Geneza 1–11: Pripoved o začetkih

Beseda začetka. Diskurz postavitve, konfiguracije vsega obstoječega. Govor, ki utemeljuje, vzpostavlja, definira svet, v katerem bivamo. Izrek, ki oblikuje, upodablja, napolnjuje s smislom in lepoto. Ne znanost, ampak filozofija temeljev obstoja, teološka meditacija ključnih postavk, preroško videnje in razsvetljenje, »luč, ki sveti v temi« (prim. 2 Kor 4,6 ), ki napoveduje Kristusa in Novi Jeruzalem. Človek je logosno bitje, njegov svet je strukturiran prek jezika, govorice, in njegova identiteta je identiteta naracije, osebne zgodbe, s katero se enačimo. Tako razumemo »jaz«. In zato nam Sveto pismo postreže s takšnim utemeljujočim govorom, prvobitno pripovedjo, ki daje referenčni okvir in sidrišče vsem našim »zgodbam«. Tukaj je izvir in vrelec osmislitve in estetizacije vsega. V tej luči vse stvari, tudi tiste bridke in trpke, dobijo nov obraz, napolnjen z upanjem. Bog nastopa kot umetnik. Kaos pravodovja razpre in v njem ustvari prostor lepote in dinamične urejenosti, ki odseva ...