Zapiski o Besedi

Jn 1,1–18 V počelu vsega je Logos. Logos je pri Bogu in Logos je Bog. Po njem je vse dobilo svoj obstoj in brez njega ni dobila obstoja niti ena stvar, ki je začela obstajati. V njem je življenje in življenje je človeku luč. Ta Luč sveti v temi, tema pa je ni sprejela. Bil je človek, poslan od Boga. Ime mu je bilo Janez. Prišel je kot priča, da bi pričeval o Luči in da bi zato vsi začeli zaupati. On ni bil Luč, ampak je pričeval o Luči. Na svet je prihajala resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Bil je na svetu in svet je po njem dobil svoj obstoj, toda svet ga ni spoznal. Prišel je domov k sebi, toda svojci ga niso sprejeli. Tistim, ki so ga sprejeli, njim, ki zaupajo v njegovo ime, pa je dal oblast, da začnejo bivati kot Božji otroci, ki se niso rodili po človeško, iz mesa in krvi, temveč so rojeni iz Boga. Logos je postal šibko človeško bitje in si med nami postavil šotor. Zrli smo njegovo veličastvo, veličastvo Edinstvenega, ki prihaja od Očeta, polnega nezas...

Preroška beseda obupani skupnosti. Ali bolje: beseda obupanemu ostanku nečesa, kar je nekoč bilo pomembno. Ostanek je preživel, toda ne znajde se več v svetu. Nastopile so nove velesile, novi izzivi, novi nasprotniki, nova zasramovanja. Ljudje si za silo urejajo svoja bivališča in nekako poskušajo ponovno zaživeti. Vendar je vse kakor ukleto: slabe letine, nesreče, težave – slabo jim gre. Trudijo se, a ni rezultatov. Sredi med njimi pa je velika razvalina: kup kamenja, ki je bil nekoč Gospodov tempelj. Vsak dan zadevajo ob njega, vendar izgleda, kakor da ga ne vidijo. V teh okoliščinah se zgodi Gospodova beseda, Božje razodetje. »Vi pravite: ni še prišel čas … Za vas same pa je čas?« (Ag 1,2.4) Beseda zadene ob osnovno tkivo človeške padle narave: »Najprej jaz, potem ti.« V tem primeru celo: »Najprej jaz, potem (morda) Ti.« Toda obstoj Izraela je v tem, da svetu daje pričevanje o Bogu. In tempelj je konkretna ikona, zakrament tega pričevanja. Milostno podarjen urejen kraj, kjer Bog »...

Beseda začetka. Diskurz postavitve, konfiguracije vsega obstoječega. Govor, ki utemeljuje, vzpostavlja, definira svet, v katerem bivamo. Izrek, ki oblikuje, upodablja, napolnjuje s smislom in lepoto. Ne znanost, ampak filozofija temeljev obstoja, teološka meditacija ključnih postavk, preroško videnje in razsvetljenje, »luč, ki sveti v temi« (prim. 2 Kor 4,6 ), ki napoveduje Kristusa in Novi Jeruzalem. Človek je logosno bitje, njegov svet je strukturiran prek jezika, govorice, in njegova identiteta je identiteta naracije, osebne zgodbe, s katero se enačimo. Tako razumemo »jaz«. In zato nam Sveto pismo postreže s takšnim utemeljujočim govorom, prvobitno pripovedjo, ki daje referenčni okvir in sidrišče vsem našim »zgodbam«. Tukaj je izvir in vrelec osmislitve in estetizacije vsega. V tej luči vse stvari, tudi tiste bridke in trpke, dobijo nov obraz, napolnjen z upanjem. Bog nastopa kot umetnik. Kaos pravodovja razpre in v njem ustvari prostor lepote in dinamične urejenosti, ki odseva ...

»Nismo več vajeni te gotovosti, tega začudenja, predvsem pa v našem krščanskem razmišljanju (tudi če naj bi bilo zelo »pozitivno«) nismo več vajeni te zbranosti okrog osebe Jezusa Kristusa. Razdalja med našim in apostolskim razmišljanjem nam tu lahko postane zelo jasna. Ne zato, ker je tisto starodavno, naše pa moderno, ampak ker moramo skupaj s predmetom apostolskega mišljenja ponovno najti tudi njegove kategorije . Mogoče je to zaenkrat najpomembnejše, kar se lahko naučimo ob tem poglavju: mnogo se moramo še naučiti, če hočemo postati dobri učenci apostolov.« (Karl Barth, Kratka razlaga Pisma Rimljanom , str. 73; moj poudarek) Te besede, ki jih je Barth vzkliknil ob petem poglavju Pisma Rimljanom, v meni odzvanjajo tudi pri Pismu Filipljanom. Nekdo je za čas med prvim in drugim Mesijevim prihodom, v katerem živimo, za čas med »že« in »še ne«, uporabil prispodobo rušenja velike zgradbe: eksploziv pod temelji je že detoniral, pokazal se je dim in zaslišali smo eksplozijo, hiša pa za ...

[preberi psalm] Lepa ubeseditev »vizije« (privida, preroštva) o pravičnem kralju, ki smo jo omenjali v zapisku o Knjigah kraljev . Nič čudnega, da je psalm pripisan prav Salomonu oziroma posvečen njemu. Glede na v. 20 in tudi v. 1b bi lahko celo sklepali, da je to Davidova molitev za sina Salomona; nekatere podrobnosti so presenetljivo podobne z 2 Sam 23,3–4 . V velikem nasprotju z običajnim aristokratskim ravnanjem je kralj, ki ga opeva ta psalm, »služabnik ljudstvu« (prim. 1 Kr 12,7 ), še posebej ubogim in zatiranim. To je temelj njegove vladavine (v. 12). Na koncu pesmi jasno zaslišimo zven Abrahamovega blagoslova, v katerem »bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje« (1 Mz 18,18). Izpolnitev te starodavne obljube je tukaj očitno povezana s kraljem-maziljencem oziroma s časom milostne Gospodove vladavine. Ko je Jezus govoril o Božjem kraljestvu, so imeli njegovi judovski poslušalci pred očmi prav nekaj takšnega, kar opisuje ta psalm. Iz teh podob so se napajale tudi zgodnjekrščanske...

Boj Božje besede v zgodovini. Boj za udejanjanje pravičnosti. V ospredju je bolj poslušnost Imenu, vprašanje poslušanja Božje besede, Božjega glasu, kakor pa tempelj (ki je v ospredju vzporedne pripovedi v 1 in 2 Krn). Poslušnost je pogoj templja ( 1 Kr 6,12-13; 9,4sl. ). Najpomembnejša je »hoja pred mojim obličjem« ( 1 Kr 2,4 idr.). Gradnja templja se kaže kot vrhunec Izraelove zgodovine. Oseba kralja Salomona predstavlja svojevrstno eshatološko oziroma »mesijansko« dovršitev sredi časov , ne na njihovem koncu. Če pozorno spremljamo pripovedni lok starozaveznih besedil, opazimo, da se stekajo k njemu; v njem ima lok svoj vrhunec in pri njem se prevesi navzdol. Pod njegovo vladavino je obljubljena dežela končno prišla v celoti v roke izvoljenemu ljudstvu. S tem je izpolnjena starodavna obljuba Abrahamu, ki je v ospredju celotne Mojzesove postave. »Juda in Izrael sta bila številna kakor brezštevilni pesek ob morju« (1 Kr 4,20) – s tem je izpolnjena še druga obljuba očakom (prim. 1 M...