»Nismo več vajeni te gotovosti, tega začudenja, predvsem pa v našem krščanskem razmišljanju (tudi če naj bi bilo zelo »pozitivno«) nismo več vajeni te zbranosti okrog osebe Jezusa Kristusa. Razdalja med našim in apostolskim razmišljanjem nam tu lahko postane zelo jasna. Ne zato, ker je tisto starodavno, naše pa moderno, ampak ker moramo skupaj s predmetom apostolskega mišljenja ponovno najti tudi njegove kategorije. Mogoče je to zaenkrat najpomembnejše, kar se lahko naučimo ob tem poglavju: mnogo se moramo še naučiti, če hočemo postati dobri učenci apostolov.« (Karl Barth, Kratka razlaga Pisma Rimljanom, str. 73; moj poudarek)
Te besede, ki jih je Barth vzkliknil ob petem poglavju Pisma Rimljanom, v meni odzvanjajo tudi pri Pismu Filipljanom. Nekdo je za čas med prvim in drugim Mesijevim prihodom, v katerem živimo, za čas med »že« in »še ne«, uporabil prispodobo rušenja velike zgradbe: eksploziv pod temelji je že detoniral, pokazal se je dim in zaslišali smo eksplozijo, hiša pa za kakšno sekundo še stoji, preden se bo sesula v prah. Zdi se mi, da je Pismo Filipljanom pričevanje o tej eksploziji. Bivamo v tej sekundi. Doživljamo ogenj; rušenje v temeljih obstoja. Sunek v osnovo tega, kar smo, v podlago našega sveta.
V Pismu Filipljanom srečujemo diskurz oziroma govorico nekoga, ki je popolnoma predan evangeliju, njegov »suženj« (1,1), nekoga, ki je z vsem bitjem že na drugi strani, v Božjem kraljestvu. To »popolnost« Pavel tudi tematizira, na značilno dialektičen in kristocentričen način: Pavel je popoln, ker se globoko zaveda, da ni popoln in se zato steguje po Kristusu (3,12–15). Teh paradoksov ali oksimoronov je v pismu, in v Pavlovi misli nasploh, precej, zato se jih ne smemo ustrašiti, ampak jih moramo pogumno začeti usvajati kot »kategorije apostolskega mišljenja«.
Lahko bi rekli, da je celotno pismo vesela spodbuda, kako »stati v Gospodu« (4,1). Pavel ga piše iz zapora, a veselje iz njega kar prekipeva. Situacija je čudna, bizarna in skorajda meji na norost. Kdo izmed nas, ki bi se znašel v zaporu po krivici, ker je povsod delal samo dobro, bi iz njega pisal pisma, ki jih kar razganja od sreče in zanosa? Kaj je to?
Veselje pravzaprav izvira iz Kristusovega/Mesijevega zmagoslavja v vseh stvareh. Tudi v navideznem porazu. Pavel ugotavlja, da so se »njegove vezi izšle v spodbudo evangelija« (1,12). To, da je nekdo hotel ustaviti Pavla, se je sprevrglo v to, da se je sporočilo o Mesiju začelo še bolj širiti. Nič ne more ustaviti evangelija. V tej perspektivi, v katero je Pavel »mistično uveden« (4,12; izraz memúemai dejansko označuje iniciacijo v misterij), poraza sploh ni več. Povsod je samo zmaga: v zaporu ali v svobodi, v življenju ali v smrti (1,18.20–24; prim. Rim 14,7–9)!
Ta zmaga pa je mogoča zaradi določene Pavlove drže – zdi se, da jo proti koncu pisma povzame z besedo »krotkost« (4,5; v SSP »dobrota«; beseda pomeni tudi »spodobnost«, obnašanje, ki je primerno v danih okoliščinah; v Mdr 2,19b je uporabljena prav za potrpežljivo prenašanje trpljenja, ki ga trpi »pravični«). Spodbuda k tej drži – ki je vir nepremagljivega veselja – je glavni namen pisma.
Tudi Cerkev v Filipih je trpela preganjanje in pod pritiskom je kot kaže prišlo do nesoglasij v skupnosti. Pavel začne svojo spodbudo s tem, da jih spomni, da njihova »državljanska poslušnost« zdaj pripada Mesiju (ne Rimu!); v novi domovini je edini »zakon« njegov evangelij, ravnati moramo v skladu z njim (1,27). Nasprotovanja se ne smemo ustrašiti (1,28), ampak ga pravilno uporabiti: predati Bogu kot daritev (2,17) in molitev (4,6). Tako pričujemo za Mesija. Trpljenje, ki je doletelo Filipljane, je »milostni dar«, »karizma« od Boga, prav kakor vera v Mesija (1,29)! To je logika evangelija: vpisovanje križa in vstajenja v življenja verujočih. (Če kdo ni povsem gotov glede tega, naj si prebere še 2 Tim 3,12.) Takšno mišljenje, takšna drža, takšno razumevanje resničnosti ustreza evangeliju, to je red Mesijevega kraljestva, edini normativ njegove države. Če se nam zdi to nekaj mračnega in težkega, se moramo spomniti, da je za Pavla prav v tem izvir zmagoslavnega veselja in presežnega, eshatološkega miru, celovite blaginje (4,7). Torej je lahko enako tudi za nas.
Zakon križa se nadalje izraža v modri ponižnosti, v iskreni skrbi drug za drugega, v enosti med kristjani (2,1–4). To je »mišljenje« (2,5), ki izhaja iz učlovečenja, križa in Mesijevega vstajenja od mrtvih.
Odlomek, ki sledi (2,6–11) je jedro pisma, absolutno žarišče eksplozije, ki na vse strani širi svoje žarke in osmišlja vse besedilo. Tukaj je ubesedena, upodobljena in opredeljena »logika križa«, osnovna »kategorija apostolskega mišljenja«. Od tod izvirata naš strah in naše veselje.
Kristusova realnost, ki naj jo »mislimo«, je gibanje skozi naslednja štiri značilna »vozlišča«:
1. Opustitev svojega statusa oziroma pravic. Tega, kar imamo in nam pripada, naj se ne bi oklepali, ampak naj bi to podarili. Izpraznitev, daritev samega sebe.
2. Prostovoljno sprejetje nizke vloge v življenju – postati suženj, služabnik.
3. Poslušnost, poslušanje Boga brez pritoževanja (prim. 2,14).
4. Povišanje in poveličanje, ki je Božje delo. »Kdor se bo poniževal, bo povišan« (Mt 23,12).
Ta Kristusov vzorec naj bo temeljni vzorec krščanskega življenja – to Bog uresničuje v nas (2,13). Tako Bog deluje, tako vpisuje v nas Kristusa: izpraznitev, služenje v ljubezni, poslušnost brez pritožb, zaupanje. To naj doživljamo in sprejemamo s strahospoštovanjem, kajti tako se »dogaja« naše odrešenje (2,12). Ponovno paradoks: mi udejanjamo, ker On dela v nas voljo in delovanje. Kaj je tu naše in kaj Božje? Kje se neha eno in se začne drugo? Vemo pa: osnovna pobuda je na njegovi strani, on je delo začel in ga bo dokončal (1,6).
Če tako živimo, če tako »stojimo v Gospodu« (4,1), smo že v eshatološki resničnosti (prim. 2,15 in Dan 12,3). Tukaj je popolna zmaga in veselje, tudi če moramo za to umreti (2,17–18) – ker se ta Mesijeva relnost že dogaja v nas! Od tod gotovost, nad katero se tako čudi Barth.
V nadaljevanju pisma (2,19–3,21) Pavel predstavi »logiko križa« ne samo kot osnovo krščanske etike temveč tudi kot temelj krščanske službe. Timóteja (2,20–21) in Epafrodita (2,30) hvali, ker ne skrbita zase, temveč sta pripravljena tvegati svoje življenje za Kristusa. Tukaj imamo torej merilo »časti« teh, ki služijo v Cerkvi in ki jo vodijo; tako razlikujemo dobre delavce od slabih.
Kdor sprejme »logiko križa«, vstopi v Kristusovo realnost; to je »prava obreza« (3,3), ki omogoča pravo bogoslužje, ker je semkaj – kjer smo se izenačili s Kristusovo smrtjo – poslan Sveti Duh. Gre za novo, nebeško bogoslužje, pravo duhovno »liturgijo« Božjega kraljestva (prim. Jn 4,21–24; Rim 12,1–2; 15,16–19; 2 Kor 3,3.6.8; gl. tudi moj tekst Nebeško bogoslužje).
Da bi nam pomagal pri razločevanju pravih in lažnih delavcev (in Kristjanov nasploh), Pavel nato aplicira »logiko križa« nase (3,4–11) in spregovori, kaj pomeni zanj osebno. V tem osupljivem odlomku Kristusova eksplozija uniči vse dosežke človeške religije, vsak »svoj prav«, ki izhaja iz naših sposobnosti, znanj, kulture, naroda, izročila, filozofije. Uničen je vsak moj »prav« in vsako moje »bivati, kakor je prav« (to je približen smisel bibličnega pojma »pravičnosti«). Nasproti temu stoji Kristusov »prav«, ki se v nas vpisuje tako, da postajamo »ene narave s Kristusovo smrtjo« (3,10; gre za vzporednico 2,6, kjer je rečeno, da je imel Kristus »naravo/formo Boga«). Tukaj je konec tega sveta in začetek njegovega kraljestva.
Zanimivo, da Pavel tega ne izreka kot abstraktno dogmo, ampak kot osebno pričevanje. To je izpoved, kako evangelij ukinja moj svet, celoto mojega sveta (Gorazd Kocijančič bi dejal: »ontološko konfiguracijo moje hipostaze«), in vzpostavlja nov svet, novo totaliteto vsega bivajočega. To je moč Kristusa, ko dopustimo, da se vpisuje v nas.
Tretje poglavje se zaključi (3,18–21) s trpko ugotovitvijo, da mnogi kristjani ne živijo tako, ampak »iščejo svoje« in služijo sebi, zato niso in ne bodo deležni Božjega kraljestva, Mesijeve države, ki je zdaj skrita v nebesih, vendar bo ob svojem času vzpostavljena tudi na zemlji. Te vrstice obnavljajo akorde z začetka drugega poglavja, zato jih lahko razumemo kot sklep središčnega dela pisma. Mišljenju tega, kar je v Kristusu (2,5), je zoperstavljeno mišljenje zemeljskih stvari oziroma danosti, fenomenov (3,19). – Tudi v Pismu Filipljanom je mišljenje ključ do krščanske etike! – V 3,21 pa se nam zgodi to, kar se je Kristusu zgodilo v 2,9–11. »Telo ponižanja« se verjetno nanaša na telo, ki ga imamo sedaj in je podvrženo boleznim in smrti, ne smemo pa prezreti pomenskega odtenka, ki naznačuje celoto našega bivanja: Kristus bo preobrazil naše bivanje v poniž(a)nosti in ga storil po naravi enakega svojemu bivanju v slavi.
V četrtem poglavju, ki je zaključek pisma, se Pavel končno posveti temi veselja (to je sicer poskusil že v 3,1, vendar se je začasno vrnil k ponazoritvi »logike križa«). Melodija, ki je vtkana v vse pismo, tukaj plane v ospredje. Dejstvo, da edina pot v življenje vodi skozi križ in da se pred našimi očmi dogaja uničenje temeljev vsega obstoječega, bi lahko dojeli kot nekaj mračnega in strah vzbujajočega. Lahko se nam zdi, da bi bil pravi odziv na vse to Božji strah. Ta se tudi omenja na enem od ključnih mest pisma (2,12), vendar je pred njim in za njim in sploh povsod okrog »neizrekljivo in poveličano veselje« (1 Pt 1,8). To je pravi odziv na Kristusov čudež. To je primarno krščansko izkustvo, ki izpričuje, da je Božja beseda opravila svoje delo in da je Mesijeva eshatološka realnost že vdrla v naš čas in svet. Tako se »radujemo v trepetu« (Ps 2,11). Ker smo po milosti deležni Kristusove pravičnosti, že sedaj bivamo v Božji bližini in resničnosti: »Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici.« (Ps 16,11). Naša »imena so zapisana v nebesih« (Lk 10,20).
Vendar je razlog za veselje vsaj še eden: prav logika križa – če ji pustim v sebi prosto pot – deluje osvobajajoče. V paradoksnem aktu skrajne, najresnejše odgovornosti pred Bogom, pred smrtjo in pred svojim življenjem sem odvezan in rešen samega sebe – in s tem vseh zahtev, pričakovanj, strahov in negotovosti, ki so vezane »name«. V optiki križa se moje bivanje nenadoma razpre in zablešči v nepredstavljivi, breztalni svobodi Boga samega. Moja edina preostala meja je On, ki je brez meje.
To veselje je zapoved in hkrati povabilo, dar. Izhaja iz Kristusove zmage, ki se nato odraža v naši krotkosti oziroma prijaznosti do vseh ljudi (4,5), tudi do preganjalcev. To je mogoče, ker je »Gospod blizu« (4,5; prim. Ps 145,18), zato naj vse skrbi in strahove predamo njemu, ki bo v zameno za njih vsadil v nas svoj eshatološki, presežni »mir«, ki v luči hebrejskega šalóm označuje polnost rešitve, blaginjo in blagoslov.
Pavel želi, da bi bila krščanska drža skupnosti v Filipih, še posebej njihova dobrota/krotkost, »znana vsem ljudem«. Glede na okoliščine pisma je jasno, da so s tem mišljeni predvsem pogani, »sekularni« ljudje tistega časa. Podobno etično spodbudo najdemo v drugih Pavlovih pismih (prim. Rim 12,17; Tit 3,2). Verjetno je to osnova za vrstico 4,8, kjer Pavel nekoliko presenetljivo spregovori v jeziku tedanje »posvetne« misli (uporabljeno izrazje ni »biblično« ampak ustreza popularni morali stoikov). Razumemo jo lahko takole: upoštevajte vse, kar je dobro v vaši kulturi, in posnemajte mene (4,8–9). Nenazadnje je tudi sam Pavel znal poseči po poganskih pesnikih, ki jih včasih navaja poleg Svetega pisma in jim na nekem mestu celo prizna, da so preroki (prim. Apd 17,28; 1 Kor 15,32–33; Tit 1,12). Kakšen obrat! Pavel, ki je v malo prej zmlel v prah »pravoverno« judovsko pobožnost, zdaj poveličuje dosežke poganstva. Kako je to mogoče? To mesto težko razložimo brez barthovskega nasprotja med vero in religijo. Pavel kritizira svojo religijo in priznava tuje vrline, ki očitno niso nezdružljive z vero v Kristusa. Nič ni tako, kakor se zdi. (Vsakogar spodbujam, naj sam razmisli, kaj to pomeni za odnos nas, sodobnih kristjanov, do »svoje« Cerkve in do »sveta«.) Nenazadnje Pavel razmišlja tako, ker je »apostol poganov«. Vendar pa je glede na celoto pisma jasno, da oboje stoji ali pade zgolj v odnosu do Kristusovega križa.
Na koncu pisma Pavel tudi dar, ki so ga poslali Filipljani, razloži v optiki križa. Je »mišljenje na drugega«, zato je »sprejemljiva oziroma prijetna žrtev Bogu« (4,18) in sad Kristusovega »prav« v Filipljanih (prim. 4,17 in 1,11). V Mesiju Jezusu so »potešene vse naše potrebe« (4,19).
– Mnogo se moramo še naučiti, če hočemo postati dobri učenci apostolov.
