Pismo Filipljanom
»Nismo več vajeni te gotovosti, tega začudenja, predvsem pa v našem krščanskem razmišljanju (tudi če naj bi bilo zelo »pozitivno«) nismo več vajeni te zbranosti okrog osebe Jezusa Kristusa. Razdalja med našim in apostolskim razmišljanjem nam tu lahko postane zelo jasna. Ne zato, ker je tisto starodavno, naše pa moderno, ampak ker moramo skupaj s predmetom apostolskega mišljenja ponovno najti tudi njegove kategorije . Mogoče je to zaenkrat najpomembnejše, kar se lahko naučimo ob tem poglavju: mnogo se moramo še naučiti, če hočemo postati dobri učenci apostolov.« (Karl Barth, Kratka razlaga Pisma Rimljanom , str. 73; moj poudarek) Te besede, ki jih je Barth vzkliknil ob petem poglavju Pisma Rimljanom, v meni odzvanjajo tudi pri Pismu Filipljanom. Nekdo je za čas med prvim in drugim Mesijevim prihodom, v katerem živimo, za čas med »že« in »še ne«, uporabil prispodobo rušenja velike zgradbe: eksploziv pod temelji je že detoniral, pokazal se je dim in zaslišali smo eksplozijo, hiša pa za ...