4,1
Zdi se, da gre za nadaljevanje 3,25–26. Čeprav Janez pričuje zanj v sporu glede
števila učencev, izgleda, kot da Jezusu ni všeč tekmovanje in da noče biti v spotiko
nikomur – niti farizejem. Umakne se v ozadje in čaka na svoj čas/kairos.
4,4
Povod za zgodbo, ki sledi, se zdi čisto naključen, arbitraren. Toda to je
značilno za realizem Božjega delovanja v Bibliji.
4,5–6 … τοῦ χωρίου ὃ ἔδωκεν Ἰακὼβ τῷ Ἰωσὴφ τῷ
υἱῷ αὐτοῦ· ἦν δὲ ἐκεῖ πηγὴ τοῦ Ἰακώβ. ('…
posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov
studenec/izvir.')
O tem Stara zaveza ne govori. Očitno gre za judovsko,
ali pa celo zgolj za lokalno, samarijsko izročilo. Zanimivo, da ga evangelist
brez zadržkov privzame in ga celo uporabi za simbolično osnovo svoje pripovedi.
Tukaj je Jakobov/Izraelov izvir, ob katerem
Jezus sebe predstavi kot pravi/resnični izvir žive vode. Tisto je senca, to je
uresničitev. Spet gre za angažiranje in hkrati za redefinicijo in subverzijo
temeljnih simbolov judovstva. Jezus je očitno večji od Jakoba, začetnika
Izraelskega naroda.
Podobno primerjavo in redefinicijo Jezus
napravi v 6. poglavju z Mojzesom in mano.
4,6 Ἰησοῦς κεκοπιακὼς ἐκ τῆς ὁδοιπορίας ('Jezus [je bil] utrujen od potovanja')
Še ena naključnost/arbitrarnost, ki se
čudovito vpleta v pripoved.
4,9
Jezus krši tabuje levo in desno: kot moški na samem govori s tujo žensko in kot
Jud govori s Samarijanko. Ženska se čudi.
4,10 Εἰ ᾔδεις τὴν δωρεὰν τοῦ θεοῦ καὶ τίς ἐστιν
ὁ λέγων ('Če bi vedela za Božji dar in kdo je, ki ti
govori')
Obstaja torej Božji dar, za katerega (v naši
zmedeni samarijanski naravi) ne vemo. Za njega moramo zvedeti – Jezus nam ga
oznanja.
Ta dar je bistveno vezan na njega, ki ga
oznanja in tudi prinaša.
4,10 ὕδωρ ζῶν ('živo
vodo')
Še ena očitna besedna igra, ki jo tudi ženska
sprva ne dojame. Zakaj Jezus to počne? Zakaj govori tako, da ga ljudje ne
morejo razumeti?
Seveda je tudi na osnovnem nivoju pomena
jasno, da Jezus pravi: Bog ti lahko prek mene priskrbi svežo, tekočo vodo, ki
je mnogo več od vodnjaka. Zato ženska pravilno sprevidi, da se ima Jezus za več
od Jakoba, ki je po Božji milosti našel/prejel/dal ta vodnjak.
Kljub tipični janezovski ironiji Jezus vseeno
ni tako nerazumljiv, kot se zdi, ampak pelje žensko korak za korakom, tako da
mu lahko sledi.
4,14
Šele tukaj se Jezus zares premakne na področje »metaforične« govorice o vodi
življenja v prihodnjem/prihajajočem veku.
Zanimiv je preskok: nova voda v človeku
postane izvir nove vode. Jezus/Bog torej podarja izvir. Izvir obstója, ki se
začenja tukaj in se nadaljuje v prihodnjem veku, onkraj smrti. Pravzaprav je
načelo smrti in entropije tega sveta premagano že tukaj, s to nenavadno naravo
Vode, ki poraja izvir same sebe: prekipevanje in množenje življenja. Porajanje,
ki v svojih iztokih poraja in množi lastni izvir!
Seveda gre pri tem za Jezusov (in pred tem že
preroški) vpis v temeljno človekovo potrebo. Tudi tu gre za svojevrstno
subverzijo in redefinicijo – Jezus nam pravi: to, kar res potrebujete, kar je
vaša temeljna bivanjska potreba, je Božji Duh! Človekova potreba po vodi,
njegova življenjska odvisnost od nje, je torej metafora neke globlje potrebe,
ki se razkrije v Jezusu in ki jo on sam tudi teši.
Kar Jezus počne s temeljnimi simboli in
svetinjami Izraela, počne tudi s temeljnimi človeškimi potrebami in nujami:
vanje se vpisuje kot njihova skrita in zdaj razodeta resnica in hkrati
izpolnitev. Ves svet – tako naravni kot odrešenjski (Stara zaveza) – postaja metafora.
Jezus je ključ, ki jo odklepa. Svet postaja simbol – in s tem poln smisla – in
s tem Smisla/Logosa.
Božji dar je v končni stopnji osmišljenje
vsega s Smislom/Logosom. Apokatástasis pánton.
4,15 μηδὲ διέρχωμαι ἐνθάδε ἀντλεῖν ('niti ne bom hodila sem zajemat')
Ženska (še) ne razume, vendar razume dovolj,
da to hoče. Kar koli je ta voda – ona jo želi imeti. Riba grize v vabo.
4,16
Zakaj zdaj Jezus reče to? Zakaj mora biti zdaj, ko naj bi ona prejela Dar,
zraven njen mož? Težko verjetno, da zaradi spodobnosti, ker potem bi moral biti
zraven vseskozi. Je to zato, ker Jezus ve, da z njenim življenjem ni vse v redu
in da najprej potrebuje očiščenje oziroma »poravnanje poti« na tem področju?
4,17 Καλῶς εἶπας
('Lepo si povedala')
Jezus se z njo pogovarja prijateljsko, skoraj
nežno; brez trdih besed jo jasno sooči z grehom.
4,19–20 Ženski je zdaj jasno, da ima pred sabo »Božjega človeka«. Takoj začne
z vprašanji, ki so takrat verjetno žulila Samarijane: »Kdo ima prav, mi ali
Judje? Glede na to, da si že tako prijazen z mano, ali ti na to morda gledaš
drugače od ostalih Judov? Kako je torej s pravim bogoslužjem, prosim, razloži
mi to.«
4,21 οὔτε ἐν τῷ ὄρει τούτῳ οὔτε ἐν Ἱεροσολύμοις ('ne na tej gori ne v Jeruzalemu')
Konec posebnih bogoslužnih oziroma »svetih«
krajev, v skladu z Malahijevo prerokbo (Mal 1,11; Didahe 14,3)? Mesijev prihod
vse postavlja na novo, pri tem si ne pomišlja odpraviti (ali vsaj oslabiti,
ontološko razrahljati) starodavnih tradicij. Tukaj Jezus žensko in nas kliče,
naj mu zaupamo.
4,22
Nek mi-vi še vedno ostaja. Judje so si z Bogom blizu, ker vejo za njegova odrešilna
dejanja v zgodovini in za njegove obljube. Ali Jezus tukaj namiguje na
neizraelski izvor Samarijanov, ki so prišli kot tujci in pač sprejeli čaščenje
lokalnega božanstva (prim. 2 Kr 17,24–41)?
4,23 ἀλλὰ ἔρχεται ὥρα καὶ νῦν ἐστιν ('toda prihaja ura in je [že] zdaj')
Toda vse to bo preseženo in je pravzaprav
preseženo že zdaj. Tako Janez izrazi temeljno eksistencialno napetost in
razpetost sedanje dobe med »že« in »še ne«. Eshaton prihaja in je z Jezusom in
okrog Jezusa že tukaj, vsaj kot zametek oziroma začetek.
4,23 οἱ ἀληθινοὶ προσκυνηταὶ προσκυνήσουσιν τῷ
πατρὶ ἐν πνεύματι καὶ ἀληθείᾳ ('resnični častilci bodo
častili Očeta v Duhu in resnici')
Resnični bodo v resnici … Spet ključna
Janezova tema, ki povezuje in označuje popolno razodetje Boga v Mesiju Jezusu.
Novo razodetje kliče po novih častilcih in novem bogoslužju. V primerjavi s tem
stari častilci sploh niso bili pravi častilci in staro bogoslužje ni bilo pravo
bogoslužje. To novo se odvija v Duhu (prim. Flp 3,3!). Duh je povsod. In
Duh je svoboden. Zdaj, ko se je dokončno razodela Božja zvestoba – v Jezusu kot
izpolnitvi vseh obljub – je šele prvič zares mogoče prav moliti in častiti
Boga.
Ali drugače povedano: namesto Jeruzalema sta
za Mesijeve podanike zdaj kraj bogoslužja Duh in resnica. To je »kontekst«, v
katerega se moramo postaviti, če hočemo moliti in častiti Boga.
Povejmo nekaj o enem in drugem.
1. Duh je imel za prve kristjane očitno
pomembno bogoslužno vlogo. On je v resnici ta, ki vodi bogoslužje oziroma
zasedanje Mesijeve skupščine. On je njena avtoriteta. On je prisotnost
Mesijevega Imena, ki je nad skupnostjo in ki ga skupnost kliče. On dela, da je
skupnost v resnici Mesijevo telo. In konkretneje: on navdihuje molitve in
zahvale, on vodi preroke, ki govorijo v skupnosti, on vanjo vliva ljubezen,
milost in moč za premagovanje težav. In še več: on sam moli z njo, pred njo,
nad njo in v njej (prim. Rim 8,15.26). Molitev torej že poteka, še preden
začnemo moliti. Mi se ji lahko samo pridružimo.
Sveti Duh sam navdihuje neprestano pesem
v srcih kristjanov (prim. Ef 5,18–20; Kol 3,16–17). To je stalna hvalnica, ki
izvira iz Boga, žubori v srcih kristjanov in se tako vrača nazaj k Bogu.
Gre za še en vidik tega, da smo kristjani
vključeni v gibanje znotraj troedinega Boga samega, v njegov »notranji dialog«,
ki smo ga opazovali na začetku Prologa.
Glede na širši kontekst: Duh je Dar, je
oživljajoči studenec življenja, o katerem je prej govoril Jezus. Krščanska
molitev oziroma bogoslužje se začenja v drži zahvaljevanja, ki hvaležno
priznava in sprejema navzoči Dar – to je resnična eucharistía.
2. Resnica je tukaj celota »krščanskega
nauka«, vendar ne v smislu toge doktrine, ampak živega razodetja, ki ga prinaša
Jezus s svojimi dejanji in besedami. To, kar dela in govori Jezus, je dokončna
manifestacija Božje resnice/zvestobe. Resnica je Božja beseda, ki govori skozi
Jezusa in vse na novo ustvarja. Resnica je Jezus sam. Bog je edini resničen.
Njegova zvestoba se je do konca pokazala na križu in v praznem grobu.
To dvoje – Duh in resnica – torej tvori
»mentalni prostor« krščanske molitve oziroma bogoslužja: naslonitev na Duha in
spominjanje, evokacija, proklamacija Mesijevega razodetja, ki je razodetje
temeljne resnice vsega obstoječega – razkritje Boga. »Vse posvečuje Božja
beseda in molitev« (1 Tim 4,5) – tako se posvečuje vsak prostor tega sveta, da
lahko postane bogoslužni prostor Mesijeve skupščine.
Vendar pa je treba opozoriti tudi na to:
apostol ne uporablja strokovno razmejenih kategorij. »Duha in resnico« lahko
vzamemo tudi kot hendiadis, saj drugje zapiše: »Duh je resnica« (1 Jn 5,6) in
tudi, da je Duh »Duh resnice« (Jn 15,26; 16,13). Duh prinaša razodetje in
razodetje nam prinaša oživljajočega Duha. Kaj je prvo in kaj drugo, je za
Janeza brezpredmetno. Jezus in Duh sta eno.
4,23 ζητεῖ ('išče/želi')
Zanimiva izjava: Bog si želi resničnih
častilcev (ali ima Bog želje?), Bog si za to prizadeva, Bog to »išče« med
pripadniki človeštva. Seveda tudi tukaj lahko to pomeni: Bog tako vodi in
usmerja zgodovino odrešenja, da se zdaj lahko pojavijo takšni častilci.
4,24 πνεῦμα ὁ θεός ('Boj je duh / Duh je Bog')
Kaj pomeni ta izjava? Razumemo jo lahko na dva
načina:
1. »Bog je duh«. V tem primeru je nekaj
izrečeno o naravi Boga. Težko, da gre pri tem (le) za izjavo o njegovi
transcendenci, saj to ne bi ustrezalo semitskemu kontekstu. Duh je v Stari zavezi lahko
življenjska sila, moč, ki živim bitjem daje, da so živa. Meso sámo brez duha je
mrtvo. Lahko torej to izjavo razumemo kot poudarjanje, da je Bog vir življenja
in da vse oživlja? Bog je v tem primeru izenačen s svojim delovanjem navzven,
kar pa je tipično za Janezovo izražanje (Bog je luč, Jezus je pot, Duh je
resnica). V tem primeru je spet izraženo podobno pomensko gibanje kot v Prologu
– Bog v svoji Besedi izhaja sam iz sebe in svojemu stvarstvu podarja Dar samega
sebe. Podobno je zdaj izrečeno v zvezi z Duhom.
2. »(Sveti) Duh je Bog«. Tudi to pravzaprav
meri na isto resničnost, ki smo jo omenili pri prejšnji točki (izhajanje Boga
iz samega sebe), vendar v obratni smeri. Poudarek je zdaj na tem, da Sveti Duh,
ki ga pošilja Mesija, ni samo neko mogočno Božje delovanje, ampak Bog sam, ki
se je vrnil med svoje ljudstvo in si pri njem naredil dom, (novi) tempelj – v
Skupnosti. Delovanje Duha, ki ga občuti Skupnost, torej ni samo nek občutek,
ampak gre za vrnitev Božje slave, šekine, na svoje sveto mesto, ki si ga
je pripravila. To lahko tudi še nadalje pojasni, zakaj so tradicionalna sveta
mesta zdaj stvar preteklosti.
Glede na Janezovo izražanje nasploh, pa je
izraz morda namenoma dvopomenski, in kot smo videli, se oba pomena
dopolnjujeta.
4,24 ἐν πνεύματι ('v
Duhu')
Nekateri to razumejo kot človekovega duha,
vendar kontekst jasno kaže v drugo smer, da je tudi tu mišljen Sveti Duh. Ne
gre namreč zato, da je Bog transcendenten in da ga morajo ljudje iskati s pomočjo
nekakšnega transcendentnega počela, ki je v njih (po naravi ali po milosti).
Ne, Duh ima pri Janezu in v vseh novozaveznih spisih veliko preveč konkretno
»podobo« oziroma vlogo, da bi bilo takšno razumevanje mogoče.
Kaj je torej mišljeno? Mar ne prav omenjena
»dvojna narava« Svetega Duha, namreč da je On Bog, ki izhaja sam iz sebe in
konkretno deluje v svetu? Bogoslužje je torej vključenost v delo(vanje) Boga
samega, kot smo rekli že prej. Moliti je možno samo z Božjo pomočjo – iz Boga k
Bogu.
4,25 ὅταν ἔλθῃ ἐκεῖνος, ἀναγγελεῖ ἡμῖν ἅπαντα ('ko pride on, nam bo vse oznanil')
Kaj pomeni ta pripomba? Na prvi pogled se zdi,
kot da ženska pravi, da ničesar ne razume, da pa bo prihajajoči Mesija že vse
razjasnil. Vendar očitno ne gre za to, sicer ženska takoj zatem ne bi sprejela
Jezusovega pričevanja. Smisel moramo iskati v nasprotni smeri. Ta stavek deluje
kot prikrito izražena intuicija, da je Mesija blizu. Še več, glede na kontekst
ga moramo razumeti takole: »Tako, kot govoriš ti, lahko govori samo Mesija.« To
tudi pojasni Jezusov odgovor v naslednji vrstici, ki bi sicer izzvenel kot
najbolj odkrito (če ne že kar banalno) Jezusovo pričevanje o samem sebi. Tako
pa gre preprosto za pritrditev tej sramežljivo izraženi intuiciji. Gre torej za
podobno situacijo, kot v sinoptičnih evangelijih, ko Peter (precej hrabreje)
pove, da je Jezus Mesija, Jezus pa to samo potrdi. Tako tukaj kakor tam pa ima
predhodni dialog funkcijo, da sogovornika pripelje do tega, da sam
ugotovi, kdo je Jezus.
4,25 Ἐγώ εἰμι, ὁ λαλῶν σοι. ('Jaz sem, ki ti govorim.')
Tako odkrito Jezus sicer ne govori (vendar
prim. 9,35sl.). Zakaj? Iz ljubezni do te preproste ženske?
4,27
Jezusu očitno ni bilo mar, da je »naredil sceno« in učence spravil v kočljivo
situacijo.
4,28 λέγει τοῖς ἀνθρώποις ('reče ljudem')
Ker nima moža, pove kar vsem. Očitno čuti, da
je zadeva preveč pomembna, da bi jo lahko zadržala zase – slišati morajo vsi.
4,32 Ἐγὼ βρῶσιν ἔχω φαγεῖν ἣν ὑμεῖς οὐκ οἴδατε. ('Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.')
Prej je bil govor o nepoznani pijači, zdaj o
nepoznani hrani.
4,34 Ἐμὸν βρῶμά ἐστιν ἵνα ποιήσω τὸ θέλημα τοῦ
πέμψαντός με καὶ τελειώσω αὐτοῦ τὸ ἔργον. ('Moja hrana
je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam/dopolnim njegovo
delo.')
Tako se hrani drugi Adam, novi človek. To mu
daje nasičenost, zadoščenje in pravo zadovoljstvo. To je »izpolnjeno«
življenje.
Zanimivo je, da gre tudi pri tem za
soudeleženost, nadaljevanje, vključenost. Delo, ki ga je začel Bog ob
stvarjenju, dokončuje Novi človek.
Tudi tu gre za gibanje v Bogu: iz Boga v Boga.
Novi človek je poslan iz Boga, da na zemlji uresničuje hotenje Boga, ki je v
nebesih, in tako deluje znotraj njegovega lastnega delovanja. Tako Božje
delovanje doseže svoj konci cilj, namen, popolnost. Tako se k Nevidnemu, Nebeškemu
vrne slava z zemlje.
4,35–38 Eshatološki trenutek žetve in s tem »dokončanega dela« je že nastopil
– vsaj v zametku. Pobira se sad vsega, kar je bilo posejano v Stari zavezi.
Plačilo je tukaj mišljeno podobno kot hrana v v. 34. Za ta eshatološki trenutek,
ko »Bog obrne Izraelovo usodo« (prim. Ps 126) je značilno vsesplošno veselje.
Jezus vedno in povsod prihaja kot dopolnitelj
in izpolnitelj vsega. Kot izpolnitelj in potešitelj človeških hrepenenj in
pričakovanj, ki jih je vanje posejal Bog. Evangelizacija je vedno »žetev« tega,
kar je bilo tako ali drugače posejano prej.
4,39–42 Pričevanje se razširi in mnogi Samarijani – odpadniki! – poslušno
sprejmejo Mesija. Ves odlomek kaže Samarijane v dobri luči – morda v kontrastu
z Judi, h katerim je bil Jezus najprej poslan, a ga niso sprejeli.
4,42 ὁ σωτὴρ τοῦ κόσμου ('rešitelj sveta/kozmosa')
Ne samo Mesija, vladar in rešitelj Izraela,
temveč rešitelj vseh.
