3,22 Μετὰ ταῦτα ἦλθεν ὁ Ἰησοῦς καὶ οἱ
μαθηταὶ αὐτοῦ εἰς τὴν Ἰουδαίαν γῆν ('Potem je šel
Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje')
Izgleda, da iz Jeruzalema, kjer je bil na pashi
(2,13sl.) in kjer je imel pogovor z Nikodémom. Vse to se očitno dogaja zgodaj,
na začetku Jezusovega delovanja, še preden je bil Janez Krstnik vržen v ječo
(v. 24) – torej pred časom, ko Jezusovo delovanje začnejo opisovati sinoptični
evangeliji.
3,25 περὶ καθαρισμοῦ
('glede očiščevanja')
Tudi če te besede v dobesednem smislu ne
merijo na Janezov krst, merijo nanj v širšem smislu: gre za vprašanje, kaj
očiščuje človeka, kako se človek osvobodi »nečistosti«, ki označuje stanje, v
katerem človek ni primeren, da bi se približal Bogu. Judje so imeli jasno
predstavo, da se to doseže s postopki, obredi in žrtvovanji v templju. Janezov
krst pa je razglašal odpuščanje grehov brez templja, samo z
izpovedjo/priznanjem in potopitvijo v reki, ki je zgodovinsko pomenila vstop v
obljubljeno deželo. Potopitev v njej torej pomeni vstop na področje izpolnjene
Obljube.
Vprašanje, kako priti do očiščenja, torej ni
postransko, ampak ključno vprašanje tistega časa. Janez in pozneje za njim tudi
Jezus ter prva Cerkev se ga lotijo z vso resnostjo in hkrati na nov, drugačen
način od judovstva. Gre za redefinicijo in subverzijo temeljev. Zato ni čudno,
da je glede tega prihajalo do prepira.
Tema očiščenja je očitno pomembna tudi za
evangelista, saj jo verjetno naznači že v 2,6, obravnava pa jo tudi pozneje
(prim. 13,10 in 15,3 in gl. navezavo s krstom v op. k v. 5).
3,26 ἴδε οὗτος βαπτίζει ('glej, tisti krščuje')
Lahko da je šlo za spor glede tega, kateri od
teh dveh krstov/očiščenj je pravi. To bi vključevalo vprašanje, kdo ima večjo
oziroma pravo avtoriteto.
Vendar pa je to lahko razumljeno tudi drugače,
kot kritika obojega: kaj je zdaj ta »trend« krščevanja, ko pa je jasno, da se
očiščenje dobi v templju? Dejstvo, da to počneta dva, razveljavi oba.
3,27 Οὐ δύναται ἄνθρωπος λαμβάνειν οὐδὲ ἓν ἐὰν
μὴ ᾖ δεδομένον αὐτῷ ἐκ τοῦ οὐρανοῦ. ('Človek ne more
vzeti ničesar, če mu ni dano iz neba.')
Zunanji uspeh ni cilj ali merilo človekovega
delovanja, ampak poslušnost Bogu. Janez se tega globoko zaveda, tudi v
trenutku, ko začne njegova služba človeško gledano »propadati«.
3,29 ὁ ἔχων τὴν νύμφην νυμφίος ἐστίν ('kdor ima nevesto, je ženin')
Težko, da pri tej prispodobi ne bi pomislili
na ozadje Vp. Toda če upoštevamo judovsko branje Vp, prispodoba postane izredno
drzna. Jezus ima »nevesto«, se pravi Božje ljudstvo, Izrael. Zato zdaj vsi
prihajajo k njemu. Iz tega Janez Krstnik vidi, da je Jezus »ženin«. Toda po
judovski razlagi je ženin sam JHVH …
3,29 ὁ δὲ φίλος τοῦ νυμφίου ὁ ἑστηκὼς καὶ
ἀκούων αὐτοῦ ('ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga
posluša')
Janez pravi, da prisostvuje Božji svatbi, ki
očitno pomeni isto kot prihod »Božjega kraljestva« – zato prekipeva od veselja.
3,30 ἐκεῖνον δεῖ αὐξάνειν, ἐμὲ δὲ
ἐλαττοῦσθαι. ('On mora rasti, jaz pa se manjšati.')
Janez še naprej zvesto in vztrajno kaže proč
od sebe, k Mesiju, kot mojstrsko prikazuje Grünewaldova slika. S tem tudi
potrdi, da je Mesijevo očiščevanje/krst veljavno, da prehaja od Janeza na
njega.
Janez s svojim preroškim pričevanjem javno
potrdi Jezusa in ga umesti/ordinira v službo. Bog je torej tudi v edinstvenem
Jezusovem primeru poskrbel za javno, človeško »avtorizacijo« njegovega dela.
3,31–36 Te vrstice po vsebini in načinu izražanja zelo spominjajo na v. 11–22,
zato razlagalci upravičeno domnevajo, da ne spadajo več k besedam Janeza
Krstnika, ampak so evangelistovo razmišljanje, ki povzema povedano in posebej
poudari razliko med Jezusom in Janezom: pri Jezusu imamo opravka z neposrednim,
»nebeškim« razodetjem.
Gre za enega najtežjih odlomkov v Jn. Izreki
stojijo drug ob drugem tako, da ni lahko razbrati, kakšna je povezava med
njimi. Nekateri bi lahko stali tudi sami zase kot programski povzetek poglavja,
celotnega evangelija ali krščanske kerygme nasploh. Prisotne so nekatere glavne
teme evangelija: pričevanje, Božja Beseda, resnica, Sveti Duh, življenje.
Če v. 35 beremo kot inclusio, se za glavno
temo odlomka izkaže Jezusova oblast, ki je obenem potrditev njegovega
mesijanstva.
3,31 ἐπάνω πάντων ἐστίν ('je nad vsem')
Močna pritrditev Jezusovi oblasti, ki je
povezana z njegovim izvorom. On je tudi nad Janezom Krstnikom, največjim »med
rojenimi od žená« (Mt 11,11).
3,32 τὴν μαρτυρίαν αὐτοῦ οὐδεὶς λαμβάνει ('nihče ne sprejema njegovega pričevanja')
Grenka resnica, ki spominja na 1,11sl. Očitno
je tudi ta beseda uperjena najprej proti Judom/religioznim – se pravi tem, ki
bi morali biti usposobljeni za sprejemanje nebeškega pričevanja.
V svojem pričevanju nam Jezus ostaja tujec.
To, o čemer pričuje, je Povsem Drugo, onkraj vsake religije, dogme ali
»duhovnosti«.
3,33 ἐσφράγισεν ('je
zapečatil')
Vendar ostaja tudi možnost človeškega
sprejemanja, pritrditve, »zapečatenja«. Ta presenetljivi izraz je v prvi Cerkvi
označeval krst, in ima morda tak pomen že tukaj.
3,33 ὅτι ὁ θεὸς ἀληθής ἐστιν ('da je Bog resničen')
Kaj to pomeni? Pritrditev Bogu, njegovi
pravičnosti? Težko da gre za potrditev Božjega obstoja/bivanja, čeprav se
pričevanje o nebeških »stvareh« v osnovi nanaša tudi na to.
Naj torej stavek razumemo v skladu s semitskim
pojmom resnice kot zvestobe, zanesljivosti, resnicoljubnosti? V tem primeru gre
za pritrditev Božji zvestobi, potrditev, da so se Božje obljube zdaj izpolnile
v Jezusu. To je tudi v skladu z domnevo, da odlomek govori o Jezusovi oblasti –
na tem mestu to pomeni priznanje, da je Jezus Mesija: kdor ga posluša in se mu
podreja, sprejema, da je s tem Bog izkazal svojo zvestobo in izpolnil obljubo.
To je »Božja resnica«, razumljena semitsko.
Seveda pa k temu lahko dodamo še tretjo
razlago, ki združuje obe prejšnji: gre za potrditev, da Bog resnično deluje v
Kristusu, za pritrditev njegovi dejanskosti in navzočnosti v tem dogajanju.
Oziroma natančneje (glede na naslednjo v.): gre za pritrditev, da so Jezusove
besede resnične in da imamo torej opravka z resničnim Božjim razodetjem. Prim
17,6.8.14.17.19! Gl. tudi 1,18 in tamkajšnjo op. Gre za eno ključnih tem Jn.
3,34 οὐ γὰρ ἐκ μέτρου δίδωσιν τὸ πνεῦμα ('kajti [Bog] ne daje Duha na mero')
Skrajno nenavadno izražanje, ki verjetno
nakazuje drugačnost starozaveznega razodetja (ki je bilo »na mero«) od
Jezusovega. Pomembna je povezanost, skorajda izenačenje Jezusove besede in
Božjega Duha. Obenem je naznačeno, da je zdaj, z Jezusom, na nov način,
»brezmejno« prišel med ljudi Božji Duh.
3,35
Še ena »spekulativna« izjava, ki jo težko povežemo s prejšnjimi. Navezuje pa se
na začetek tega odlomka (v. 31), ki govori o Jezusovi oblasti. Če to naznačuje
inclusio, potem je celotni odlomek nekakšna meditacija o Jezusovi mesijanski
oblasti, ki je nad vsem – nad starozaveznim razodetjem, nad judovstvom in celo
nad Janezom Krstnikom. Zanimivo, da je temelj/vir mesijanske oblasti Božja
ljubezen. Pozneje – na križu – se izkaže, da ta nova oblast je ljubezen:
»smrtonosna« ljubezen, ki se osvobojena od diktature »jaza« žrtvuje za druge.
3,36
Tudi tu je zveza s prejšnjo vrstico dokaj rahla. Očitno gre za sklep/povzetek
odlomka ali celo poglavja. Poslušnost in vera sta izenačeni. Poudarjen je
dostop v novo/večno življenje, ki ga prinaša Jezus. Božja jeza je omenjena kot
nekakšno naravno stanje, ki »ostaja« nad ljudmi (ali tedanjimi Judi?). Ta zaključek
vseeno postavlja odlomek v bližino izrekom Janeza Krstnika (prim. npr. Lk 3,7–9).
Je evangelist vseeno v osnovi navajal Janezove
besede, ki pa jih je prepletal z lastnimi razmišljanji?
