Preroška beseda obupani skupnosti. Ali bolje: beseda obupanemu ostanku nečesa, kar je nekoč bilo pomembno. Ostanek je preživel, toda ne znajde se več v svetu. Nastopile so nove velesile, novi izzivi, novi nasprotniki, nova zasramovanja. Ljudje si za silo urejajo svoja bivališča in nekako poskušajo ponovno zaživeti. Vendar je vse kakor ukleto: slabe letine, nesreče, težave – slabo jim gre. Trudijo se, a ni rezultatov. Sredi med njimi pa je velika razvalina: kup kamenja, ki je bil nekoč Gospodov tempelj. Vsak dan zadevajo ob njega, vendar izgleda, kakor da ga ne vidijo.
V teh okoliščinah se zgodi Gospodova beseda, Božje razodetje. »Vi pravite: ni še prišel čas … Za vas same pa je čas?« (Ag 1,2.4) Beseda zadene ob osnovno tkivo človeške padle narave: »Najprej jaz, potem ti.« V tem primeru celo: »Najprej jaz, potem (morda) Ti.« Toda obstoj Izraela je v tem, da svetu daje pričevanje o Bogu. In tempelj je konkretna ikona, zakrament tega pričevanja. Milostno podarjen urejen kraj, kjer Bog »šotori« med ljudmi. Če za koga, potem za Izraela velja: »Najprej jhvh in zato potem jaz, Izrael.« Brez tega prvenstva, tega začenjanja s Ti in ne z jaz, ni Izraela – in ni Cerkve.
Bog je Bog gradnje. On je graditelj Jeruzalema (Ps 147,2) in Izraela (Iz 62,5). Njegov načrt, njegovo delo v človeški zgodovini je gradnja. To, kar se gradi, je kraj njegovega avtentičnega pričevanja in skupnosti z njim, »prebivališče Boga med ljudmi« (Raz 21,3). V to gradnjo vključuje vse svoje ljudi, vsakogar, brez izjeme.
In Izrael tokrat za spremembo posluša. V nemogočih okoliščinah začne graditi. Bog se takoj odzove z obljubami in spodbudami: Jaz sam sem med vami in z vami, po svojem Duhu, kakor ob izhodu iz Egipta. Udeleženi ste v istem odrešilnem delovanju – ne, ni se končalo takrat, ampak se dogaja še danes, z nezmanjšano močjo. »Ne bojte se!« To, kar zdajle delate, izgleda nepomembno, majhno, bedno – toda zraslo bo v nekaj večjega in slavnejšega od tistega, kar je bilo prej. Tile narodi, ki so okrog vas in pred katerimi se počutite tako nemočne in uboge, ki se jih bojite in trepetate pred njimi, bodo uničeni. Od vse te navidezne veličine ne bo ostalo nič, vsa ta politična, ekonomska in vojaška oblast se bo sesula v prah. Vi pa boste obstali in moje pričevanje se bo razširilo …
Prvi kristjani so prevzeli to prispodobo gradnje. »Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno svetišče, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu« (1 Pt 2,5). To sliko nadalje razvija Hermov Pastir, spis iz začetka 2. stoletja, ki so ga imeli nekateri celo za navdihnjenega. Gradnja templja postane prispodoba resničnosti, v kateri bivamo. Imamo konkretno sliko, zgodbo, govorico, s katero osmislimo svoje mesto v svetu in usmerimo svoje delovanje. Ker »Boga ni nikoli nihče videl« (Jn 1,18), se Božje razodetje odvija posredno, prek takšnih podob in metafor. Za nas ljudi, ki živimo v konkretnem svetu, ki ga opredeljuje konkretna človeška govorica, so takšne »inkarnacije« Božje besede nujni »pedagoški« pripomočki, ki konkretno oblikujejo naše življenje.
Dogaja se torej gradnja templja. Vsi zidamo. Glavni arhitekti so položili temelje, vsak od nas pa mora paziti, kako zida na tej osnovi (prim. 1 Kor 3,10–17 in tudi Ef 2,20–22). Mi smo zdaj Božji tempelj, ki ga je Kristus postavil tri dni zatem, ko je podrl starega.
Kako in s čim se gradi ta tempelj? Z ljubeznijo, en agápe (Ef 4,16). Ta ljubezen je najprej povzetek vsega Kristusovega bivanja in delovanja: je njegova darovanjska smrt na križu »za naše grehe« (1 Kor 15,3), je Očetova ljubezen, ker ga je obudil od mrtvih »zaradi našega opravičenja« (Rim 4,25), je ljubezen Svetega Duha, ki je »izlita v naša srca« (Rim 5,5). Ljubezen je koda čiste, nezaslužene Božje milosti v Kristusu. In je zmaga življenja nad smrtjo in sredi smrti. Tako »živimo iz resnice v ljubezni« (Ef 4,15). Ta ljubezen v nas in med nami pa je nato gradbeni material novega Božjega bivališča, osnova novega Božjega pričevanja v svetu. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).
Ta gradnja poteka »ob sodelovanju celotnega veziva … v skladu z mero slehernega dela« (Ef 4,16). Vsak je poklican, da prispeva svoj del, vsak je vključen, vsak je pomemben. Vsako novo življenje prispeva k zgradbi življenja. Nihče ne more reči: premalo vem, prešibak sem ali pa: ne zmorem, nimam časa, to je za druge, za tiste bolj posvečene. »Vsakomur izmed nas je bila dana milost po meri Kristusovega daru« (Ef 4,7). Za to delo nismo zmožni sami iz sebe, temveč nas za to usposablja njegova milost in Duh. »Bog dela vse v vseh« (1 Kor 12,7). Gre za to, da se odpremo in se damo na voljo Božji moči in delovanju. Pri tem se zanašamo na obljubo in dejansko na Božji načrt, da bo gotovo vključil vsakogar in vsakogar opremil z močjo svoje milosti in Duha za konkretno delovanje (temu včasih rečemo duhovni darovi, karizme in službe). Bistveno je, da se pridružimo zidavi. S tem rastemo mi in Božji tempelj – njegovo avtoritativno, oživljajoče in očitno pričevanje v svetu – se gradi.
Pavel posebej izpostavi enega od darov Svetega Duha: »kdor prerokuje, gradi Cerkev« (1 Kor 14,4). Preroštvo lahko razumemo različno, vendar gre v vsakem primeru za navdihnjeno govorjenje Božje besede v določeni situaciji. Gre za avtoritativno govorico, vendar ne absolutno, saj je skupnost poklicana, da jo presoja (prim. 1 Kor 14,29; 1 Tes 5,20–21). Kot pretirani skrajnosti moramo zavreči tako mnenje, da gre zgolj za navdihnjeno pridiganje, kakor predstavo, da gre za prispevanje povsem novih razodetij. »Jezusovo pričevanje je namreč duh preroštva« (Raz 19,10). Gre za dinamično in vsekakor »karizmatično« komunikacijo, ki pa je osrediščena v Jezusu. Kako bi sploh lahko bilo avtentično sporočilo o Jezusu, ki je naša nova narava, nekaj manj od »nadnaravnega«? Ta sveži dotok Božje besede torej gradi Cerkev. Cerkev je »kreatura Božje besede« (Luther) in zato za svoj obstoj in rast vedno potrebuje sveži »kruh iz nebes« (Jn 6,32; prim. Mt 4,4; 6,11).
Preroški govor v krščanski skupnosti je torej pomemben način gradnje templja (kakor že v Agejevem primeru!), ki bi ga bilo treba postaviti nazaj na odlično mesto, ki mu pripada – takoj za apostoli (prim. 1 Kor 12,28; Ef 4,11; glej tudi Ef 2,20 in 3,5, kjer so verjetno mišljeni novozavezni preroki). To pa seveda ne pomeni, da moramo zavreči ostala »sredstva milosti«, po katerih prejemamo Božjo besedo: apostolski razglas evangelija, navdihnjeno pridigo in razlaganje, zakramente, ki so »vidna Božja beseda« (Trubar, po Avguštinu), in tudi bratsko agápe, ki je v prvi Cerkvi našla avtentičen izraz v skupnem obedu, prav tako imenovanem agápe.
Agejeva beseda pa je lahko še posebej primerna za nas danes. Kristjani v Evropi in (morda še posebej?) v Sloveniji smo v podobnem položaju kakor Agejeva skupnost. Smo ubog in dodobra uničen ostanek nečesa, kar je bilo nekoč pomembno in slavno v našem svetu. (Razpravo, ali je bila ta slava upravičena ali zgolj navidezna, bomo pustili za kdaj drugič.) Trudimo se, poskušamo to in ono, a pogosto imamo občutek, da nam ne uspeva. Nekaj gre narobe. Slabo se znajdemo v metežu razdrobljenih cerkvá in liberalne družbe, navidez demokratične, v bistvu pa usmerjene k proizvajanju čimbolj poslušnih potrošnikov komercialnih dobrin in prefabriciranih identitet. Čutimo, da je naš glas skorajda neslišen v medijskem hrupu plehke popularne glasbe in holywoodske produkcije, naša prepričanja pa obskurna in marginalizirana v svetu, kjer vlada pobesnelo malikovanje seksa in pozitivne samopodobe. Tako kot Agejevi poslušalci tudi mi nismo več povsem prepričani, če je Bog še vedno z nami. Vemo: v preteklosti je Bog deloval, reševal, osvobajal in delal čudeže … toda danes? Ali ni vsega tega že zdavnaj konec? Kako bi lahko bil zdaj čas, da se lotimo Božjega dela? Po vseh katastrofah, ki smo jih preživeli? V tej cinični družbi, ki ga tako zelo omalovažuje? Ali se ne zdi, da se je umaknil? Ali ni to Božji mrk?
»Zidajte!« nam vpije Agej. Ravno tukaj in zdaj je mesto za Boga. Ravno obdani s to svojo nemočjo in neuspešnostjo začnite predano in v ljubezni usklajeno graditi prostor za Boga – skupaj z vsakomur, ki hoče. In ravno to bo njegovo pravo pričevanje v tem svetu. Sredi smrti bo nastal prostor življenja. Slavna dejanja odrešenjske zgodovine se dogajajo danes in se bodo še naprej. »Zdaj pa pogum … pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami! Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostaja moj duh v vaši sredi; ne bojte se!« (Ag 2,4–5)
