bi tega sporočila razumeli narobe, preveč poduhovljeno, češ, v resnici gre edino za to odrešilno vero, ki odloča o večni usodi, Jezus v 16,17 doda seznam čudežev, ki naj bi spremljali verujoče. Tu se jasno pokaže »Markov škandal«, ki smo ga opazili že prej: med odrešilno vero in vero, ki dela čudeže, ni nobene razlike. Gre točno za eno in isto vero, ki zaupa, da je Bog že uslišal prošnjo, ki se bo šele uresničila, in ki zaupa, da te je Bog že odrešil, da bi izkusil odrešenje v prihodnjem veku.

Habakuk: Zvesto čakanje na Božje razodetje

Habakuk se je znašel v težkih okoliščinah, pritožil se je Bogu, ta pa mu je povedal, da prihajajo še težje stvari. Nato je šel na svojo stražo in čakal na Boga. Ta mu je odgovoril, naj vztrajno čaka na razodetje. V vsem kaosu in zlu bo »pravični živel iz moje zvestobe/vere« (2,4 LXX) – zvesto se bo naslonil nanjo, črpal iz nje, zato bo sam zvest in (o)pravičen. (Verjetno zato Pavel, ki je ta odlomek dosledno citiral brez »moje« (LXX) ali »svoje« (MT), doda »iz vere v vero« (Rim 1,17) – »iz Božje zvestobe v zvestobo/vero pravičnega«.) Sledi razodetje Božje jeze, ki nenadoma zažari v obljubi, da bo Božja slava napolnila vse stvarstvo (2,14). Zdi se, da je samo razodetje te slave nato upesnjeno v psalmu v 3. poglavju.
Aba, Oče, vztrajno te čakam na skali tvoje zvestobe, tvoje zanesljivosti, resnice. Da, želim neprestano zajemati iz nje in se krepiti v zvestobi. Skala v meni. Razodeni se tudi meni in drugim, pošiljaj nam videnja tvoje slave, razodetja tvoje presežne moči. Govori nam v naših stiskah, da te bomo slavili navkljub njim! Molim, daj meni, daj nam zvest značaj. Zanašajoč se nate in zanesljiv. Hvala ti, Jezus, za tvojo zvestobo Bogu. Iz nje živim in bom živel.

Gal 5,13–6,5: Božji Duh zdravi človeško sprtost in razbitost

Preberi odlomek

Celoten odlomek o delih mesa in sadu Duha je na obeh koncih vpet v razpravo o slabih odnosih med učenci (5,15.26; 6,3) – predvsem gre za razne oblike prepiranja in medsebojnega nasprotovanja. Seznama v v. 19–23 ne delujeta samostojno, kot nekaj splošnega, ampak kot preprosta kazalca, kje je kdo: ali ravna po mesu ali po Duhu. Sama po sebi nista namenjena temu, da bi s pomočjo njiju prestopili v boljše življenje. Sta kontrolnika, kazalca.
Splošna rešitev problema ni podana v teh seznamih, temveč v 5,16 in nato bolj konkretno v 5,24–25. Tu je treba nujno brati vzporednico v Rim 8,13–14. Tako postane jasno: življenje po Duhu je križanje »mesa«, se pravi stare, sebične adamske narave. Vrstici 24 in 25 v Gal 5 govorita eno in isto iz dveh različnih perspektiv. Žal pa si danes le malo kristjanov predstavlja, da hoditi v Svetem Duhu pomeni najprej apliciranje Kristusove smrti na moje lastno »meso«.
Konkretna rešitev problema, ki ga obravnava ves odlomek, pa je v 6,1–2: »Bratje, če se kdo zaleti v kak greh, ga vi, ki vas vodi Duh, popravite, in sicer v duhu krotkosti, pri tem pa glej nase, da ne boš skušan tudi sam. Drug drugemu nosite bremena in tako boste izpolnili Mesijevo postavo.« Tam, kjer gre res za kakšno napako pri bratu, je potrebna krotkost, nežnost, nenasilnost. Tako se odziva novi človek, rojen iz Duha in delujoč po Duhu. In tudi on mora pri tem močno paziti: greh drugega ima moč, da povleče vanj tudi njega samega. Ta »duh krotkosti« je nasprotje od »praznega dozdevanja, da si nekaj« (5,26; 6,3!). Kristusov križ je opravil s tem!
Aba, Oče, s krstom smo križali starega človeka in tvoj Duh nam po Kristusu daje praktično moč, da ga križamo vsak dan, vedno. Uči nas hoditi v Duhu in resnici, moliti v Duhu, služiti v Duhu, korigirati druge v Duhu.

Mt 5,1–12: Koraki v hoji za Jezusom

Blagri, oziroma dobesedno: razglasi, kdo je srečen, so manifest Božjega kraljestva in opredelitev, komu je namenjeno. Torej so tudi manifest učenčevstva: kakšni so učenci, koga lahko zajame to kraljestvo.
Blagri od v. 3 do v. 10 s ponovitvijo »nebeškega kraljestva« predstavljajo zaključeno celoto (t. i. inclusio). Zdi se, da si sledijo v logičnem zaporedju, da predstavljajo korake na določeni poti od začetka do konca.
Začetek: to, da se zavedaš, da si duhovno ubog. Iz tega sledi, da se zaveš lastnih grehov in grehov sveta ter nad njimi žaluješ. Zato zavzameš ponižno in povsem nenasilno držo. In tu se v tebi pojavi velika lakota in žeja po Bogu – da uredi stvari, tako kot je prav. Bog ti da, postaneš usmiljen do vseh ljudi in dosežeš njegovo obilno usmiljenje in odpuščanje. To očisti tvoje srce, da se ti po Duhu začne razodevati Bog (prim. Ef 1,18). Toda ne ostaneš samo pri tem, ampak imaš poslanstvo v svetu: da tja prinašaš spravo, ki jo prinaša edinole evangelij miru (prim. Ef 6,15; Iz 52,7). To pa te nedvomno pripelje v spor z vidnimi in nevidnimi oblastmi, tako da te zadene preganjanje.
Tako je začrtana pot učenca. Mreža Božjega kraljestva zajema ljudi, ki so na vseh teh različnih stopnjah hoje za Kristusom.

Mlačnost

Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni. (Raz 3,17–19)
Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.
Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.

Prvo Janezovo pismo: Luč nove zapovedi proti temi greha

Prvo Janezovo pismo je preprosta in hkrati globoka meditacija o Jezusovi novi zapovedi ljubezni med učenci (Jn 13,34) in o drugih ključnih temah Janezovega evangelija: Jezus kot luč, ki vse razsvetljuje (Jn 1,3–4.9; 8,12; 12,35–36), osvoboditev od greha, ki jo prinaša Božji Sin (Jn 8,31–36), dar Duha resnice, ki nas uči vsega (Jn 14,26), uslišana molitev (Jn 15,7.16).

Janez piše »ljubljenim otročkom« zato, ker jih ogrožajo nekateri varljivci, lažnivci, zapeljivci. Ti so sprevrgli evangelij, ki so ga slišali od začetka. Kot kaže, gre za nekakšne »proto-gnostike«, ki so zanikali, da je Jezus res Kristus oziroma da je Kristus prišel v Jezusovem mesu, se pravi, zanikali so, da sta Jezus in Kristus nerazdružljiva (1 Jn 4,2–3). Zaradi tega zemeljsko življenje in učenje Jezusa iz Nazareta zanje ni bilo več merodajno, kot zgled, ki naj bi ga posnemali (1 Jn 2,6; 4,17). Ti proto-gnostiki so očitno živeli razuzdano, v različnih grehih (podobno srečamo v Jud 1,3–14 in 2 Pt 2; 3,3–4, poznih apostolskih spisih), zato se pismo toliko ukvarja z vprašanjem greha. Kot kaže, so prezirali druge učence in na neki točki zapustili skupnosti, v katerih so bili. Janez torej piše proti tej prevari in želi okrepiti učence v hoji za Jezusom: v poslušnosti evangeliju, v Očetovi in bratski ljubezni, svobodi od greha, vodstvu Duha, veri v Jezusa.

Janezova optika je črno-bela: luč-tema, resnica-laž, Bog-hudič, greh-pravičnost, občestvo-svet. Jasen izris dveh kraljestev.

Ne vemo, kdaj in od kod in komu je bilo pismo napisano. Možna lokacija je Efez proti koncu prvega stoletja, vendar je to negotovo. Vtis je, da je pisec star: ponavljanja, obnavljanja, puščene nejasnosti, dodatna pojasnjevanja. Ton pa je topel, ljubeč. Vabi v »občestvo z Očetom in Sinom.«

1,1–4 Razglas Božje Besede kliče vse ljudi v občestvo, združenost z Bogom in drug z drugim.

1,5–2,2 Bog je čista svetloba, v njem ni nobenega prostora za temo, za greh. Pripravil je pot ven iz greha: spravna daritev njegovega Sina, na naši strani pa spokorjenje, priznanje greha.

2,3–6 Poznati Boga pomeni delati, kar nam naroča. Kdor je poslušen njegovi besedi, živi v Božji ljubezni. Poslušnost je popolna ljubezen! Zakaj? Ker je v Besedi moč za združitev z Bogom in z brati. Združenost z njim pa pomeni, da živimo točno tako kot Jezus. To je srce učenčevstva. Enak življenjski slog. Enaki cilji, vrednote; enaka ljubezen.

2,7–11 Zapoved je tukaj za Janeza samo ena: stara dvojna zapoved ljubezni do Boga in do sočloveka ter nova Jezusova zapoved njegove ljubezni med učenci. (Pozneje se ji zaradi lažnih naukov pridruži še zapoved vere v Božjega Sina.) Življenje v tem je hoja v luči, življenje brez tega je hoja v temi.

2,12–14 Nekoliko nejasen nagovor trem skupinam:

• »otročkom« (pravkar spreobrnjenim),
• »mladeničem« (mladim v veri, ki pa so že premagali zlo – zavedajo se svoje avtoritete v Kristusu in jo učinkovito uporabljajo v boju proti hudiču in grehu),
• »očetom/staršem« (zrelim učencem, ki so zgled ostalim in skrbijo za njih).

Gre za zanimivo razdelitev, ki jo je treba upoštevati pri gradnji občestev – vsaka skupina potrebuje svoje.

2,15–17 Močna spodbuda, naj se odlepimo od sveta in od želj, ki vladajo v njem. Tukaj velja ali-ali: ali Očetova ljubezen ali človeške želje, ki vodijo družbo!

2,18–25 Janez prvič spregovori o lažnivcih, ki skušajo verujoče speljati proč od Kristusa. Učenci jih bodo premagali s tem, da se držijo evangelija.

2,26–27 In s tem, da poslušajo Duha, ki je v njih in jih »uči vsega« (Jn 14,26). Duh, s katerim nas je mazilil Oče, nam je torej dan kot Učitelj! Kot tisti, ki nas spominja na vse, kar je Jezus bil, učil in delal. On aktualizira Jezusa – Besedo – evangelij v naših življenjih. In del evangelija je tudi obljuba Duha.

2,28–3,3 Očetova ljubezen je to, da nas je sprejel in napravil za svoje otroke. Povsem zares. Pričakovanje Jezusovega prihoda in naše združitve z njim ima veliko preobraževalno moč zdaj: postajamo čisti kakor on.

3,4–10 V Jezusu je popolna zmaga, svoboda od greha. Kdor še naprej greši (zavestno, namerno, kontinuirano), samo kaže, da je Bogu popolnoma tuj. Jezus je prišel uničit greh, hudičevo delo. Novo rojeni ne more grešiti! – Kdor koli spusti standard krščanskega življenja nižje od tega, odpravlja Kristusovo delo.

3,11–18 Konkretna ljubezen v občestvu je izpolnitev edine Kristusove zapovedi. Njen vir je njegova žrtev za nas.

3,19–24 Učence še vedno lahko muči vest. Z aktivno ljubeznijo dobijo mirno vest in veliko gotovost, tako da v molitvi od Očeta prejmejo vse, kar ga prosijo. Gotovost izhaja iz zavedanja, da so poslušni Bogu. Ta naroča samo dvoje: zvesto naslanjanje na Jezusa in ljubezen do bratov. Sveti Duh je pečat te gotovosti.

4,1–6 Še drugič o varljivcih in o duhovih, ki jih vodijo. Razlikovanje duhov je preprosto: ali potrjujejo Jezusovo zemeljsko razodetje (z vsem kar spada zraven) ali ne. Ta, ki je v nas, je večji od njega, ki je v svetu.

4,7–23 Še druga spodbuda k prakticiranju Kristusove ljubezni v občestvu. Bog sam je ljubezen. Kristusova žrtev je čista ljubezen. Dar Duha in posinovljenja je velika ljubezen. On nas je prvi ljubil. Zdaj smo na potezi mi, da storimo enako. Temelj učenčevstva – posnemanje Boga. V tej ljubezni je tudi gotovost glede sodbe, mirna vest, pogum v molitvi. Ljubezen izganja vsak človeški strah.

5,1–4 Zmaga nad svetom je vera v Jezusa, ki je nerazdružljiva od poslušnosti njemu. Torej zvestoba Jezusu, kakor se je razodel.

5,6–12 Še eno nejasno mesto. Najbrž pomeni to, da so o Jezusu pričevali:

• krst Janeza Krstnika (voda, človeško pričevanje, prim. Jn 5,33–35),
• Jezusova žrtev za nas na križu (kri),
• Sveti Duh ob njegovem krstu, vstajenju in v nas (Božje pričevanje).

Oče sam pričuje o svojem Sinu po Duhu v srcih ljudi! (Koliko se zanašamo na to Božje pričevanje?) Kdor sprejema to pričevanje, sprejme Sin, se rodi na novo in ima že zdaj večno življenje.

5,13–21 Ponovna spodbuda h gotovosti in pogumni molitvi – morda za odpadle zapeljivce, ki se hočejo vrniti? Rojstvo iz Boga je življenje svobodno greha. Sin nas varuje. On je resnični Bog. Paziti se moramo ponaredkov!

Gal 5,16–26: Življenje po mesu ali Duhu?

Za ljudi vere očitno še vedno ostaja nemogoča možnost, da se vrnejo v stare tire. Možnost “mesa” (sebične stare narave) na žalost še ni ukinjena. Je pa nad njo obljuba (tako je namreč treba brati v. 16: prihodnjik, ne velelnik!): če se pustimo voditi Duhu, ki je v nas, bodo impulzi starega človeka mrtvi, uničeni od znotraj, križani, in tako nismo več pod postavo, ki je dana za to, da jih zavira od zunaj. Seveda, kjer je Duh, je postava kot šibkejše orodje oziroma slabše zdravilo nepotrebna.

Potem sledi precej natančen opis enega in drugega življenja. The rubber hits the road. Poleg očitnih zunanjih grehov so našteti tudi nekateri notranji: sovraštvo, prepirljivost, nevoščljivost … Pavel ostro izpriča: če to prakticiraš, se ne varaj: nisi v Božjem kraljestvu in tja tudi ne prideš, če se ne spokoriš in ne odnehaš s takšnim življenjem. Seveda: če živiš v starem in se s tem strinjaš oziroma imaš to za “normalno”, namesto da bi se proti temu boril, si ne domišljaj, da spadaš v novo. V Kristusu gre za popolno prenovitev človeka z vsemi njegovimi vzgibi.

Nasproti “mesu” je življenje Duha, za katero je značilna ljubezen v vseh svojih pojavnih oblikah. Seveda: Kristusov Duh = Kristusov značaj. Nekatere od naštetih lastnosti se da postaviti kot nasprotje tistim iz prejšnjega seznama.

Kristusovi ljudje so namreč meso križali. Vera in krst sta staremu človeku zadala neustavljiv, smrtonosen udarec. Sam po sebi nima več nobene moči, razen če ga posebej ne hranimo in ga s tem umetno vzdržujemo pri življenju. To je Kristusova obreza. Od znotraj, obreza srca. Iz vere po Duhu. V tem križanju, krstu, smrti moramo torej vztrajati in ga neprestano obnavljati. Brez križa ni Duha. S križem pa se začne Njegovo kraljevanje. In svoboda.

Kako neizprosen sem do impulzov starega Matjaža, ki se včasih dvignejo? Koliko časa traja, preden križam to ali ono? Kako lahko ta spokorilni in križalni čas skrajšam? Ga lahko sploh ukinem – s tem, da te stvari še posebej nosim na križ že vnaprej, še preden se dvignejo? Toda hkrati: da ne skušam z lastno (staro!) močjo premagovati mesa? To bi vodilo k verskemu fanatizmu, novemu farizejstvu.

Kako se lahko bolj dosledno pustim voditi Duhu? (To je glavni imperativ tega odlomka!) Kako lahko vedno živim in ravnam v skladu z njim, v skladu s Kristusom? Kako bolj gojim vero, ki deluje po ljubezni? Potrpežljivosti, krotkosti? Resnično vero, takšno abrahamsko, ki odpihne meso in njegove bedne sebične navezanosti in patose? Ki zapušča vse in hodi za vstalim Mesijem …

Mt 16,13–28: Najsvetejša vera in njene obljube

Jezusu je očitno dovolj čakanja in skorajda prisili učence, da se izjasnijo glede ključnega vprašanja: kdo je on v resnici? Ko Peter izpove, da je on Mesija, Jezus v tem najbrž vidi odgovor na svojo molitev na gori nedolgo nazaj, potem ko so umorili Janeza Krstnika (Mt 14,23; gl. kontekst od začetka poglavja). Farizeji niso sadike, ki bi jih vsadil Oče (Mt 15,13), Peter in učenci pa to so: Oče je uslišal Jezusovo molitev in tem “malim” razodel Sina (Mt 11,25–27).

Velike obljube Petru so razumljive, če so vezane na vero, ki jo je izpovedal. Ključ nebeškega kraljestva je vera; Peter ga bo dobil, ko bo v celoti dojel kakšen Mesija je Jezus – tak, ki bo trpel in vstal od mrtvih – in ko bo prejel naročilo, da razglasi evangelij povsod po svetu. Zato je obljuba v prihodnjiku. Obljuba o odprtih nebesih se ponovi vsem učencem v 18,18–20 in v malo drugačni obliki še v Jn 1,49–51 – v podobnem kontekstu, ko vero izpove Natanael. Očitno Jezus v takšnih trenutkih ni skoparil z obljubami in velikimi besedami. Očitno je to nekaj, kar ga globoko razveseli. Seveda, za to je prišel na svet – da bi ljudje začeli verovati, se zaupno naslanjati nanj (prim. 1 Tim 3,16).

Iz neposrednega in iz širšega konteksta je torej jasno, da obljube ključev (ki pomenijo Jezusovo božansko oblast: Iz 22,22; Raz 3,7) ne moremo razumeti kot nekaj, kar je bilo dano ekskluzivno Petru. Na tem mestu je dano njemu, ker je on izpovedal vero. V Jn 20,21–23 je vsem učencem hkrati z obljubo Svetega Duha dana praktično identična oblast “odpuščanja oziroma zadržanja grehov” (kar je v skladu govorico tistega časa lahko sinonim za “razvezovanje” in “zavezovanje”, ki je obljubljeno Petru). In – pomembno – ta obljuba vsem učencem je zdaj (v sedanjiku) jasno dana v kontekstu misijona: “Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.”

Tertulijan (konec 2./začetek 3. st.) poda lep primer, kako so to razumeli v prvih stoletjih, in takole razloži, kako je ta obljuba delovala v praksi: ko je Peter prišel h Korneliju, oznanil evangelij ter videl njihovo vero, potrjeno s Svetim Duhom, je razglasil, da jim nič ne more braniti krsta – odklenil jim je vrata, razglasil, da so jim grehi odpuščeni, “razvezal” jim je vstop v nebeško kraljestvo (Apd 10; prim. tudi Apd 15,9). Malo prej pa je magu Simonu vrata zaklenil in mu vstop “zavezal” (Apd 8,18–23). Oblast ključev je torej vezana na razglas evangelija (ki je po Pavlu sama Božja moč: Rim 1,16) in na “najsvetejšo vero, ki je enkrat za vselej izročena svetim” (Jud 1,3.20). In ta vera je tudi “skala” (petra, ne petros!), na kateri je zgrajena Cerkev, kot so opozarjali drugi zgodnji cerkveni očetje.

Prav zato takoj sledi lekcija o tem, kakšen Mesija je Jezus in kaj pomeni verovati oziroma biti zvest njemu. Iti na križ in v vstajenje skupaj z njim. Druge poti ni, so samo človeško-satanske bližnjice, ki vodijo v pogubo. Nobenega kompromisa. Sebe/jaz/življenje/dušo (psyche) imaš za to, da se daruješ (kakor On!), sicer se pogubiš. Trda resnica, ki pa nas vpeljuje v njegovo ljubezen. In zato tudi v njegovo moč in oblast. V “najsvetejše”. V vero in zvestobo (pistis) živemu Bogu.

In tudi tu sledi velika obljuba opravičenja na sodbi ter slave, s posebnim predogledom, ki je dan nekaterim.

Mt 16,1–12: Nekateri se igrajo religijo

Kakšna znamenja časov (usodnih trenutkov, kairoi) bi morali razumeti farizeji? Množico Jezusovih čudežev? Še pred tem Janeza Krstnika? Ali temne oblake rimske okupacije in nemirov, ki so jo spremljali in se stopnjevali? Vse to?

Jezus jih sicer ostro zavrne, a vendarle ostaja usmiljen do njih, saj pove, da nekakšno znamenje vendarle bo.

Sledi strogo svarilo učencem: ne postanite jim podobni. Njihov “nauk” je tu mišljen na široko: njihova verska prepričanja in verjetno tudi hinavska praksa (kot je jasno povedano v Lk 12,1) – “igranje vere”, ohranjanje oblike pobožnosti, ki pa nima moči, srca, vsebine (to napade Jezus malo prej v Mt 15,1,–14). Očitno je mogoče zgraditi cel verski ali teološki sistem (didache), ki prezre bistvo in ki v resnici ni poslušen Božji besedi. Očitno se je Jezus zavedal, da bo to problem tudi v Cerkvi. (In očitno tudi Pavel: 2 Tim 3,5.)

Kakor Mojzes na gori

2 Mz 33,12–34,27 brano skupaj s Heb 4,16 in 10,19–22

Mojzes se po polomu svojega ljudstva pogovarja z Bogom. Ključno vprašanje: ali bo šel Bog sam z njimi? Bog mu zagotovi, da je našel milost in da ga osebno pozna (LXX: pozna bolj kot vse druge). Zato ga usliši.

Nato Mojzes prosi, da bi mu Bog razodel svoje veličastvo/slavo. Bog mu obljubi, da bo šel mimo njega in mu razodel vso svojo dobroto (LXX: svojo slavo) ob razleganju Imena. Naj pride zjutraj na sam vrh gore in v rokah naj ima dve izklesani kamniti plošči. Skril ga bo v skalo, da ne bo umrl od Božje prisotnosti.

Pismo Hebrejcem očitno za nas predvideva duhovno prakso oziroma disciplino po zgledu tega Mojzesovega dogodka. Po Jezusu, skriti v njem, ki je Skala, smo poklicani, da prihajamo v samo najsvetejše v nebesih, v čisto Božjo navzočnost, kjer prejemamo točno to, kar se je tam razodevalo Mojzesu: milost in usmiljenje. Prihajamo torej po veri v Jezusa, oblečeni vanj oziroma po njem, ki je naš veliki duhovnik, po krvi njegovega križa. V najsvetejše, k Očetu. To delamo na osnovi svojega krsta v Kristusa – očiščeni slabe vesti in umiti z vodo (Heb 10,22; prim. 1 Pt 3,21).

Toda ne praznih rok. Izsekati si moramo tabli, kamor bo Bog pisal. Po 2 Kor 3,3 so to zdaj table naših src. Kamnitih src, za katera pa Bog obljublja, da jih bo spremenil v živa in mehka ter bo na njih napisal svoje besede, svojo zavezo, svoja pričevanja (Jer 31,33–34; Ezk 36,25–27). Prinesti moramo torej svoje srce, da ga Bog popiše. S svojimi zapovedmi, zavezo, naročili, zagotovili. Srce, izsekano iz trdote tega sveta.

In tam, prav tam se nam Oče neposredno razodeva. Samo Bog lahko razodeva Boga. Iz Duha v duha, po Kristusu. Daje nam spoznati svoje presežno veličastvo, svojo dobroto, milost, usmiljenje. Razodeva nam sebe, svoje Ime, svojo presežno ljubezen (Jn 17,26). To sveže in vedno globlje razodetje potrebujemo vsak dan znova.

Tam (2 Mz 34,10–27) nam Bog daje tudi vodstvo. Najprej prejmemo odpuščanje za svoje grehe in tudi za te, ki so nam zaupani, za Božje ljudstvo oziroma za skupnost, etnično skupino ali subkulturo, h kateri smo poklicani. Posredujemo. Potem dobimo zagotovilo, da bo šel z nami. Nato nam kaže, kako in kam nas bo vodil ter daje navodila, na kaj moramo paziti. Vse to napiše v nas po svojem Duhu, ki je njegov prst.

Ta dvig v duhu, ta pristop k Bogu, je mogoč zaradi zaupnosti, poguma, drznosti, svobode govora, ki nam je podarjena v Kristusu. In zaradi tega, ker nas je Bog sam osebno spoznal in poklical po imenu.

Jezus je rekel, da je Janez Krstnik večji od vseh, ki so bili rojeni, vendar je tudi najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega (Mt 11,11). Torej tudi od Mojzesa. Če se je Mojzes lahko tako srečal z Bogom, se tako gotovo lahko srečuje tudi vsak, ki je v Božjem kraljestvu.

Si upam stati na vrhu gore, v tej drzno ponižni milosti?