Jn 1,1–18 – Prolog: Meditativna hvalnica Logosa

Preberi Evangelij po Janezu 1,1–18

1,1 Ἐν ἀρχῇ ἦν ὁ λόγος ('V počelu je bil Logos')

Božanski Logos/Beseda/Govor/Smisel/Razum/Zakon je pred vsem bivajočim. On je počelo in izvir bivanja. Smisel predhodi biti.

1,1 πρὸς ('k' oziroma 'proti' oziroma 'pri [Bogu]')

Kakor sogovornik, obrnjen k Bogu ali celo ki nagovarja Boga? Vsekakor je naznačeno, da je bil Logos najprej skrit. Novozavezno razodetje pomeni razkritje temeljne skrivnosti obstoja.

Pri Bogu je bil torej Govor, ki je bil najprej obrnjen navznoter, v »Očetovo naročje«, s stvarjenjem pa se je obrnil navzven in postal Božje samoizlitje v obstoj, izhajanje Boga v to, kar ni Bog, ampak stoji Bogu partnersko nasproti. Zato je Logos tudi samoumevno nosilec Božjega razodetja, njegove samopriobčitve. In v drugi smeri: ker je svet in človek nastal prek Logosa, nosi njegov pečat in je capax dei, usposobljen za učlovečenje Logosa v Jezusu Kristusu. Torej drži Barthova trditev: Bog je že pred stvarjenjem določil, naj bo svet takšen, da se bo v njem lahko učlovečil in naselil Logos. Če je to cilj stvarjenja, potem je stvarjenje dejansko Božje samoizlitje navzven, ki je tudi sámo – vsaj potencialno, v svojem vrhuncu – tudi implicitno božansko. Če se je k nam obrnil Božji notranji (samo)Govor, je torej razumljivo, da je theosis, pobožanstvenje, končni cilj vsega.

1,1 θεὸς ἦν ὁ λόγος ('Bog je bil Logos')

Verjetno v tem smislu: Logos je suvereni izraz Boga samega navzven. Ker je Bog sam v sebi popolnoma nedostopen, je njegov Logos edino, kar se od njega kaže v svetu. O Bogu ni mogoče reči, misliti ali imenovati nič razen tega, kar iz globočine Nadbitnostnega in Neizrekljivega izliva Logos, ki ga ta globočina edinstveno poraja.

Zato je Logos za nas, ki bivamo v ustvarjenem svetu in ki ga slišimo, v vsem in popolnoma Bog.

1,3 πάντα δι᾽ αὐτοῦ ἐγένετο ('prek njega je bi(va)lo vse')

To se navezuje na Božje besede ob stvarjenju sveta: Logos je Beseda, ki jo Bog izgovarja in ki poraja bivanje v vseh njegovih oblikah in modusih.

Božje izrekanje poraja bivanje, zato je Božja Beseda v odnosu do vsega bivajočega vsemogočna, je Bog-v-svetu.

1,4 καὶ ἡ ζωὴ ἦν τὸ φῶς τῶν ἀνθρώπων ('in življenje je bilo luč ljudi')

Logos je življenjska luč, luč dojemajoče in govoreče zavesti, ki zaznava (in vzpostavlja) ves svet in ki jo ima vsak živ človek.

V vsakem človeku je božja iskra zavedajočega osebnega zaznavanja, ki je njegovo življenje; tragična usoda človeka pa je odtujenost od tega svojega izvora, od tega imanentnega božjega izvira svojega sebstva.

1,5 Ta vrstica, pisana v sedanjiku, stoji med stvarjenjem sveta in Janezom Krstnikom. Tèma je verjetno tèma iz Geneze 1,2, v katero je bila spregovorjena stvariteljska beseda. Glede na to, da je pomen gr. besede katélaben verjetno »tema je ni zaustavila/zadržala/zatrla«, vrstica lahko naznačuje širjenje luči, napredovanje Božjega razodetja v zgodovini proti svojemu cilju, ki je učlovečenje. Stara zaveza pri tem ni omenjena, glede na kontekst pa je lahko razumljena kot sámo širjenje luči. Pozneje Janez pove, da je bil dar postave tudi milost (v. 16–17).

Janez torej svetovno zgodovino vidi kot širjenje luči. Nasproti ji stoji tèma, ki jo skuša zaustaviti, zatreti, si jo pokoriti, vendar ji to ne uspeva.

1,6–8 Te vrstice kažejo, kako velik ugled je imel Janez Krstnik med prvimi kristjani, in hkrati kažejo na zgodnji nastanek Jn, ker je Krstnikova oseba za poznejše generacije v veliki meri izgubila svoj pomen.

Krstnik je tukaj predstavljen kot ena ključnih točk odrešenjske zgodovine, kot pooblaščena priča v kritičnem kairosu Logosovega vstopa v ustvarjeni svet. Njegova posebna intervencija je potrebna zaradi posebnosti tega, kar se bo zgodilo.

Obenem ta omemba kaže, da prolog ni mogel nastati ločeno od evangelija (vsaj ne v celoti), ker se odlomek preveč gladko vklaplja v to, kar sledi od v. 19 naprej. Poleg tega bi bilo skrajno nenavadno, da bi krščanska hvalnica Kristusu sama zase tako izrecno izpostavljala Janeza Krstnika. Te vrstice je veliko bolj smiselno razumeti kot pripravo na to, kar sledi.

1,10 ὁ κόσμος αὐτὸν οὐκ ἔγνω ('svet ga ni spoznal')

Temeljni problem človeštva je »gnostičen«: nespoznanje studenca obstoja v osebi Jezusa.

1,12 ὅσοι δὲ ἔλαβον αὐτόν ('tisti, ki pa so ga sprejeli')

Sprejeti Jezusa kot osebo hkrati pomeni sprejetje vsega tega, kar je on kozmično, vsega zaklada, ki je skrit v njem (Kol 2).

Sprejemanje Jezusa/Logosa/Luči je temeljna krščanska drža in duhovna disciplina.

1,12 ἐξουσίαν ('oblast/moč')

Je to oblast milosti, ki nas je osvobodila oblasti greha, kakor govori Pavel v Rim 6?

1,12 τέκνα θεοῦ γενέσθαι ('postati Božji otroci')

Ker je v nas vrelec obstoja, tudi mi sami postajamo vrelci in posredniki Razodetja po zgledu Logosa/Sina, saj smo po milosti vzdignjeni v isto naravo.

1,12 τοῖς πιστεύουσιν εἰς τὸ ὄνομα αὐτοῦ ('njim, ki se zanašajo na njegovo Ime')

Glede na kontekst te besede težko pomenijo kaj drugega, kot da verujejo, da je Jezus Bog.

To je ključna točka posredovanja, ko božanski Logos vstopa v človeka, se mu daje v deleženje in mu deli svoje milostne darove: zaupanje Vanj, v vse kar On je, zanašanje Nanj in zanesljivost Zanj.

1,14 Καὶ ὁ λόγος σὰρξ ἐγένετο ('In Logos je postal meso')

To je najbolj provokativna in subverzivna izjava v človeški zgodovini, tako za religiozne kot za ateiste. Od kod Janezu gotovost, ki je potrebna za takšno predrznost? Kako je sploh mogoče postaviti tako nezaslišano trditev: počelo obstoja je zdaj postalo krhko človeško bitje; v zdrobljivi in šibki človeski lupini je v polnosti bivala moč, ki utemeljuje vesolje? Ne pravi: Jezus je bil deležen te moči, bil napolnjen z božanskim navdihom ali čudežno močjo. Janez pravi: on je ta moč, ta navdih, to počelo. Jezus je točka v času in prostoru, kjer se eksistenca zapogne sama vase in se odpira v svoj predbitnostni izvor. V luči teh trditev common sense postane common nonsense.

Zdi se, da si je Janez upal naravnost povedati to, na kar so drugi novozavezni pisci večinoma le strahospoštljivo namigovali (morda z izjemo Kol 1–2). Na kaj se je lahko oprl? Zanimivo, da že v oznanilu Janeza Krstnika vidi pričevanje o tem. Osnova pa je bila težko kaj drugega kot osebna bližina z Jezusom.

Janezov evangelij izročilo o Jezusu oziroma spomine nanj oblikuje in razvršča okrog tega bistvenega, vse-utemeljujočega spoznanja. Temu osrediščenju služi sedem izjav »Jaz sem« in sedem znamenj, ki kažejo na to spoznanje, na presežno slavo/veličastvo, ki v polnosti biva v Jezusu.

1,14 καὶ ἐθεασάμεθα τὴν δόξαν αὐτοῦ ('in motrili smo njegovo slavo/veličastvo')

Se to nanaša na spremenjenje na gori? Jn o tem nikjer ne poroča. Je s tem mišljeno vstajenje? Jn 12,16 kaže v to smer, kar bi se skladalo tudi z Rim 1,4.

Vendar Jn o Jezusovem poveličanju govori tudi ob drugih priložnostih (recimo v 2,11 in 11,4; morda ima tak pomen 8,28 in, paradoksno, tudi 12,32), zato je bolj verjetno, da Janez z motrenjem njegove slave meri na vse Jezusovo delovanje, ki ga je spremljal, oziroma konkretneje na »znamenja« ter na smrt in vstajenje.

V nekem smislu je to tudi nameravani učinek Jn: ob branju naj bi tudi mi motrili njegovo slavo in se začeli poslušno zanašati nanj.

1,14 πλήρης χάριτος καὶ ἀληθείας ('polnega milosti in resnice')

Tako Logos/Luč deluje kot človek: širi Božjo milost in resnico.

1,16 ὅτι ἐκ τοῦ πληρώματος αὐτοῦ ἡμεῖς πάντες ἐλάβομεν καὶ χάριν ἀντὶ χάριτος ('kajti iz njegove polnosti smo mi vsi prejeli milost namesto milosti')

Ta vrstica razlaga prvi del trditve, da je učlovečeni Logos poln milosti in resnice (v. 14).

Verjetno se milost nanaša predvsem na dar »oblasti« (v. 12), s pomočjo katere smo/postajamo Božji otroci. Ta milost je zasenčila in nadomestila prejšnjo, manjšo milost, dar Božje postave, ki ljudem omogoča spoznanje, kaj hoče Bog. Toda Janez jasno pove: tudi tisto je bila milost.

1,18 θεὸν οὐδεὶς ἑώρακεν πώποτε· μονογενὴς θεὸς ὁ ὢν εἰς τὸν κόλπον τοῦ πατρὸς ἐκεῖνος ἐξηγήσατο. ('Boga nihče nikoli ni videl; edinstveni Bog, ki je v naročju Očeta, on je razložil/izpeljal.')

Ta vrstica razlaga drugi del trditve, da je Jezus poln milosti in resnice (v. 14).

Božja resnica je povsem in popolnoma skrita. Toda Edinstveni Logos/Sin jo prinaša v naš človeški svet. Resnica je torej predvsem resnica o Bogu in o njegovem delovanju v svetu ter o obstoju/ustroju sveta nasploh. Zato Jezus lahko pozneje reče: Jaz sem resnica.