Jezusov krst spada med temeljne »teološke« dogodke Nove zaveze. Tako kot ob rojstvu in pozneje ob smrti in vstajenju se v njem razodeva Trojstvo. Marko ga naslika v svojem tipičnem slogu hitrih potez.
Jezusova človeška narava je podvržena krstu. Jezus se prostovoljno podredi Božjemu delu, ki ga opravlja Janez. Sprejetje krsta za Jezusa pomeni še korak dlje, globlje v temo in izgubljenost človeštva, kakor samo učlovečenje: pomeni solidarnost in poistovetenje prav s človekom kot grešnikom. »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). To je Jezusova popolna samoizpraznitev. In to je sprejetje Božje sodbe – vzame jo nase, čeprav sam ni kriv ničesar. To je krst – tudi naš. Janez ga je v prejšnjih dveh vrsticah Markove pripovedi lepo povzel s svojim zgledom: jaz nisem vreden da bi bil njegov suženj (čeprav je največji prerok); toda nad vse bo prišel Sveti Duh. Priznanje popolne, strahotne distance, diference med Bogom in človekom in hkrati upanje na nemogoče, na čudež milosti. Jezusov krst (in na tej osnovi potem tudi naš individualni krst) je zakramentalni, torej konkretno zgodovinsko realni vpis Božje sodbe in Božje milostne obljube v človeško naravo. Zato je krst pečat.
Jezus, čeprav ves božanski, se poniža, postane kakor grešnik, nato pa se razkoljejo nebesa. Takšna je moč dejanja Pravičnega. Izraz sam je sicer tipičen za apokaliptična in preroška videnja, vendar v tem kontekstu gotovo pove več: Bog se vrača nazaj k človeku. Na Jezusovo človeško naravo se iz nebes spušča Duh in z njim Glas, ki pričuje o Očetovi ljubezni. Bog se razodeva kot milostni Bog, ki opravičuje grešnika. Grešnika, ne pravičnega! Razodeva se Oče, ki govori – Bog je Govoreči, z nami ne komunicira prek energije ali občutij, ampak predvsem in središčno po Besedi. Glas je v Duhu in Duh prihaja z Glasom.
Že apostol Pavel je povezal realnost Jezusovega krsta z dogajanjem, ki je lastno, tipično, celo razločevalno-odločilno za vsakega kristjana. »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’ Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,15–16) Točno isto pričevanje se dogaja in poraja v kristjanu. Potem, ko se prostovoljno podvržemo Božji upravičeni sodbi – »da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš« (Ps 51,6) – tudi nam Duh prav tako prinaša Očetov glas: »Ti si moj sin/hči. Veselim se te.« To Očetovo »dopadenje« je neke vrste vzporednica »pravičnosti po veri«, ki je priljubljen Pavlov izraz. Pomeni, da nas Bog sprejema, da nam ne očita krivde ali greha, da smo mu ljubi, v veselje, da smo »v redu«, »kakor je prav«. In to pričevanje Duha se v nas nato obrne v pra-krik, pra-molitev: »Aba, Oče!« Točno tako se v aramejščini začne očenaš. To je počelo molitve. In po Karlu Barthu je to tudi prvo in glavno delo odrešenega človeka, ki je bil opravičen po veri: to vpitje, kakor krik novorojenega. S tem delom verujoči pritrdi evangeliju in se že postavi v njegovo realnost in tudi že deluje iz te realnosti – k Bogu se obrača z zaupanjem, kakor k ljubljenem očetu; popolnoma se zanaša na njegovo pomoč in dobroto. Strup nezaupanja, ki ga je s svojim ugrizom v človeško kri vbrizgnila starodavna kača, je premagan.
Tako je tudi Jezusov krst ikona, živa podoba vsega krščanskega, slika, ki je na nas vtisnjena z našim krstom in ki ima moč, da oblikuje naše vsakdanje življenje. Ko vsak dan vzamemo svoj križ, ko sprejemamo breme tega, kar nam je namenjeno, ko v težkih, ognjenih okoliščinah priznavamo Bogu, kakor trije mladeniči, da je »pravičen v vsem, kar nam je storil« in da je »po resnici in sodbi … vse to privedel nad nas zaradi naših grehov« (DanD 1,27–28), in mu pri tem še vedno zaupamo – takrat se smemo in moramo tolažiti z obljubo Svetega Duha, ki preobraža našo padlo naravo in nam prinaša živi Govor iz nebes, od Očeta, poln milosti in ljubečega zagotovila. In vpijemo: »Aba, Oče …«
