 |
| Komentar Habakukove knjige iz Kumrana |
Kratka preroška knjižica, ki je verjetno
nastala v 7. st. pr. Kr., odmeva skozi zgodovino in zadeva svojo tarčo v
različnih obdobjih. Še posebej se izkaže v okoliščinah nemira, negotovosti,
zmede in strahu pred zlom, ki se bohoti in narašča, pred zlom, za katero se
zdi, da je zasenčilo Boga in vse, kar je dobro v svetu.
Tako je Habakukovo knjigo pred dva tisoč
leti »posvojila« že kumranska skupnost, se pravi judovska ločina, ki je »v
puščavi pripravljala Gospodovo pot« in pričakovala na korenit Božji poseg v
zgodovino. V sovražniku, ki ga slika prerok in ki je izvirno predstavljal
Kaldejce oziroma Babilonce, so prepoznali Rimljane: mogočno okupacijsko silo,
ki si je podvrgla ves znani svet in tlačila Izrael.
Tudi prvim kristjanom je knjiga spregovorila
še posebej močno, saj na temnem ozadju kaosa in negotovosti v svetu oznanja:
»pravični pa bo v svoji veri živel« (2,4). To je pravičnost majhne in zatirane
krščanske skupnosti, ki se hrabro upira imperialnemu pompu in malikovanju, ter
je zvesta križanemu in vstalemu Mesiju. Ta na svoj subverzivni, paradoksni in
čudežni način že vzpostavlja svojo vladavino v sedanjem mračnem svetu, s tem da
okrog sebe zbira novo družbo, v kateri vladajo novi odnosi in nove temeljne
vrednote: odnosi požrtvovalne ljubezni, ne narcistične želje, vrednote
velikodušnega dajanja, ne lastnega dobička.
Habakuk nam lahko spregovori tudi danes.
Knjiga se začne z iskrenim (prav nič »religiozno korektnim«!) pogovorom med
prerokom in Bogom, po zgledu kakšnega Joba ali Jeremija. To je krik vseh, ki
obupujejo nad stanjem v svetu. Prerok svoje malodušje izliva pred Bogom, se
pritožuje in se prereka z njim: vse je v razpadu, zlo napreduje in slavi zmago
za zmago, ti, Bog, pa ne poslušaš naših molitev, umolknil si in sploh se zdi,
da si se umaknil s prizorišča, kakor da se te vse skupaj ne tiče. Bog mu
odgovori, da je zlo posledica človeških grehov in da pravzaprav ne bo bolje,
ampak da prihajajo še hujše stvari. Prerok na to ugovarja, da si hudobneži
dovolijo preveč in da uničujejo Božje ljudi ter malikujejo svojo plenilsko moč.
Nato pa se prerok vzpne v svojo
»opazovalnico« (2,1). V molitvi čaka
pred Bogom. Čaka, opazuje, prisluškuje. Tako prejme Božji odgovor, Božjo
potrditev in pritrditev: obljubljeno videnje je še vedno veljavno. Bog bo gotovo
posegel v zgodovino – na to se je treba zanašati, čeprav se ne zdi tako. Na to
je treba čakati (prim. 2,3) – še naprej čakati, opazovati,
prisluškovati. To potrjeno, gotovo »videnje« je danes videnje Božjega
kraljestva, vizija Mesijeve vladavine, ki kljub vsemu zares prihaja in je na
svoj način že tukaj. V njej ljudje ne bodo več kakor »laznina, ki nima
vladarja« (1,14), ampak jim Bog daje pravega, dobrega voditelja: Jezusa. Bog
nikakor ni na strani arogantnega zla, ki se bohoti in dviga nad vse – to bo
uničeno, ljudje, ki zaupajo Bogu in se zanašajo nanj, pa so v pravem odnosu z
njim in ti bodo (in so že) deležni pravega življenja, ki ne bo imelo konca. K
temu videnju moramo biti torej usmerjeni, to vizijo moramo imeti pred očmi,
tudi in še predvsem, ko se zdi, da gre vse narobe.
Habakukovi opisi uničevalne plenilske vojske
pa so zanimivi, ker se povezujejo s temo, ki je danes še posebej aktualna: s
pobesnelim, brezčutnim kopičenjem bogastva. Preroška beseda je dovolj široka,
da na svoj način osvetli tudi naše sodobne okoliščine. Poskusimo torej s
takšnim »aktualiziranim« branjem. Dobri Mesijevi vladavini danes ne nasprotuje
ta ali oni narod, ampak lažna globalna in malikovalska vladavina Mamona. V njej
prevladuje človek, ki »kopiči, kar ni njegovo« (2,6) in ki »pleni hudobni plen
za svojo hišo« (2,9), se pravi na zločinski način grabi bogastvo, da bi
zagotovil obstoj sebi in svojemu najožjemu krogu. Plenilski kapitalizem je
»predrzen mož«, ki danes »vlači k sebi vse narode«, pohlepno »odpira svoje žrelo
kakor podzemlje in se kakor smrt nikoli ne nasiti« (2,5). Kaj je boljši opis
tržne logike, ki vedno hlasta po več dobička? Kaj bolje opisuje globalno
suženjstvo, v katerem majhna skupina bogatih drži v odvisnosti ves svet? Kaj
bolje opisuje globalno opustošenje in razvrednotenje, ki se dogaja zaradi tega,
ker se vse – tudi najbolj intimne in svete stvari – spreminja v tržno blago? In
ali ni prav recesija zmagoslavje tega plenilskega pohoda, ko so ubogi dokončno
oropani svojega imetja, majhna elita pa si prilašča vse vire in dobrine ter
gleda zviška na vse? In kaj je malikovanje, če ne prepričanje, da so ekonomski
odnosi in interesi edini temelj sodobne družbe? »Ta njegova moč postane njegov
bog« (1,11; prim. tudi 1,16)! Zaradi tega zmagoslavja zla v družbi ni pravice,
ampak »prihaja na dan popačena sodba«, sodstvo je v lasti vsemogočnega kapitala
in ne brani šibkih – njihova »pravica ne pride do konca« (1,4). Sodstvo in
»demokracija« sta v resnici le šibki figuri v krempljih zmagoslavnega Mamona,
in branita predvsem njegove interese. Zato obstajata v sedanjem svetu. Njun
namen je zagotoviti »razvoj družbe« in ta razvoj je definiran izključno
ekonomsko.
Božje ljudstvo pa tudi zdaj – tako kot v
Habakukovih ali Jezusovih časih – pogosto zapušča svojo preroško vlogo v svetu
ter rajši sklepa kompromise s svojim sovražnikom, saj se čuti nemočnega pred
njim, in se mu vdinja, ker meni, da si bo tako zagotovilo vsaj osnovno
preživetje. Ni treba, da pri tem kažemo s prstom na finančne škandale v
Katoliški cerkvi, ampak rajši pomislimo, kolikokrat se v evangelijskih krogih
Božje sporočilo prilagaja tržni logiki, pogosto z najboljšimi željami, »da bi
dosegli čim več ljudi« in podobno.
Kaj na vse to pravi prerok? »Gorje, gorje,
gorje, gorje in gorje!« (2,6.9.12.15.19) Bog vsemu temu nasprotuje in bo vse to
uničil – strahotno uničil, kot nakazuje preroški psalm v tretjem poglavju. Vsa
ta človeška naprezanja so prazna in popolnoma nesmiselna. Bog pa bo dal, da se
bo spoznanje njega razlilo po vsem svetu, radodarno, prekipevajoče in obilno
kakor morske vode (prim. 2,14). To spoznanje zdaj sveti v Mesiju Jezusu in se po njem
že širi po vsem svetu (prim. 2 Kor 4,4.6; Kol 1,6). Bog ni mrtev malik, ni
človeški plagiat, ampak je živ in konkretno, otipljivo biva v svojem templju –
v Mesijevem telesu, v skupnosti, ki je zbrana okrog njega.
Mesijeva vladavina je vladavina miru in sprave
med ljudmi in Bogom, napreduje in širi pa se v ravno nasprotnem: v času in
družbi, kjer vlada kaos, zatiranje, krivica in sprtost vsakogar z vsakim. Zato
je prerok – in z njim tudi mi? – pripravljen na hujše, a se hkrati lahko
veseli. Veseli se kljub temu hujšemu in prav sredi tega hujšega. Vidi, da Bog
ne bo odstopil od svoje vloge pravičnega sodnika in urejevalca sveta. Bog
nasproti vladavini zla vzpostavlja svojo pravično ureditev in vanjo že zdaj
vključuje svoje »pravične«. Bog je še vedno in bo vedno Bog, ki rešuje. Vse, ki
so se zatekli k njemu, rešuje od stisk, krivic in nevarnosti v sedanjem svetu.
Sredi vseh težav je on njihova »moč, ki jim dela noge kakor košutam in jim daje
stopiti na njihove višine« (3,19).
