Za ljudi vere očitno še vedno ostaja nemogoča možnost, da se vrnejo v stare tire. Možnost “mesa” (sebične stare narave) na žalost še ni ukinjena. Je pa nad njo obljuba (tako je namreč treba brati v. 16: prihodnjik, ne velelnik!): če se pustimo voditi Duhu, ki je v nas, bodo impulzi starega človeka mrtvi, uničeni od znotraj, križani, in tako nismo več pod postavo, ki je dana za to, da jih zavira od zunaj. Seveda, kjer je Duh, je postava kot šibkejše orodje oziroma slabše zdravilo nepotrebna.
Potem sledi precej natančen opis enega in drugega življenja. The rubber hits the road. Poleg očitnih zunanjih grehov so našteti tudi nekateri notranji: sovraštvo, prepirljivost, nevoščljivost … Pavel ostro izpriča: če to prakticiraš, se ne varaj: nisi v Božjem kraljestvu in tja tudi ne prideš, če se ne spokoriš in ne odnehaš s takšnim življenjem. Seveda: če živiš v starem in se s tem strinjaš oziroma imaš to za “normalno”, namesto da bi se proti temu boril, si ne domišljaj, da spadaš v novo. V Kristusu gre za popolno prenovitev človeka z vsemi njegovimi vzgibi.
Nasproti “mesu” je življenje Duha, za katero je značilna ljubezen v vseh svojih pojavnih oblikah. Seveda: Kristusov Duh = Kristusov značaj. Nekatere od naštetih lastnosti se da postaviti kot nasprotje tistim iz prejšnjega seznama.
Kristusovi ljudje so namreč meso križali. Vera in krst sta staremu človeku zadala neustavljiv, smrtonosen udarec. Sam po sebi nima več nobene moči, razen če ga posebej ne hranimo in ga s tem umetno vzdržujemo pri življenju. To je Kristusova obreza. Od znotraj, obreza srca. Iz vere po Duhu. V tem križanju, krstu, smrti moramo torej vztrajati in ga neprestano obnavljati. Brez križa ni Duha. S križem pa se začne Njegovo kraljevanje. In svoboda.
Kako neizprosen sem do impulzov starega Matjaža, ki se včasih dvignejo? Koliko časa traja, preden križam to ali ono? Kako lahko ta spokorilni in križalni čas skrajšam? Ga lahko sploh ukinem – s tem, da te stvari še posebej nosim na križ že vnaprej, še preden se dvignejo? Toda hkrati: da ne skušam z lastno (staro!) močjo premagovati mesa? To bi vodilo k verskemu fanatizmu, novemu farizejstvu.
Kako se lahko bolj dosledno pustim voditi Duhu? (To je glavni imperativ tega odlomka!) Kako lahko vedno živim in ravnam v skladu z njim, v skladu s Kristusom? Kako bolj gojim vero, ki deluje po ljubezni? Potrpežljivosti, krotkosti? Resnično vero, takšno abrahamsko, ki odpihne meso in njegove bedne sebične navezanosti in patose? Ki zapušča vse in hodi za vstalim Mesijem …
