Zapiski o Besedi

Jn 2 – Svatba v Kani in prva pasha

2012-01-29T12:08:00.000+01:00

2,11Jezusova znamenja kažejo na njegovo slavo (ki jo opeva Prolog), razodetje teslave pa v ljudeh zbuja vero/lojalnost.

2,16 μὴ ποιεῖτε τὸν οἶκον τοῦ πατρός μου οἶκονἐμπορίου ('iz hiše mojega Očeta ne delajte hišetrgovanja')

V Božji hiši ni trgovanja. Milost jezastonjska.

2,19 Λύσατε τὸν ναὸν τοῦτον καὶ ἐν τρισὶνἡμέραις ἐγερῶ αὐτόν.('Podrite/Ukinite/Odpravite/Razpustite/Odvežite/Osvobodite ta tempelj in v trehdneh ga bom postavil/obudil.')

To bo končno znamenje, ključni pokazateljJezusove avtoritete. To bo dokaz, da ima Jezus oblast nad templjem in da torejsme odločati o tem, kaj naj se tam dogaja.

Jezus sam je resnični tempelj. Vendar ima pravzato tudi stari tempelj svojo svetost – je predslika Jezusa, njegovega bivanjamed ljudmi, zato ni vseeno, če ga nekateri sprevračajo v nakupovalni center.

Izjava je morala delovati škandalozno inpretenciozno: bolj, kot če bi danes rekli: uničite gospodarstvo in jaz ga bomponovno spravil v red, uničite demokracijo, državo itn. Sama misel na porušenjetemplja je morala biti za Jude zlovešča in nevzdržna.

2,21 ἐκεῖνος δὲ ἔλεγεν περὶ τοῦ ναοῦ τοῦσώματος αὐτοῦ. ('On pa je govoril o templju svojegatelesa.')

Jezusovo telo je zdaj tempelj, središče judovskegaverskega življenja in narodne identitete ter mesto očitne Božje prisotnosti vsvetu.

Jezus sme »podirati« njihov tempelj, kerpovablja njih naj podrejo njegovo telo. Ali pa drugače: Judje bodopodrli/ukinili svoj tempelj zaradi svojega greha, Jezus pa ga bo na novovzpostavil s svojim vstajenjem in posledično s svojo skupščino.

V tem stavku evangelist spet brezpogojnozatrdi, da je Jezus Bog. Če je ta logion pristen (in verjetno je, ker ga malopredrugačenega najdemo v sinoptikih), potem imamo tukaj dokaz, da je tako osebi mislil že Jezus sam. Prim. tudi Mt 12,6!

2,22 καὶ ἐπίστευσαν τῇ γραφῇ καὶ τῷ λόγῳ ὃνεἶπεν ὁ Ἰησοῦς ('in verovali so Pismu in besedi, ki joje rekel Jezus')

Katerih besed iz Pisma so se spomnili? Da botempelj ponovno zgrajen? Jezusovo vstajenje bi torej pomenilo dokončnoobnovitev Božjega templja.

Bolj verjetno je mišljen zgornji navedek iz(mesijanskega!) Psalma 69. Po vstajenju so se učenci spomnili obojega in začeliverjeti temu pričevanju, ki je kazalo na to, da je Jezus Mesija. Besedo»použiva/požira« lahko razumemo tudi kot namig na Mesijevo smrt: ker Jezusatako skrbi za tempelj, ga bo to stalo življenja.

2,24 οὐκ ἐπίστευεν('ni zaupal/veroval')

Mojstrska besedna igra.

Jn 1,19–51 – Jezusov krst: Janez Krstnik in prvi učenci

2011-12-30T18:27:00.001+01:00

Preberi Evangelij po Janezu 1,19–51

1,26 ὃν ὑμεῖς οὐκ οἴδατε ('[on,] ki ga vi na poznate')

Jezus je navzoč kot skrivnost.

1,29 ὁ ἀμνὸς τοῦ θεοῦ ὁ αἴρων τὴν ἁμαρτίαν τοῦκόσμου ('Božje jagnje, ki odvzema/odnaša/dviga/uničujegreh sveta')

Jezus je že od začetka Žrtev, ki jo je poslalBog, da vzame zlo iz sveta, Obnovitelj stvarstva v prvotno nedolžnost.

1,31 κἀγὼ οὐκ ᾔδειν αὐτόν ('in tudi jaz ga nisem poznal')

Jezus je skrivnost tudi za Janeza!

1,32 τὸ πνεῦμα καταβαῖνον ὡς περιστερὰν ἐξοὐρανοῦ καὶ ἔμεινεν ('Duha, ki se je kakor golobspuščal z neba in ostal')

Vrnitev Boga med ljudi? Začetek stalnegaobrata Nebes proti zemlji?

1,33 ὁ βαπτίζων ἐν πνεύματι ἁγίῳ ('on, ki krščuje v Svetem Duhu')

Tako Janez povzema Jezusovo službo; njegovkrst je majhen predznak Krsta, ki prihaja. Zanimivo, da evangelist Janez tukajne dodaja svaril iz Lk 3,7–9 in vzp. (vendar gl. 3,36 in tamkajšnjo op.).Krstnik je tukaj samo priča za Jezusa, nič drugega.

1,34 ἑώρακα, καὶ μεμαρτύρηκα ὅτι οὗτός ἐστιν ὁυἱὸς τοῦ θεοῦ ('videl sem in izpričal, da je ta BožjiSin')

Kako je Janez Krstnik lahko to »videl«? Zdise, da evangelist Janez pozna sinoptične evangelije (ali vsaj izročilo, ki jenjihova podlaga) – tam je poleg Svetega Duha v podobi goloba omenjen tudi Božjiglas: »Ti si moj ljubljeni Sin …« (Mr 1,11; Lk 3,22; prim. Mt 3,17). Takih mestje v evangeliju še nekaj; vzeta skupaj bi lahko kazala na to, da je Janez svojevangelij res napisal zadnji od štirih (kot trdi že zgodnje izročilo) in tomorda v smislu dopolnitve ali nadgradnje tega, kar je bilo že povedano vsinoptikih.

1,38 Τί ζητεῖτε; ('Kajiščeta/hočeta?')

Prve Jezusove besede v tem evangeliju – prvovprašanje za vsakogar: kaj bi rad, za kaj si prizadevaš, za čem težiš?

1,42 σὺ κληθήσῃ Κηφᾶς('ti se boš imenoval Kefa')

Kaj je to? Jezus kar naenkrat nekomu spremeniime/bistvo/usodo, še preden ta kar koli stori ali reče!

1,49 ὁ υἱὸς τοῦ θεοῦ, … βασιλεὺς … τοῦ Ἰσραήλ ('Božji Sin … kralj Izraela')

Verjetno je (vsaj na prvi ravni besedila)izraz »Božji Sin« tukaj še sinonim za »Izraelovega kralja«. Seveda pa vperspektivi Jn izraz napoveduje več. Verjetno enako velja tudi že za v. 34.

1,51 ὄψεσθε τὸν οὐρανὸν ἀνεῳγότα καὶ τοὺςἀγγέλους τοῦ θεοῦ ἀναβαίνοντας καὶ καταβαίνοντας ἐπὶ τὸν υἱὸν τοῦ ἀνθρώπου ('videli boste odprto nebo in Božje angele se vzpenjati in spuščatinad Sinom človekovim')

V dobesednem smislu se to ni zgodilo.Naznačuje pa bistveno spremembo v svetu: nebesa so zdaj odprta in prekglasnikov/angelov prosto komunicirajo s človeštvom. Os te komunikacije jeČlovek Jezus. Jezus pomeni odprtje in upognitev nebes proti zemlji.

Gre za nekakšno variacijo teme iz v. 32. Tukajangeli/glasniki zamenjajo Svetega Duha. V 1 Kor 14,12.32 (prim. 11,10) soz »angeli« oziroma »duhovi« dejansko mišljeni »darovi« Svetega Duha.

Prispevek k angelologiji: so angeli nekakšnetipizirane konkretizacije/manifestacije Svetega Duha, ki tako prek njih vstopav človeško sfero? To še vedno lahko pomeni, da so kot bitja različni od Bogasamega, ker pomenijo njegovo konkretizacijo/upodobljenje v (duhovni) formi,medtem ko Sveti Duh vedno ostaja onkraj nje, kot zora in studenec vseh takšnihform.

Jn 1,1–18 – Prolog: Meditativna hvalnica Logosa

2011-12-24T18:08:00.000+01:00

Preberi Evangelij po Janezu 1,1–18

1,1 Ἐν ἀρχῇ ἦν ὁ λόγος ('V počelu je bil Logos')

Božanski Logos/Beseda/Govor/Smisel/Razum/Zakonje pred vsem bivajočim. On je počelo in izvir bivanja. Smisel predhodi biti.

1,1 πρὸς ('k' oziroma 'proti' oziroma 'pri [Bogu]')

Kakor sogovornik, obrnjen k Bogu ali celo kinagovarja Boga? Vsekakor je naznačeno, da je bil Logos najprej skrit.Novozavezno razodetje pomeni razkritje temeljne skrivnosti obstoja.

Pri Bogu je bil torej Govor, ki je bil najprejobrnjen navznoter, v »Očetovo naročje«, s stvarjenjem pa se je obrnil navzvenin postal Božje samoizlitje v obstoj, izhajanje Boga v to, kar ni Bog, ampakstoji Bogu partnersko nasproti. Zato je Logos tudi samoumevno nosilec Božjegarazodetja, njegove samopriobčitve. In v drugi smeri: ker je svet in človeknastal prek Logosa, nosi njegov pečat in je capax dei, usposobljen zaučlovečenje Logosa v Jezusu Kristusu. Torej drži Barthova trditev: Bog je žepred stvarjenjem določil, naj bo svet takšen, da se bo v njem lahko učlovečilin naselil Logos. Če je to cilj stvarjenja, potem je stvarjenje dejansko Božjesamoizlitje navzven, ki je tudi sámo – vsaj potencialno, v svojem vrhuncu –tudi implicitno božansko. Če se je k nam obrnil Božji notranji (samo)Govor, jetorej razumljivo, da je theosis, pobožanstvenje, končni cilj vsega.

1,1 θεὸς ἦν ὁ λόγος ('Bog je bil Logos')

Verjetno v tem smislu: Logos je suvereni izrazBoga samega navzven. Ker je Bog sam v sebi popolnoma nedostopen, je njegovLogos edino, kar se od njega kaže v svetu. O Bogu ni mogoče reči, misliti aliimenovati nič razen tega, kar iz globočine Nadbitnostnega in Neizrekljivegaizliva Logos, ki ga ta globočina edinstveno poraja.

Zato je Logos za nas, ki bivamo v ustvarjenemsvetu in ki ga slišimo, v vsem in popolnoma Bog.

1,3 πάντα δι᾽ αὐτοῦ ἐγένετο ('prek njega je bi(va)lo vse')

To se navezuje na Božje besede ob stvarjenjusveta: Logos je Beseda, ki jo Bog izgovarja in ki poraja bivanje v vsehnjegovih oblikah in modusih.

Božje izrekanje poraja bivanje, zato je BožjaBeseda v odnosu do vsega bivajočega vsemogočna, je Bog-v-svetu.

1,4 καὶ ἡ ζωὴ ἦν τὸ φῶς τῶν ἀνθρώπων ('in življenje je bilo luč ljudi')

Logos je življenjska luč, luč dojemajoče ingovoreče zavesti, ki zaznava (in vzpostavlja) ves svet in ki jo ima vsak živčlovek.

V vsakem človeku je božja iskra zavedajočegaosebnega zaznavanja, ki je njegovo življenje; tragična usoda človeka pa jeodtujenost od tega svojega izvora, od tega imanentnega božjega izvira svojegasebstva.

1,5 Ta vrstica, pisana v sedanjiku, stoji medstvarjenjem sveta in Janezom Krstnikom. Tèma je verjetno tèma iz Geneze 1,2, vkatero je bila spregovorjena stvariteljska beseda. Glede na to, da je pomen gr.besede katélaben verjetno »tema je ni zaustavila/zadržala/zatrla«,vrstica lahko naznačuje širjenje luči, napredovanje Božjega razodetja vzgodovini proti svojemu cilju, ki je učlovečenje. Stara zaveza pri tem niomenjena, glede na kontekst pa je lahko razumljena kot sámo širjenje luči.Pozneje Janez pove, da je bil dar postave tudi milost (v. 16–17).

Janez torej svetovno zgodovino vidi kotširjenje luči. Nasproti ji stoji tèma, ki jo skuša zaustaviti, zatreti, si jopokoriti, vendar ji to ne uspeva.

1,6–8 Te vrstice kažejo, kako velik ugled jeimel Janez Krstnik med prvimi kristjani, in hkrati kažejo na zgodnji nastanekJn, ker je Krstnikova oseba za poznejše generacije v veliki meri izgubila svojpomen.

Krstnik je tukaj predstavljen kot ena ključnihtočk odrešenjske zgodovine, kot pooblaščena priča v kritičnem kairosuLogosovega vstopa v ustvarjeni svet. Njegova posebna intervencija je potrebnazaradi posebnosti tega, kar se bo zgodilo.

Obenem ta omemba kaže, da prolog ni mogelnastati ločeno od evangelija (vsaj ne v celoti), ker se odlomek preveč gladkovklaplja v to, kar sledi od v. 19 naprej. Poleg tega bi bilo skrajno nenavadno,da bi krščanska hvalnica Kristusu sama zase tako izrecno izpostavljala JanezaKrstnika. Te vrstice je veliko bolj smiselno razumeti kot pripravo na to, karsledi.

1,10 ὁ κόσμος αὐτὸν οὐκ ἔγνω ('svet ga ni spoznal')

Temeljni problem človeštva je »gnostičen«:nespoznanje studenca obstoja v osebi Jezusa.

1,12 ὅσοι δὲ ἔλαβον αὐτόν ('tisti, ki pa so ga sprejeli')

Sprejeti Jezusa kot osebo hkrati pomenisprejetje vsega tega, kar je on kozmično, vsega zaklada, ki je skrit v njem(Kol 2).

Sprejemanje Jezusa/Logosa/Luči je temeljnakrščanska drža in duhovna disciplina.

1,12 ἐξουσίαν ('oblast/moč')

Je to oblast milosti, ki nas je osvobodilaoblasti greha, kakor govori Pavel v Rim 6?

1,12 τέκνα θεοῦ γενέσθαι ('postati Božji otroci')

Ker je v nas vrelec obstoja, tudi mi samipostajamo vrelci in posredniki Razodetja po zgledu Logosa/Sina, saj smo pomilosti vzdignjeni v isto naravo.

1,12 τοῖς πιστεύουσιν εἰς τὸ ὄνομα αὐτοῦ ('njim, ki se zanašajo na njegovo Ime')

Glede na kontekst te besede težko pomenijo kajdrugega, kot da verujejo, da je Jezus Bog.

To je ključna točka posredovanja, ko božanskiLogos vstopa v človeka, se mu daje v deleženje in mu deli svoje milostnedarove: zaupanje Vanj, v vse kar On je, zanašanje Nanj in zanesljivost Zanj.

1,14 Καὶ ὁ λόγος σὰρξ ἐγένετο ('In Logos je postal meso')

To je najbolj provokativna in subverzivnaizjava v človeški zgodovini, tako za religiozne kot za ateiste. Od kod Janezugotovost, ki je potrebna za takšno predrznost? Kako je sploh mogoče postavititako nezaslišano trditev: počelo obstoja je zdaj postalo krhko človeško bitje;v zdrobljivi in šibki človeski lupini je v polnosti bivala moč, ki utemeljujevesolje? Ne pravi: Jezus je bil deležen te moči, bil napolnjen z božanskimnavdihom ali čudežno močjo. Janez pravi: on je ta moč, ta navdih, topočelo. Jezus je točka v času in prostoru, kjer se eksistenca zapogne sama vasein se odpira v svoj predbitnostni izvor. V luči teh trditev common sensepostane common nonsense.

Zdi se, da si je Janez upal naravnost povedatito, na kar so drugi novozavezni pisci večinoma le strahospoštljivo namigovali(morda z izjemo Kol 1–2). Na kaj se je lahko oprl? Zanimivo, da že v oznaniluJaneza Krstnika vidi pričevanje o tem. Osnova pa je bila težko kaj drugega kotosebna bližina z Jezusom.

Janezov evangelij izročilo o Jezusu oziromaspomine nanj oblikuje in razvršča okrog tega bistvenega, vse-utemeljujočegaspoznanja. Temu osrediščenju služi sedem izjav »Jaz sem« in sedem znamenj, kikažejo na to spoznanje, na presežno slavo/veličastvo, ki v polnosti biva vJezusu.

1,14 καὶ ἐθεασάμεθα τὴν δόξαν αὐτοῦ ('in motrili smo njegovo slavo/veličastvo')

Se to nanaša na spremenjenje na gori? Jn o temnikjer ne poroča. Je s tem mišljeno vstajenje? Jn 12,16 kaže v to smer, kar bise skladalo tudi z Rim 1,4.

Vendar Jn o Jezusovem poveličanju govori tudiob drugih priložnostih (recimo v 2,11 in 11,4; morda ima tak pomen 8,28 in,paradoksno, tudi 12,32), zato je bolj verjetno, da Janez z motrenjem njegoveslave meri na vse Jezusovo delovanje, ki ga je spremljal, oziroma konkretnejena »znamenja« ter na smrt in vstajenje.

V nekem smislu je to tudi nameravani učinekJn: ob branju naj bi tudi mi motrili njegovo slavo in se začeli poslušnozanašati nanj.

1,14 πλήρης χάριτος καὶ ἀληθείας ('polnega milosti in resnice')

Tako Logos/Luč deluje kot človek: širi Božjomilost in resnico.

1,16 ὅτι ἐκ τοῦ πληρώματος αὐτοῦ ἡμεῖς πάντεςἐλάβομεν καὶ χάριν ἀντὶ χάριτος ('kajti iz njegove polnosti smo mi vsi prejeli milost namesto milosti')

Ta vrstica razlaga prvi del trditve, da jeučlovečeni Logos poln milosti in resnice (v. 14).

Verjetno se milost nanaša predvsem na dar»oblasti« (v. 12), s pomočjo katere smo/postajamo Božji otroci. Ta milost jezasenčila in nadomestila prejšnjo, manjšo milost, dar Božje postave, ki ljudemomogoča spoznanje, kaj hoče Bog. Toda Janez jasno pove: tudi tisto je bilamilost.

1,18 θεὸν οὐδεὶς ἑώρακεν πώποτε·μονογενὴς θεὸς ὁ ὢν εἰς τὸν κόλπον τοῦ πατρὸς ἐκεῖνος ἐξηγήσατο. ('Boga nihče nikoli ni videl; edinstveni Bog, ki je v naročju Očeta, on je razložil/izpeljal.')

Ta vrstica razlaga drugi del trditve, da jeJezus poln milosti in resnice (v. 14).

Božja resnica je povsem in popolnoma skrita.Toda Edinstveni Logos/Sin jo prinaša v naš človeški svet. Resnica je torejpredvsem resnica o Bogu in o njegovem delovanju v svetu ter o obstoju/ustrojusveta nasploh. Zato Jezus lahko pozneje reče: Jaz sem resnica.

Velika noč – Sprava nebes in zemlje

2011-04-24T01:28:00.002+02:00

Kol 1,15–20

Sin je vidni izraz nevidnega Boga,
prvenec, višji od vsega, kar obstaja.
Kajti Bog je z njim ustvarjal svet:
vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji,
vse, kar se vidi in česar se ne vidi,
kar koli prestoluje in gospoduje,
kar koli vlada in vrši oblast.
Sin je pred vsem tem:
on sam povezuje vse stvari.

On je glava Cerkve, svojega telesa,
on je počelo, prvi zmagovalec nad smrtjo:
on je pred vsemi in nad vsemi.
Bog je namreč v svoji dobroti določil,
naj bo v Sinu navzoča vsa božanska popolnost
in njegovo žrtvovanje na križu
naj pomiri vse, kar je v nebesih in na zemlji:
vse stvarstvo naj se spravi z Bogom.

Božič – Rojstvo, ki rojeva

2010-12-23T17:43:00.002+01:00

Jn 1,1–18

V počelu vsega je Logos.
Logos je pri Bogu
in Logos je Bog.
Po njem je vse dobilo svoj obstoj
in brez njega ni dobila obstoja niti ena stvar, ki je začela obstajati.
V njem je življenje
in življenje je človeku luč.
Ta Luč sveti v temi,
tema pa je ni sprejela.

Bil je človek, poslan od Boga.
Ime mu je bilo Janez.
Prišel je kot priča,
da bi pričeval o Luči
in da bi zato vsi začeli zaupati.
On ni bil Luč,
ampak je pričeval o Luči.

Na svet je prihajala resnična Luč,
ki razsvetljuje vsakega človeka.
Bil je na svetu
in svet je po njem dobil svoj obstoj,
toda svet ga ni spoznal.
Prišel je domov k sebi,
toda svojci ga niso sprejeli.
Tistim, ki so ga sprejeli,
njim, ki zaupajo v njegovo ime,
pa je dal oblast, da začnejo bivati kot Božji otroci,
ki se niso rodili po človeško, iz mesa in krvi,
temveč so rojeni iz Boga.

Logos je postal šibko človeško bitje
in si med nami postavil šotor.
Zrli smo njegovo veličastvo,
veličastvo Edinstvenega, ki prihaja od Očeta,
polnega nezaslužene dobrote in resnice.

Janez pričuje o njem in kriči:
O njem sem govoril, ko sem rekel:
On, ki prihaja za menoj,
biva pred menoj,
kajti on je prvi.

Iz njegove polnosti smo namreč vsi prejeli
nezasluženo dobroto vrh nezaslužene dobrote.
Kajti po Mojzesu je bila dana Postava,
po Jezusu Kristusu pa sta začeli obstajati nezaslužena dobrota in resnica.

Boga ni nikoli nihče videl.
Edinstveni Bog, ki biva v Očetovem naročju,
on nam je pokazal pot.

Agej: Čas za gradnjo templja

2010-12-13T21:06:00.003+01:00

Preroška beseda obupani skupnosti. Ali bolje: beseda obupanemu ostanku nečesa, kar je nekoč bilo pomembno. Ostanek je preživel, toda ne znajde se več v svetu. Nastopile so nove velesile, novi izzivi, novi nasprotniki, nova zasramovanja. Ljudje si za silo urejajo svoja bivališča in nekako poskušajo ponovno zaživeti. Vendar je vse kakor ukleto: slabe letine, nesreče, težave – slabo jim gre. Trudijo se, a ni rezultatov. Sredi med njimi pa je velika razvalina: kup kamenja, ki je bil nekoč Gospodov tempelj. Vsak dan zadevajo ob njega, vendar izgleda, kakor da ga ne vidijo.

V teh okoliščinah se zgodi Gospodova beseda, Božje razodetje. »Vi pravite: ni še prišel čas … Za vas same pa je čas?« (Ag 1,2.4) Beseda zadene ob osnovno tkivo človeške padle narave: »Najprej jaz, potem ti.« V tem primeru celo: »Najprej jaz, potem (morda) Ti.« Toda obstoj Izraela je v tem, da svetu daje pričevanje o Bogu. In tempelj je konkretna ikona, zakrament tega pričevanja. Milostno podarjen urejen kraj, kjer Bog »šotori« med ljudmi. Če za koga, potem za Izraela velja: »Najprej jhvh in zato potem jaz, Izrael.« Brez tega prvenstva, tega začenjanja s Ti in ne z jaz, ni Izraela – in ni Cerkve.

Bog je Bog gradnje. On je graditelj Jeruzalema (Ps 147,2) in Izraela (Iz 62,5). Njegov načrt, njegovo delo v človeški zgodovini je gradnja. To, kar se gradi, je kraj njegovega avtentičnega pričevanja in skupnosti z njim, »prebivališče Boga med ljudmi« (Raz 21,3). V to gradnjo vključuje vse svoje ljudi, vsakogar, brez izjeme.

In Izrael tokrat za spremembo posluša. V nemogočih okoliščinah začne graditi. Bog se takoj odzove z obljubami in spodbudami: Jaz sam sem med vami in z vami, po svojem Duhu, kakor ob izhodu iz Egipta. Udeleženi ste v istem odrešilnem delovanju – ne, ni se končalo takrat, ampak se dogaja še danes, z nezmanjšano močjo. »Ne bojte se!« To, kar zdajle delate, izgleda nepomembno, majhno, bedno – toda zraslo bo v nekaj večjega in slavnejšega od tistega, kar je bilo prej. Tile narodi, ki so okrog vas in pred katerimi se počutite tako nemočne in uboge, ki se jih bojite in trepetate pred njimi, bodo uničeni. Od vse te navidezne veličine ne bo ostalo nič, vsa ta politična, ekonomska in vojaška oblast se bo sesula v prah. Vi pa boste obstali in moje pričevanje se bo razširilo …

Prvi kristjani so prevzeli to prispodobo gradnje. »Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno svetišče, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu« (1 Pt 2,5). To sliko nadalje razvija Hermov Pastir, spis iz začetka 2. stoletja, ki so ga imeli nekateri celo za navdihnjenega. Gradnja templja postane prispodoba resničnosti, v kateri bivamo. Imamo konkretno sliko, zgodbo, govorico, s katero osmislimo svoje mesto v svetu in usmerimo svoje delovanje. Ker »Boga ni nikoli nihče videl« (Jn 1,18), se Božje razodetje odvija posredno, prek takšnih podob in metafor. Za nas ljudi, ki živimo v konkretnem svetu, ki ga opredeljuje konkretna človeška govorica, so takšne »inkarnacije« Božje besede nujni »pedagoški« pripomočki, ki konkretno oblikujejo naše življenje.

Dogaja se torej gradnja templja. Vsi zidamo. Glavni arhitekti so položili temelje, vsak od nas pa mora paziti, kako zida na tej osnovi (prim. 1 Kor 3,10–17 in tudi Ef 2,20–22). Mi smo zdaj Božji tempelj, ki ga je Kristus postavil tri dni zatem, ko je podrl starega.

Kako in s čim se gradi ta tempelj? Z ljubeznijo, en agápe (Ef 4,16). Ta ljubezen je najprej povzetek vsega Kristusovega bivanja in delovanja: je njegova darovanjska smrt na križu »za naše grehe« (1 Kor 15,3), je Očetova ljubezen, ker ga je obudil od mrtvih »zaradi našega opravičenja« (Rim 4,25), je ljubezen Svetega Duha, ki je »izlita v naša srca« (Rim 5,5). Ljubezen je koda čiste, nezaslužene Božje milosti v Kristusu. In je zmaga življenja nad smrtjo in sredi smrti. Tako »živimo iz resnice v ljubezni« (Ef 4,15). Ta ljubezen v nas in med nami pa je nato gradbeni material novega Božjega bivališča, osnova novega Božjega pričevanja v svetu. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Ta gradnja poteka »ob sodelovanju celotnega veziva … v skladu z mero slehernega dela« (Ef 4,16). Vsak je poklican, da prispeva svoj del, vsak je vključen, vsak je pomemben. Vsako novo življenje prispeva k zgradbi življenja. Nihče ne more reči: premalo vem, prešibak sem ali pa: ne zmorem, nimam časa, to je za druge, za tiste bolj posvečene. »Vsakomur izmed nas je bila dana milost po meri Kristusovega daru« (Ef 4,7). Za to delo nismo zmožni sami iz sebe, temveč nas za to usposablja njegova milost in Duh. »Bog dela vse v vseh« (1 Kor 12,7). Gre za to, da se odpremo in se damo na voljo Božji moči in delovanju. Pri tem se zanašamo na obljubo in dejansko na Božji načrt, da bo gotovo vključil vsakogar in vsakogar opremil z močjo svoje milosti in Duha za konkretno delovanje (temu včasih rečemo duhovni darovi, karizme in službe). Bistveno je, da se pridružimo zidavi. S tem rastemo mi in Božji tempelj – njegovo avtoritativno, oživljajoče in očitno pričevanje v svetu – se gradi.

Pavel posebej izpostavi enega od darov Svetega Duha: »kdor prerokuje, gradi Cerkev« (1 Kor 14,4). Preroštvo lahko razumemo različno, vendar gre v vsakem primeru za navdihnjeno govorjenje Božje besede v določeni situaciji. Gre za avtoritativno govorico, vendar ne absolutno, saj je skupnost poklicana, da jo presoja (prim. 1 Kor 14,29; 1 Tes 5,20–21). Kot pretirani skrajnosti moramo zavreči tako mnenje, da gre zgolj za navdihnjeno pridiganje, kakor predstavo, da gre za prispevanje povsem novih razodetij. »Jezusovo pričevanje je namreč duh preroštva« (Raz 19,10). Gre za dinamično in vsekakor »karizmatično« komunikacijo, ki pa je osrediščena v Jezusu. Kako bi sploh lahko bilo avtentično sporočilo o Jezusu, ki je naša nova narava, nekaj manj od »nadnaravnega«? Ta sveži dotok Božje besede torej gradi Cerkev. Cerkev je »kreatura Božje besede« (Luther) in zato za svoj obstoj in rast vedno potrebuje sveži »kruh iz nebes« (Jn 6,32; prim. Mt 4,4; 6,11).

Preroški govor v krščanski skupnosti je torej pomemben način gradnje templja (kakor že v Agejevem primeru!), ki bi ga bilo treba postaviti nazaj na odlično mesto, ki mu pripada – takoj za apostoli (prim. 1 Kor 12,28; Ef 4,11; glej tudi Ef 2,20 in 3,5, kjer so verjetno mišljeni novozavezni preroki). To pa seveda ne pomeni, da moramo zavreči ostala »sredstva milosti«, po katerih prejemamo Božjo besedo: apostolski razglas evangelija, navdihnjeno pridigo in razlaganje, zakramente, ki so »vidna Božja beseda« (Trubar, po Avguštinu), in tudi bratsko agápe, ki je v prvi Cerkvi našla avtentičen izraz v skupnem obedu, prav tako imenovanem agápe.

Agejeva beseda pa je lahko še posebej primerna za nas danes. Kristjani v Evropi in (morda še posebej?) v Sloveniji smo v podobnem položaju kakor Agejeva skupnost. Smo ubog in dodobra uničen ostanek nečesa, kar je bilo nekoč pomembno in slavno v našem svetu. (Razpravo, ali je bila ta slava upravičena ali zgolj navidezna, bomo pustili za kdaj drugič.) Trudimo se, poskušamo to in ono, a pogosto imamo občutek, da nam ne uspeva. Nekaj gre narobe. Slabo se znajdemo v metežu razdrobljenih cerkvá in liberalne družbe, navidez demokratične, v bistvu pa usmerjene k proizvajanju čimbolj poslušnih potrošnikov komercialnih dobrin in prefabriciranih identitet. Čutimo, da je naš glas skorajda neslišen v medijskem hrupu plehke popularne glasbe in holywoodske produkcije, naša prepričanja pa obskurna in marginalizirana v svetu, kjer vlada pobesnelo malikovanje seksa in pozitivne samopodobe. Tako kot Agejevi poslušalci tudi mi nismo več povsem prepričani, če je Bog še vedno z nami. Vemo: v preteklosti je Bog deloval, reševal, osvobajal in delal čudeže … toda danes? Ali ni vsega tega že zdavnaj konec? Kako bi lahko bil zdaj čas, da se lotimo Božjega dela? Po vseh katastrofah, ki smo jih preživeli? V tej cinični družbi, ki ga tako zelo omalovažuje? Ali se ne zdi, da se je umaknil? Ali ni to Božji mrk?

»Zidajte!« nam vpije Agej. Ravno tukaj in zdaj je mesto za Boga. Ravno obdani s to svojo nemočjo in neuspešnostjo začnite predano in v ljubezni usklajeno graditi prostor za Boga – skupaj z vsakomur, ki hoče. In ravno to bo njegovo pravo pričevanje v tem svetu. Sredi smrti bo nastal prostor življenja. Slavna dejanja odrešenjske zgodovine se dogajajo danes in se bodo še naprej. »Zdaj pa pogum … pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami! Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostaja moj duh v vaši sredi; ne bojte se!« (Ag 2,4–5)

Geneza 1–11: Pripoved o začetkih

2010-06-21T22:31:00.006+02:00

Beseda začetka. Diskurz postavitve, konfiguracije vsega obstoječega. Govor, ki utemeljuje, vzpostavlja, definira svet, v katerem bivamo. Izrek, ki oblikuje, upodablja, napolnjuje s smislom in lepoto. Ne znanost, ampak filozofija temeljev obstoja, teološka meditacija ključnih postavk, preroško videnje in razsvetljenje, »luč, ki sveti v temi« (prim. 2 Kor 4,6), ki napoveduje Kristusa in Novi Jeruzalem.

Človek je logosno bitje, njegov svet je strukturiran prek jezika, govorice, in njegova identiteta je identiteta naracije, osebne zgodbe, s katero se enačimo. Tako razumemo »jaz«. In zato nam Sveto pismo postreže s takšnim utemeljujočim govorom, prvobitno pripovedjo, ki daje referenčni okvir in sidrišče vsem našim »zgodbam«. Tukaj je izvir in vrelec osmislitve in estetizacije vsega. V tej luči vse stvari, tudi tiste bridke in trpke, dobijo nov obraz, napolnjen z upanjem.

Bog nastopa kot umetnik. Kaos pravodovja razpre in v njem ustvari prostor lepote in dinamične urejenosti, ki odseva njegovo slavo in ki je primeren za bivanje. Svet tke v ritmičnih vzorcih, v igri števil in razmerij ga napolnjuje z raznolikostjo in kipečim življenjem. Človek – moški in ženska – je podoba samega Boga v stvarstvu, zato mu dobrohotno gospoduje. Zato sta že v začetku dva: človek je vzpostavljen kot odnos dveh, je odnosnostno bitje (in morda prav s tem podoba Boga, treh Oseb, ki so od vekomaj eno; tako meni Barth). Človek vznikne, kjer obstaja odnos »jaz – ti«. In ta človek je že od začetka in temeljno postavljen tudi v odnos z Bogom, s »Tijem« z veliko začetnico. V obeh dimenzijah je partnerstvo, prijateljstvo, bližina. Na človeški ravni je temeljni odnos »jaz – ti« med moškim in žensko, ki si stojita nasproti »naga, a ju ni sram« (1 Mz 2,25). Spolnost je utemeljena v raju, pred padcem (prim. 1 Mz 1,28; 2,24); ni nekaj drugotnega, kar bi bilo po sili razmer dodano pozneje, zato bistveno določa naš obstoj: človek obstaja kot moški ali ženska, kategorija abstraktne »človeškosti«, ki bi to hotela zaobiti, je zgrešena (več o tem v besedilu Spolnost v redu stvarstva).

Padec to harmonijo poruši, vendar ne do konca. Pravzaprav me ob branju teh tekstov preseneča, kako malo je uničenega s padcem. Res, v Božji red vstopi smrt, vendar ima Bog takoj pripravljen odgovor in se še naprej pozorno ukvarja s človekom. Človek je izgnan iz raja, vendar ima obljubo »semena, ki bo strlo kači glavo,« in še vedno živi »pred Gospodovim obličjem« (zapusti ga zgolj Kajn po bratomoru; prim. 1 Mz 4,16) in »kliče Gospodovo ime« (1 Mz 4,26). Henoh je še posebej blizu Bogu, skoraj kot bi bil brez greha, saj ne zapade smrti (kako to?). Očitno je še vedno mogoč preprost, neposreden odnos z Bogom, brez postave ali kakšnega drugega posebnega razodetja.

Šele pri Noetu Božja sodba vzkipi nad Adamovi potomci, Bogu je žal stvarjenja in čudoviti red stvarstva ogrozijo stihijski valovi pravodovja. Vendar se ta pripoved izteče v zgodbo o milosti, po potopu Bog iz čiste dobrote in usmiljenja sklene s človeštvom prvo zavezo. (Zakaj je Bogu sploh treba, da se takole enostransko »zavezuje« k milosti, prav ko vidi, kako je »mišljenje človekovega srca hudobno od njegove mladosti« – 1 Mz 8,21?)

Sledita zgodbi o nastanku narodov in razdelitvi jezikov; slednja spet kaže na naraščanje zla med ljudmi. Vendar Bog še vedno stoji nasproti človeštvu in skrbi zanj; v zadnjih vrsticah enajstega poglavja se pogled že oži na Teraha, Abrama in Sarajo. Sklepni akordi zgodbe o začetkih so hkrati prvi akordi zgodovine odrešenja, ki jo Bog vzpostavi nasproti napredovanju greha in propada med Adamovimi potomci.

Prav ta zgodovina odrešenja je kot nekakšno ozadje navzoča že od vsega začetka. Piscu ne gre za to, da bi neprizadeto in »objektivno« opisoval nastanek vesolja, ampak v luči Božjega razodetja navdihnjeno razlaga temeljno konfiguracijo sveta, v katerem bivamo in v katerem se odvija drama Božjega odrešenja. Gre za preroški pogled nazaj na začetke, podobno kakor knjiga Razodetja zre v čas konca. Prvi kristjani so zato v besedilih o stvarjenju povsod videli napoved Kristusa.

Luč, ki jo Bog ustvari prvi dan, je predslika Kristusove luči, ki sveti v naših srcih (prim. 2 Kor 4,4.6). Šest dni lahko razumemo kot simboličen opis novega stvarjenja in kristjanove poti: najprej nas Bog razsvetli z lučjo evangelija, nato v nas napravi razloček med tem, kar je zgoraj, in tem, kar je spodaj, nato pod nami napravi trdna tla in nam da jasna »svetila«, ki nas usmerjajo, v nas se poraja življenje in nazadnje se oblikuje Božja podoba. Viktorin Ptujski pa razmišlja o sovpadanju med šestimi dnevi stvarjenja in glavnimi dogodki Kristusovega rojstva, smrti in vstajenja (O zgradbi sveta, 9). Adam je za apostola Pavla »podoba (gr. týpos) njega, ki je imel priti« (Rim 5,14) – v kontrastu nam kaže, kako zdaj deluje Božja milost. Stari krščanski pisci so prepoznali napoved tudi v Adamovem spancu (Kristusova smrt), ki je omogočil rojstvo Eve (Cerkve), v obljubi o »semenu/potomcu, ki bo strl kači glavo,« pa so videli »protoevangelij«, prvo obliko veselega oznanila (tako tudi Trubar). Noetov potop je za apostola Petra »podoba krsta, ki zdaj rešuje vas« (1 Pt 3,21), drugi pa v njegovi ladji vidijo predpodobo Cerkve. Še bi lahko naštevali, vendar navedeno zadošča, da dojamemo hermenevtiko prve Cerkve: svet je ustvarjen za Kristusa, Kristus je vpisan v stvarjenje, v tkivo našega sveta.

To je svet, kjer je Bog prisoten in ta prisotnost vsem stvarem podeljuje presežni smisel: vse ustvarjeno je oblikovano kot čisti znak, kot zakrament, kot podoba, ki kaže onkraj sebe na dobroto živega Boga. S tem konkretnost oziroma materialnost sveta ni zavržena, ampak proslavljena. »Naj se napolni z njegovo slavo vsa zemlja« (Ps 72,19; prim. Hab 2,14). Ali drugače povedano: kljub padcu in grehu in smrti je svet ustvarjen za odrešenje in za kraj, kjer prebiva Božja slava – to je njegova »predestinacija« že od začetka, tudi v vseh njegovih najbolj mračnih trenutkih. Zato smemo enako misliti in verovati tudi o sebi kot posameznikih: naša »destinacija« je odrešitev. Od nas se pričakuje predvsem to, da se temu dobremu namenu nehamo upirati in se s spreobrnjenjem pridružimo Bogu, ki to uresničuje od vekomaj do vekomaj.

Današnjemu bralcu, ki je vajen »znanstvenega pogleda na svet«, pa se lahko takšno branje zdi naivno, zato moram tvegati še kratek razmislek o tej sporni temi. Dejansko gre za tekmovanje ali kolizijo dveh zgodb, dveh meta-pripovedi, dveh povsem različnih referenčnih okvirov. Teistični evolucionizem in kreacionizem poskušata znanstveno in biblično zgodbo harmonizirati, vendar se zdi, da nazadnje poklekneta in sprejmeta temeljne predpostavke oziroma »pravila igre« znanstvene pripovedi. Znanstvena zgodba – kakršna koli trenutno že je – zaradi svoje metode, ki reducira resničnost na neobstoječe idealne sheme, ne more biti relevantna za teološki, estetski in etični razmislek o temeljih sveta. (Na ontološko problematičnost znanstvenih trditev je opozoril Gorazd Kocijančič v zadnjem eseju Razbitij.) Ravno kategorije, kot so smisel, lepota, osebni odnos ipd., ki so bistvene za ta razmislek (in pravzaprav tudi za naše dejansko življenje), so vnaprej izključene iz znanstvene raziskave. Če poleg tega upoštevamo, da je vsako znanstveno povezovanje empirično odkritih dejstev v »pripoved« ideološko konstruirano in »ontološko investirano« (Kocijančič), smemo in moramo to področje povsem obiti in dopustiti besedilu Geneze, da nam spregovori v celoti, z vsemi njegovimi predpostavkami. Takšno branje nenazadnje bolj spoštuje svetost navdihnjenega besedila. Ravno tukaj je morda hermenevtični ključ: če želimo spoštovati Sveto pismo, moramo spoštovati literarno vrsto njegovih besedil in s tem način, kako izrekajo resnico. Kot rečeno, gre v prvih poglavjih Geneze za preroško govorico, mestoma blizu pesniški, ki se ozira nazaj v izvor časov. Pri tem uporablja elemente tedanje mitološke govorice, vendar jih modificira in predvsem demitologizira. Vsakomur pa je jasno, da je znanstvena resnica nekaj drugega od pesniške – in tudi to, da je slednja lahko globlja, tehtnejša in »resničnejša« od prve.

Naj to ponazorim z zgledom iz slovenske književnosti. Prešernov Uvod v Krst pri Savici opeva začetke slovenske zgodovine. Po mnenju večine raziskovalcev so zgodovinske reference, ki jih najdemo v njem, netočne in pretirane. Vendar Prešerna ne beremo, kadar hočemo odkrivati znanstveno ali zgodovinsko resnico. Vsakomur je jasno, da bi bilo takšno branje brezumno. Kar pa še ne pomeni, da je njegova pesnitev brez resnice. Prav nasprotno: »Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašná slepota je človeka!« Kdo lahko zanika, da te besede z neverjetno prodornostjo razkrivajo bistvo tragičnosti našega naroda, ki je prišla na dan v raznih kritičnih trenutkih njegove zgodovine (poleg tistih davnih časov se spomnimo vsaj še protestantizma in druge svetovne vojne) in ki še vedno v marsičem določa trenutno politično in svetovnonazorsko razklanost med Slovenci? Resnica o Slovencih, ki jo izreka Uvod, je globlja, neposrednejša in preprosto na povsem drugem nivoju od česar koli, kar bi lahko dognala znanstvena analiza. Naivno torej ni branje, ki resno jemlje pesniško – ali v primeru Geneze, preroško – resnico; naivno, plehko in predvsem globoko nereflektirano je prej mišljenje, ki v tem vidi naivnost.

Pismo Filipljanom

2010-02-14T16:31:00.004+01:00

»Nismo več vajeni te gotovosti, tega začudenja, predvsem pa v našem krščanskem razmišljanju (tudi če naj bi bilo zelo »pozitivno«) nismo več vajeni te zbranosti okrog osebe Jezusa Kristusa. Razdalja med našim in apostolskim razmišljanjem nam tu lahko postane zelo jasna. Ne zato, ker je tisto starodavno, naše pa moderno, ampak ker moramo skupaj s predmetom apostolskega mišljenja ponovno najti tudi njegove kategorije. Mogoče je to zaenkrat najpomembnejše, kar se lahko naučimo ob tem poglavju: mnogo se moramo še naučiti, če hočemo postati dobri učenci apostolov.« (Karl Barth, Kratka razlaga Pisma Rimljanom, str. 73; moj poudarek)

Te besede, ki jih je Barth vzkliknil ob petem poglavju Pisma Rimljanom, v meni odzvanjajo tudi pri Pismu Filipljanom. Nekdo je za čas med prvim in drugim Mesijevim prihodom, v katerem živimo, za čas med »že« in »še ne«, uporabil prispodobo rušenja velike zgradbe: eksploziv pod temelji je že detoniral, pokazal se je dim in zaslišali smo eksplozijo, hiša pa za kakšno sekundo še stoji, preden se bo sesula v prah. Zdi se mi, da je Pismo Filipljanom pričevanje o tej eksploziji. Bivamo v tej sekundi. Doživljamo ogenj; rušenje v temeljih obstoja. Sunek v osnovo tega, kar smo, v podlago našega sveta.

V Pismu Filipljanom srečujemo diskurz oziroma govorico nekoga, ki je popolnoma predan evangeliju, njegov »suženj« (1,1), nekoga, ki je z vsem bitjem že na drugi strani, v Božjem kraljestvu. To »popolnost« Pavel tudi tematizira, na značilno dialektičen in kristocentričen način: Pavel je popoln, ker se globoko zaveda, da ni popoln in se zato steguje po Kristusu (3,12–15). Teh paradoksov ali oksimoronov je v pismu, in v Pavlovi misli nasploh, precej, zato se jih ne smemo ustrašiti, ampak jih moramo pogumno začeti usvajati kot »kategorije apostolskega mišljenja«.

Lahko bi rekli, da je celotno pismo vesela spodbuda, kako »stati v Gospodu« (4,1). Pavel ga piše iz zapora, a veselje iz njega kar prekipeva. Situacija je čudna, bizarna in skorajda meji na norost. Kdo izmed nas, ki bi se znašel v zaporu po krivici, ker je povsod delal samo dobro, bi iz njega pisal pisma, ki jih kar razganja od sreče in zanosa? Kaj je to?

Veselje pravzaprav izvira iz Kristusovega/Mesijevega zmagoslavja v vseh stvareh. Tudi v navideznem porazu. Pavel ugotavlja, da so se »njegove vezi izšle v spodbudo evangelija« (1,12). To, da je nekdo hotel ustaviti Pavla, se je sprevrglo v to, da se je sporočilo o Mesiju začelo še bolj širiti. Nič ne more ustaviti evangelija. V tej perspektivi, v katero je Pavel »mistično uveden« (4,12; izraz memúemai dejansko označuje iniciacijo v misterij), poraza sploh ni več. Povsod je samo zmaga: v zaporu ali v svobodi, v življenju ali v smrti (1,18.20–24; prim. Rim 14,7–9)!

Ta zmaga pa je mogoča zaradi določene Pavlove drže – zdi se, da jo proti koncu pisma povzame z besedo »krotkost« (4,5; v SSP »dobrota«; beseda pomeni tudi »spodobnost«, obnašanje, ki je primerno v danih okoliščinah; v Mdr 2,19b je uporabljena prav za potrpežljivo prenašanje trpljenja, ki ga trpi »pravični«). Spodbuda k tej drži – ki je vir nepremagljivega veselja – je glavni namen pisma.

Tudi Cerkev v Filipih je trpela preganjanje in pod pritiskom je kot kaže prišlo do nesoglasij v skupnosti. Pavel začne svojo spodbudo s tem, da jih spomni, da njihova »državljanska poslušnost« zdaj pripada Mesiju (ne Rimu!); v novi domovini je edini »zakon« njegov evangelij, ravnati moramo v skladu z njim (1,27). Nasprotovanja se ne smemo ustrašiti (1,28), ampak ga pravilno uporabiti: predati Bogu kot daritev (2,17) in molitev (4,6). Tako pričujemo za Mesija. Trpljenje, ki je doletelo Filipljane, je »milostni dar«, »karizma« od Boga, prav kakor vera v Mesija (1,29)! To je logika evangelija: vpisovanje križa in vstajenja v življenja verujočih. (Če kdo ni povsem gotov glede tega, naj si prebere še 2 Tim 3,12.) Takšno mišljenje, takšna drža, takšno razumevanje resničnosti ustreza evangeliju, to je red Mesijevega kraljestva, edini normativ njegove države. Če se nam zdi to nekaj mračnega in težkega, se moramo spomniti, da je za Pavla prav v tem izvir zmagoslavnega veselja in presežnega, eshatološkega miru, celovite blaginje (4,7). Torej je lahko enako tudi za nas.

Zakon križa se nadalje izraža v modri ponižnosti, v iskreni skrbi drug za drugega, v enosti med kristjani (2,1–4). To je »mišljenje« (2,5), ki izhaja iz učlovečenja, križa in Mesijevega vstajenja od mrtvih.

Odlomek, ki sledi (2,6–11) je jedro pisma, absolutno žarišče eksplozije, ki na vse strani širi svoje žarke in osmišlja vse besedilo. Tukaj je ubesedena, upodobljena in opredeljena »logika križa«, osnovna »kategorija apostolskega mišljenja«. Od tod izvirata naš strah in naše veselje.

Kristusova realnost, ki naj jo »mislimo«, je gibanje skozi naslednja štiri značilna »vozlišča«:

1. Opustitev svojega statusa oziroma pravic. Tega, kar imamo in nam pripada, naj se ne bi oklepali, ampak naj bi to podarili. Izpraznitev, daritev samega sebe.

2. Prostovoljno sprejetje nizke vloge v življenju – postati suženj, služabnik.

3. Poslušnost, poslušanje Boga brez pritoževanja (prim. 2,14).

4. Povišanje in poveličanje, ki je Božje delo. »Kdor se bo poniževal, bo povišan« (Mt 23,12).

Ta Kristusov vzorec naj bo temeljni vzorec krščanskega življenja – to Bog uresničuje v nas (2,13). Tako Bog deluje, tako vpisuje v nas Kristusa: izpraznitev, služenje v ljubezni, poslušnost brez pritožb, zaupanje. To naj doživljamo in sprejemamo s strahospoštovanjem, kajti tako se »dogaja« naše odrešenje (2,12). Ponovno paradoks: mi udejanjamo, ker On dela v nas voljo in delovanje. Kaj je tu naše in kaj Božje? Kje se neha eno in se začne drugo? Vemo pa: osnovna pobuda je na njegovi strani, on je delo začel in ga bo dokončal (1,6).

Če tako živimo, če tako »stojimo v Gospodu« (4,1), smo že v eshatološki resničnosti (prim. 2,15 in Dan 12,3). Tukaj je popolna zmaga in veselje, tudi če moramo za to umreti (2,17–18) – ker se ta Mesijeva relnost že dogaja v nas! Od tod gotovost, nad katero se tako čudi Barth.

V nadaljevanju pisma (2,19–3,21) Pavel predstavi »logiko križa« ne samo kot osnovo krščanske etike temveč tudi kot temelj krščanske službe. Timóteja (2,20–21) in Epafrodita (2,30) hvali, ker ne skrbita zase, temveč sta pripravljena tvegati svoje življenje za Kristusa. Tukaj imamo torej merilo »časti« teh, ki služijo v Cerkvi in ki jo vodijo; tako razlikujemo dobre delavce od slabih.

Kdor sprejme »logiko križa«, vstopi v Kristusovo realnost; to je »prava obreza« (3,3), ki omogoča pravo bogoslužje, ker je semkaj – kjer smo se izenačili s Kristusovo smrtjo – poslan Sveti Duh. Gre za novo, nebeško bogoslužje, pravo duhovno »liturgijo« Božjega kraljestva (prim. Jn 4,21–24; Rim 12,1–2; 15,16–19; 2 Kor 3,3.6.8; gl. tudi moj tekst Nebeško bogoslužje).

Da bi nam pomagal pri razločevanju pravih in lažnih delavcev (in Kristjanov nasploh), Pavel nato aplicira »logiko križa« nase (3,4–11) in spregovori, kaj pomeni zanj osebno. V tem osupljivem odlomku Kristusova eksplozija uniči vse dosežke človeške religije, vsak »svoj prav«, ki izhaja iz naših sposobnosti, znanj, kulture, naroda, izročila, filozofije. Uničen je vsak moj »prav« in vsako moje »bivati, kakor je prav« (to je približen smisel bibličnega pojma »pravičnosti«). Nasproti temu stoji Kristusov »prav«, ki se v nas vpisuje tako, da postajamo »ene narave s Kristusovo smrtjo« (3,10; gre za vzporednico 2,6, kjer je rečeno, da je imel Kristus »naravo/formo Boga«). Tukaj je konec tega sveta in začetek njegovega kraljestva.

Zanimivo, da Pavel tega ne izreka kot abstraktno dogmo, ampak kot osebno pričevanje. To je izpoved, kako evangelij ukinja moj svet, celoto mojega sveta (Gorazd Kocijančič bi dejal: »ontološko konfiguracijo moje hipostaze«), in vzpostavlja nov svet, novo totaliteto vsega bivajočega. To je moč Kristusa, ko dopustimo, da se vpisuje v nas.

Tretje poglavje se zaključi (3,18–21) s trpko ugotovitvijo, da mnogi kristjani ne živijo tako, ampak »iščejo svoje« in služijo sebi, zato niso in ne bodo deležni Božjega kraljestva, Mesijeve države, ki je zdaj skrita v nebesih, vendar bo ob svojem času vzpostavljena tudi na zemlji. Te vrstice obnavljajo akorde z začetka drugega poglavja, zato jih lahko razumemo kot sklep središčnega dela pisma. Mišljenju tega, kar je v Kristusu (2,5), je zoperstavljeno mišljenje zemeljskih stvari oziroma danosti, fenomenov (3,19). – Tudi v Pismu Filipljanom je mišljenje ključ do krščanske etike! – V 3,21 pa se nam zgodi to, kar se je Kristusu zgodilo v 2,9–11. »Telo ponižanja« se verjetno nanaša na telo, ki ga imamo sedaj in je podvrženo boleznim in smrti, ne smemo pa prezreti pomenskega odtenka, ki naznačuje celoto našega bivanja: Kristus bo preobrazil naše bivanje v poniž(a)nosti in ga storil po naravi enakega svojemu bivanju v slavi.

V četrtem poglavju, ki je zaključek pisma, se Pavel končno posveti temi veselja (to je sicer poskusil že v 3,1, vendar se je začasno vrnil k ponazoritvi »logike križa«). Melodija, ki je vtkana v vse pismo, tukaj plane v ospredje. Dejstvo, da edina pot v življenje vodi skozi križ in da se pred našimi očmi dogaja uničenje temeljev vsega obstoječega, bi lahko dojeli kot nekaj mračnega in strah vzbujajočega. Lahko se nam zdi, da bi bil pravi odziv na vse to Božji strah. Ta se tudi omenja na enem od ključnih mest pisma (2,12), vendar je pred njim in za njim in sploh povsod okrog »neizrekljivo in poveličano veselje« (1 Pt 1,8). To je pravi odziv na Kristusov čudež. To je primarno krščansko izkustvo, ki izpričuje, da je Božja beseda opravila svoje delo in da je Mesijeva eshatološka realnost že vdrla v naš čas in svet. Tako se »radujemo v trepetu« (Ps 2,11). Ker smo po milosti deležni Kristusove pravičnosti, že sedaj bivamo v Božji bližini in resničnosti: »Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici.« (Ps 16,11). Naša »imena so zapisana v nebesih« (Lk 10,20).

Vendar je razlog za veselje vsaj še eden: prav logika križa – če ji pustim v sebi prosto pot – deluje osvobajajoče. V paradoksnem aktu skrajne, najresnejše odgovornosti pred Bogom, pred smrtjo in pred svojim življenjem sem odvezan in rešen samega sebe – in s tem vseh zahtev, pričakovanj, strahov in negotovosti, ki so vezane »name«. V optiki križa se moje bivanje nenadoma razpre in zablešči v nepredstavljivi, breztalni svobodi Boga samega. Moja edina preostala meja je On, ki je brez meje.

To veselje je zapoved in hkrati povabilo, dar. Izhaja iz Kristusove zmage, ki se nato odraža v naši krotkosti oziroma prijaznosti do vseh ljudi (4,5), tudi do preganjalcev. To je mogoče, ker je »Gospod blizu« (4,5; prim. Ps 145,18), zato naj vse skrbi in strahove predamo njemu, ki bo v zameno za njih vsadil v nas svoj eshatološki, presežni »mir«, ki v luči hebrejskega šalóm označuje polnost rešitve, blaginjo in blagoslov.

Pavel želi, da bi bila krščanska drža skupnosti v Filipih, še posebej njihova dobrota/krotkost, »znana vsem ljudem«. Glede na okoliščine pisma je jasno, da so s tem mišljeni predvsem pogani, »sekularni« ljudje tistega časa. Podobno etično spodbudo najdemo v drugih Pavlovih pismih (prim. Rim 12,17; Tit 3,2). Verjetno je to osnova za vrstico 4,8, kjer Pavel nekoliko presenetljivo spregovori v jeziku tedanje »posvetne« misli (uporabljeno izrazje ni »biblično« ampak ustreza popularni morali stoikov). Razumemo jo lahko takole: upoštevajte vse, kar je dobro v vaši kulturi, in posnemajte mene (4,8–9). Nenazadnje je tudi sam Pavel znal poseči po poganskih pesnikih, ki jih včasih navaja poleg Svetega pisma in jim na nekem mestu celo prizna, da so preroki (prim. Apd 17,28; 1 Kor 15,32–33; Tit 1,12). Kakšen obrat! Pavel, ki je v malo prej zmlel v prah »pravoverno« judovsko pobožnost, zdaj poveličuje dosežke poganstva. Kako je to mogoče? To mesto težko razložimo brez barthovskega nasprotja med vero in religijo. Pavel kritizira svojo religijo in priznava tuje vrline, ki očitno niso nezdružljive z vero v Kristusa. Nič ni tako, kakor se zdi. (Vsakogar spodbujam, naj sam razmisli, kaj to pomeni za odnos nas, sodobnih kristjanov, do »svoje« Cerkve in do »sveta«.) Nenazadnje Pavel razmišlja tako, ker je »apostol poganov«. Vendar pa je glede na celoto pisma jasno, da oboje stoji ali pade zgolj v odnosu do Kristusovega križa.

Na koncu pisma Pavel tudi dar, ki so ga poslali Filipljani, razloži v optiki križa. Je »mišljenje na drugega«, zato je »sprejemljiva oziroma prijetna žrtev Bogu« (4,18) in sad Kristusovega »prav« v Filipljanih (prim. 4,17 in 1,11). V Mesiju Jezusu so »potešene vse naše potrebe« (4,19).

– Mnogo se moramo še naučiti, če hočemo postati dobri učenci apostolov.

Psalm 72 – videnje usmiljenega kralja

2010-01-05T17:06:00.005+01:00

[preberi psalm]

Lepa ubeseditev »vizije« (privida, preroštva) o pravičnem kralju, ki smo jo omenjali v zapisku o Knjigah kraljev. Nič čudnega, da je psalm pripisan prav Salomonu oziroma posvečen njemu. Glede na v. 20 in tudi v. 1b bi lahko celo sklepali, da je to Davidova molitev za sina Salomona; nekatere podrobnosti so presenetljivo podobne z 2 Sam 23,3–4.

V velikem nasprotju z običajnim aristokratskim ravnanjem je kralj, ki ga opeva ta psalm, »služabnik ljudstvu« (prim. 1 Kr 12,7), še posebej ubogim in zatiranim. To je temelj njegove vladavine (v. 12). Na koncu pesmi jasno zaslišimo zven Abrahamovega blagoslova, v katerem »bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje« (1 Mz 18,18). Izpolnitev te starodavne obljube je tukaj očitno povezana s kraljem-maziljencem oziroma s časom milostne Gospodove vladavine.

Ko je Jezus govoril o Božjem kraljestvu, so imeli njegovi judovski poslušalci pred očmi prav nekaj takšnega, kar opisuje ta psalm. Iz teh podob so se napajale tudi zgodnjekrščanske predstave o tisočletni Kristusovi vladavini. Psalm 72 nas skupaj s pripovedjo o kralju Salomonu spominja, da Božjega kraljestva ne smemo preveč poduhoviti; ponuja nam oprijemljiv okvir, kako ga misliti in vsaj po malem udejanjati že v našem času.

Prva in Druga knjiga kraljev

2010-01-01T21:43:00.004+01:00

Boj Božje besede v zgodovini. Boj za udejanjanje pravičnosti. V ospredju je bolj poslušnost Imenu, vprašanje poslušanja Božje besede, Božjega glasu, kakor pa tempelj (ki je v ospredju vzporedne pripovedi v 1 in 2 Krn). Poslušnost je pogoj templja (1 Kr 6,12-13; 9,4sl.). Najpomembnejša je »hoja pred mojim obličjem« (1 Kr 2,4 idr.).

Gradnja templja se kaže kot vrhunec Izraelove zgodovine. Oseba kralja Salomona predstavlja svojevrstno eshatološko oziroma »mesijansko« dovršitev sredi časov, ne na njihovem koncu. Če pozorno spremljamo pripovedni lok starozaveznih besedil, opazimo, da se stekajo k njemu; v njem ima lok svoj vrhunec in pri njem se prevesi navzdol. Pod njegovo vladavino je obljubljena dežela končno prišla v celoti v roke izvoljenemu ljudstvu. S tem je izpolnjena starodavna obljuba Abrahamu, ki je v ospredju celotne Mojzesove postave. »Juda in Izrael sta bila številna kakor brezštevilni pesek ob morju« (1 Kr 4,20) – s tem je izpolnjena še druga obljuba očakom (prim. 1 Mz 15,5; 22,17; 32,13). Ljudstvo biva v miru in blaginji, »vsak pod svojo trto in smokvo« (1 Kr 5,5). Na to namiguje že ime Salomon, izvedeno iz hebrejske besede šalóm (‘mir, blaginja’). Sovražniki več ne ogrožajo izvoljenega ljudstva, nasprotno, prihajajo se poklonit Salomonovi modrosti (1 Kr 5,14; 10,24) in molit v Božji tempelj (1 Kr 8,41–43.60). S tem se uresničuje še tretja obljuba Abrahamu, da bodo »v njegovem semenu/potomcu blagoslovljeni vsi narodi.« Zgrajen je tempelj, hiša (ne več zložljivi šotor), kjer bo Bog »prebival na veke« (1 Kr 8,13; prim. tudi Ps 132,14) s svojim ljudstvom. Zato lahko Salomon moli: »Slavljen Gospod, ki je naklonil počitek svojemu ljudstvu Izraelu povsem tako, kakor je obljubil. Neizpolnjena ni ostala niti ena od lepih obljub, ki jih je izrekel po svojem služabniku Mojzesu.« (1 Kr 8,56) Ravno pri Salomonu se zdi, kot da grešna zgodovina človeštva za hip zastane, v nekakšnem rajskem preblisku. Modrost, ki je v polnosti dana Salomonu, se v Knjigi pregovorov primerja z drevesom življenja (prim. Prg 3,13–18)! Ali ne bi bilo mogoče, da je v tem trenutku popolne človeške poslušnosti in zvestobe zavezi ukinjeno tudi izvirno prekletstvo in da je mogoč povratek v prvobitno rajsko nedolžnost, na katero namiguje tempeljska oprema (kerubi in palmova drevesa) in ki se kaže v sobivanju z Bogom? (Na nekem drugem mestu sem opozoril, da je s tem povezana tudi »nedolžna erotičnost« Visoke pesmi.)

Gradnja templja se torej vrši v času, ko je končno zavladal mir. Davidov čas je bil čas boja s sovražniki (1 Kr 5,17), zato gradnja templja še ni bila mogoča. Tempelj pomeni stalnost Božjega bivanja s svojim ljudstvom: »na veke«. Trdnost templja sovpada s trdnostjo kraljevske oblasti (1 Kr 8,14–21), v nasprotju s spremenljivo oblastjo sodnikov, ki se ujema z Božjim bivanjem v šotoru.

Tempelj je predvsem zakrament (vidno znamenje nevidne milosti – Imena, ki je tam naseljeno, čeprav ga v vsem presega – 1 Kr 8,27). Tam so Božje »oči in srce« (1 Kr 9,3). Zakrament odpuščanja, ki je neprestano potrebno, »saj ni človeka, ki bi ne grešil« (1 Kr 8,46; to spoznanje se zbistri prav v kontekstu milostnega daru templja!), in oprijemljivo zagotovilo uslišane molitve. S tem je znamenje za vse narode. Hkratni čudež templja in modrega kralja prizna tudi kraljica iz Sabe (1 Kr 10).

Vendar gre od tod samo še navzdol. Sledijo štiri stoletja padanja, spiralnega spusta. Glas Mojzesovega razodetja se počasi izgublja med drugimi glasovi, ki postajajo vse glasnejši. Kraljestvo se začne rušiti na tem preizkusnem kamnu: ali bo kralj »ljudstvu služabnik« (1 Kr 12,7). Tako pade Judov kralj Roboám. Na isti točki se nato spotakne Izraelov kralj Jerobeám, saj noče sprejeti negotovosti zaradi tega, ker tempelj ni na njegovem ozemlju. Noče služiti v ponižnosti in odvisnosti od Boga, ampak hoče vladati. Gre za oblast. In takoj je zraven malikovanje.

Tako kralj postane zanka za Izrael (1 Kr 14,16). Enako velja za Judove kralje, čeprav je nad njimi (še nekaj časa) senca Davidove poslušnosti (1 Kr 15,4 idr.). Ta je predslika pravičnosti nekega drugega »Davidovega sina«, ki na veke milostno pokriva njegove.

V tej spirali navzdol se zgodi Božji ekskurz: preroka Elija in Elizej. Njuna zgodba predstavlja osrednji del Knjig kraljev (1 Kr 17–2 Kr 13). To je izbruh (pred)mesijanskih čudežev, izjemnih Božjih posegov in znamenj, vdor milosti, ki pa se za Izraela žal izteče zgolj v sodbo (1 Kr 19,17 in 2 Kr 9–10). Neposlušnost Božjega ljudstva je močnejša od čudežev (prim. tudi Jn 12,37)! Božja beseda, utelešena v prerokih, nas spominja na našo krivdo (1 Kr 17,18), vendar verujočim prinaša tudi vstajenje od mrtvih (1 Kr 17,22).

Znotraj te pripovedi je tudi epizoda, ki bi jo lahko imenovali Pasijon po Eliju. V 1 Kr 18 Elija doživi zmagoslavje resnice nad krivičnostjo; lažni preroki so premagani in ljudstvo prizna Ime. Zdaj bi se Izrael moral vrniti na pot poslušnosti, mar ne? Zdaj bodo menda odstranili zloveščo Jezabelo, ki je bila glavna pobudnica tega odpada. Toda to se ne zgodi – Jezabela ostane na oblasti in hoče usmrtiti Elija. Prerok pobegne in pade v obup, danes bi rekli v hudo depresijo. »Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: ›Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.‹« (1 Kr 19,4). Zaradi neuspeha začuti težo greha svojega ljudstva in se poistoveti z njim – to breme sprejme nase. Zdi se mu, da ni nič boljši. Zaspi, nad njegovo glavo pa so brinove bodice. Predpodoba tistega, ki je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti« (Mr 14,34) in prejel krono iz trnja. Sledi eden največjih čudežev v Elijevi zgodbi. Angel in nebeška hrana; potovanje prek puščave, v nasprotni smeri od Izraela; vrnitev k viru razodetja. In Srečanje na Sinaju, ki ima v Stari zavezi samo eno vzporednico: Mojzes v skalni razpoki (prim. 2 Mz 33,21–34,9). Zato je Elija skupaj z Mojzesom lahko »priča«, ki je prisotna pri nekem drugem dogodku na gori, ko se razodene Božje veličastvo (prim. Mr 9,2–8). Elija se sreča z Bogom in prejme zagotovila, ki jih potrebuje: o sedemtisočih, ki niso klonili, o preroški službi, ki se bo nadaljevala, in o sodbi nad neposlušnostjo. Tako Bog preroka ponovno »obudi od mrtvih«, kar se na poseben način dopolni še z njegovim vnebovzetjem.

Ko velika preroka odideta, se vrnemo na spiralno pot navzdol. Zdi se, da se zdaj spušča še hitreje. Edini Izraelov kralj, ki ni bil tako hudoben kakor ostali, je bil Hošéa. Zadnji (2 Kr 17,2)! Je dvesto let grehov napolnilo mero?

Preostane južno, Judovo kraljestvo, ki propada nekoliko počasneje, vendar prav tako nezadržno. V vrsti kraljev, kjer Davidova luč počasi zamira, sta dve svetli izjemi, ki jima pisec tudi posveti nekaj več pozornosti.

Prvi, Ezekíja, prizna in sprejme krivdo (2 Kr 19,3–5). In je uslišan. Tudi čas njega, ki je bil najpravičnejši med Judovimi kralji (2 Kr 18,5), je bil čas sodbe: opustošena so vsa utrjena mesta (2 Kr 18,13), le Jeruzalem, »ostanek« (2 Kr 19,31), je rešen po čudežu.

Drugi, Jošíja, je poslušal in bil uslišan (2 Kr 22,19). Poslušanje kliče poslušanje. Slišanje gre skupaj z uslišanjem. O tem govorimo, ko govorimo o odnosu z Bogom. Toda Manásejev greh je močnejši od Jošíjeve pravičnosti; močnejši celo od Davidove (2 Kr 23,26)! Katastrofa je neizbežna. Je Jošíjeva izjemna pasha torej že napoved novega eksodusa in tudi novega Jagnjeta?

Sklepni akord (2 Kr 25,27–30) pušča iskro upanja. Eksperiment s kralji se ni posrečil – Izraelovo kraljestvo ne bo nikoli več obnovljeno (tostran zgodovine; toda prim. Apd 1,6–8). Obljube Davidu pa ostajajo, kakor tudi slika (bežen privid? vizija?) pravičnega vladarja, ki vlada v miru in v čigar dneh se Bog naseli med svojim ljudstvom. Iz tega se napaja večje, mesijansko upanje.

Rutina knjiga

2009-12-23T17:39:00.003+01:00

Še ena zgodba o čisto navadnih rečeh. Družinska tragedija s srečnim koncem. Zgodba o starodavnih navadah v zvezi s poroko in potomstvom. Primer, kako je delovalo »svaško pravo« (prim. 5 Mz 25,5–10).

Vendar marsikaj preseneča. »Jaz sem preveč nesrečna za vaju, ker se je Gospodova roka obrnila proti meni« (1,13). Kdo lahko izjavi kaj takega? Kdo od nas govori tako, če ga zadenejo nesreče? Blizu smo Jobovi zgodbi.

»Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, zakaj Mogočni mi je poslal veliko bridkost. Polna sem odšla, a Gospod me vrača prazno. Zakaj me imenujete Naomí, ko pa je Gospod pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo.« (1,20–21) Je to izpoved vere ali nevere? Ali obojega?

Kdo izmed verujočih – kar Naomí očitno še vedno ostaja (prim. 2,20 itd.) – bi danes rekel, da »je Gospod pričal proti njemu« in da mu »je Mogočni storil húdo«? Zastarela teologija? Suspenz etičnega? Kako lahko ohranimo vero in poslušnost Bogu ob takšnem spoznanju? Zgodba o grenkobi. Zelo blizu smo Jobu.

Še bolj nenavadna je Rutina odločitev. Kaj ji je, da gre z Naomí? Ljubezen? Vdovstvo je pomenilo socialno ogroženost; gre za korak v skrajno negotovost, pričakovati ne more ničesar dobrega. In Naomí ji ne daje upanja, da bi ji lahko našla moža. Vera v Ime? Toda ona je tujka. »Zunaj Izraelovega občestva in tuja zavezam obljube« (Ef 2,12). Upanje proti upanju? Tudi za Abrahama piše: »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče …« (Rim 4,18). Pri Bogu se tako spočenjajo vse pomembne stvari.

Boaz Rute ne »odkupi« takoj. Ne zvemo zakaj. Morda iz obzirnosti? Toda Gospod deluje – počasi, v ozadju, čudno, nepregledno, nepričakovano – kljub temu, da je Naomí skupaj z Jobom prepričana, da se je obrnil proti njej. Tu je srž. Ko se zapuščeni vdovi zdi, da jo je zapustil še Bog in da je celo »pričal proti njej« (očitno z nizom nesreč, ki so se zgrnile nanjo), v resnici Bog na skrivnem prav prek nje tke zgodbo Izraelovega odrešenja. Pripravlja se pot za kralja, po katerem tako hrepeni Knjiga sodnikov. Za maziljenca, ki je predslika njega, ki ima priti.

Bog deluje v naših življenjih, tudi ko se nam ne zdi – tudi ko nam je jasno, da nas je zapustil. Zgodba se konča z rojstvom. »Naomí je vzela otroka, si ga položila v naročje in mu bila pestunja.« (4,16) Gospod je »obrnil njeno usodo« (prim. Job 42,10).

Morda prav brezno nesmiselnega trpljenja, v katerem se znajde Naomí, spodbudi iskro preprostega človeškega sočutja v tujki, iskro ljubezni, ki raste in se krepi v veri v Ime.

In po tej veri Ruta postane mati. Njen potomec je kralj David in za njim še nekdo, ki je večji. Okoliščine tega nenavadnega dogodka pripravljajo ozadje Rojstva, ki povzame več takšnih izrednih rojstev v temnih in težavnih okoliščinah v Stari zavezi.

»Ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,48).

Knjiga sodnikov

2009-12-05T14:28:00.002+01:00

Nek drug čas – nekoč davno. Knjiga o deželi. Vojne, spori, nesmiselni prepiri. In tista zgodba o oslovski čeljusti. Ali pa tista o gorečih lisicah. Ali pa tista o junaku, ki s svojim samomorom pobije množico sovražnikov. (Kje že smo nazadnje brali o tem?) Zdi se, da smo pred eno izmed knjig, ki težko nagovori sodobnega človeka.

Vendar se pod površino skriva marsikaj. »Dežela« je kraj bivališča, vir naše varnosti in preživetja. Dežela, okrog katere se vse vrti, je dar, je predmet Božje obljube, otipljiv izraz (zakrament?) Božje dobrote. To je zgodba o nekem odnosu – odnosu med Bogom in njegovimi ljudmi, ki se neprestano krha zaradi človeške nezvestobe, a se tudi obnavlja zaradi Božje ljubezni in zaveze. Tudi ta milost prihaja otipljivo: v osebah voditeljev/rešiteljev (»sodnikov«), ki jih pošlje Bog in ki (začasno) zacelijo razpoko. Zdi se, da je največji Božji dar ljudem človek, ki ga pošlje Bog, ki je zvest Bogu in ki deluje v Njegovi moči.

Lahko bi rekli, da je Knjiga sodnikov zgodba o nenehnem obračanju, vračanju k Bogu. O nujnosti neprestanega spokorjenja. »Tedaj so Izraelovi sinovi klicali h Gospodu in rekli: ‘Grešili smo proti tebi. Zapustili smo svojega Boga in služili Báalom.’ Gospod pa je rekel Izraelovim sinovom: ‘Mar nisem jaz premagal Egipčanov, Amoréjcev, Amónovih sinov, Filistejcev, Sidóncev, Amalečanov in Maóncev, ko so vas stiskali? Klicali ste k meni in rešil sem vas iz njihovih rok. Ker pa ste me zapustili in služili drugim bogovom, vas odslej ne bom več reševal. Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili! Ti naj vas rešujejo v času vaše stiske.’ Izraelovi sinovi pa so rekli Gospodu: ‘Grešili smo. Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh! Toda prosimo te, reši nas ta dan!’ In odpravili so iz svoje srede tuje bogove in služili Gospodu. In njegovo srce ni moglo več odlašati zaradi Izraelove bede.« (10,10–16)

Podreditev, brez izmikanja, iskreno. »Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh!« Priznanje in sprejetje krivde ter njenih posledic. Bog ne zdrži več – mora jim pomagati. Torej zgodba o Božjem usmiljenju – o zmagoslavju usmiljenja.

V drugem delu knjige se kot nekakšen refren začne ponavljati stavek: »V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor se je zdelo prav v njegovih očeh« (17,6 idr.). Zgodba o kaosu, anarhiji, moralnem in duhovnem razkroju? Za zadnjih pet poglavij to nedvomno drži. Vendar – pomenljivo! – v teh poglavjih ni nobenega »sodnika«. Znak, da jih je Bog zapustil. Brezglavi, malikovalski voditelji. Nesramnost brez primere in pobesnelo, brezumno maščevanje. Eden izmed dvanajstih rodov skorajda izgine. In ljudstvo si želi kralja – trdno, stalno oblastno strukturo, ki jih bo povezovala, ustvarjala občutek pripadnosti in dajala identiteto; ki bo delala red doma in jih branila pred tujimi narodi. »Zdaj nam postavi kralja, da nam bo sodil, kakor je pri vseh narodih!« (1 Sam 8,5) Tako verjetno misli tudi pisec Knjige sodnikov. Poslednji in največji sodnik, Samuel, doživi to kot bolečo osebno zavrnitev in se pritožuje Bogu. Vendar mu Bog takoj pove, kdo je bil tukaj v resnici zavrnjen: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti porečejo, saj niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi« (1 Sam 8,7).

»Anarhija« časa sodnikov z vsemi svojimi problemi, zastranitvami, zmedami in negotovostjo je bila v Božjih očeh vseeno boljša od urejene kraljevine! Še več: v tem času je bil v resnici kralj Bog sam, brez posrednikov. »Sodniki« so bili njegovi poslanci, ki so udejanjali njegovo vladavino. Zgodba o Božjem kraljestvu! Brez vseh zunanjih zagotovil, na katera bi se lahko človeško oprli – toda z obljubo, da bo Bog z nami, nam dajal vsakdanji kruh (»deželo«!) in nas sproti reševal iz težav. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,33–34) Toda nam je to težko – rajši bi kaj bolj oprijemljivega, od česar ne bi bili tako odvisni, nekaj, kar bi bilo zares v naših rokah.

Knjiga sodnikov navsezadnje ni tako zastarela in nerelevantna. Nasprotno – kaže nam, kako lahko danes od Boga prejemamo svojo »deželo« (svoje bivanje, varstvo, vir preživljanja in tudi kraj srečevanja z Njim) in kako pomembna je pri tem drža spokorjenja. Kaže nam Božje kraljestvo v praksi in nas usmerja v zaupno poslušnost Kralju.

V tej luči lahko tudi zaključek pripovedi o sodnikih v tej knjigi (16. poglavje) beremo nekoliko drugače. Samson ni samomorilski terorist, ampak predpodoba njega, ki je svojo daritveno smrtjo uničil vse naše sovražnike in vzpostavil Božje kraljestvo.

Jobova knjiga

2009-11-17T22:38:00.002+01:00

Korak do roba. In nato še naprej, v brezno. Knjiga, ki nam spodmakne tla pod nogami. In nebo iznad glave. Knjiga, ki jo vedno manj razumem, večkrat kot jo berem. Pa vendar je ta pesnitev (s proznim uvodom in zaključkom) silovito soočenje z resnico, burna drama skrajne bivanjske izkušnje, iz katere nihče izmed nas ni izvzet in v primerjavi s katero so Sartrova in Camusova dela pravljice za lahko noč. Silovito razbitje naših mask, naših malih udobnih laži, ki nam nekako pomagajo iz dneva v dan. Goli in nemočni stojimo pred ponorom bivanja; vprašanja vere, Boga, izginotja Boga (»smrti Boga«?), resnice, pravičnosti in upanja sijejo proti nam v svoji prvobitni, zaslepljujoči luči.

Bog se je odločil, da se bo človeštvu razodel prek svoje Besede in Sveto pismo je glavno, posvečeno sredstvo, kako po Svetem Duhu prejemamo to Besedo. Je »znamenje Jezusove prisotnosti v svetu« (Barth). Kakšno vlogo ima v tem razodevanju Boga Jobova knjiga?

Tradicionalna razlaga je, da Bog prek nje sporoča in kaže na nemoč ustaljene »pobožnosti«, človeške »daj-dam« religioznosti, ki jo utelešajo Jobovi trije prijatelji. To do neke mere drži, a se izkaže za plitko, če ne površno branje. Večino argumentov, ki jih najdemo pri omenjenih treh, najdemo v podobni obliki tudi pri Jobu in pri Elihúju, ki ni deležen Božjega očitka s konca knjige. Vsi omenjeni v večji ali manjši meri priznavajo Božjo pravičnost (čeprav se ta včasih ne pokaže takoj), zagovarjajo zahtevo po človeški poštenosti in poslušnosti ter izpovedujejo nedopovedljivo skrivnostnost Boga. »Teologija« vseh petih omenjenih ne kaže kakšnih omembe vrednih razlik.

Krivda treh »Jobovih tolažnikov« bi morda bila lahko v tem, kako se obnašajo do Joba. Očitno je, da se napetost, ki jo je v prvem dramskem krogu pogovorov še komaj čutiti, stopnjuje in da v tretjem krogu že skorajda preraste v sovraštvo. Usmiljenje in sočutje pa je izginilo.

»Usmilite se me, usmilite se me, vi, moji prijatelji, kajti Božja roka me je zadela!« (19,21)

Vendar Božji očitek trem se glasi, da »o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job« (42,7). Job pa se je za svoje besede pravkar pred Bogom kesal v »prahu in pepelu« (42,6). Kot rečeno, vedno manj razumem …

Jobova knjiga je izrazito človeška, v njej se najprej pokaže, kaj je človek. Ima okus po prsti, zemlji, krhki lončeni posodi. To vprašanje, ta kriza, nas zadane tako neposredno in osebno, da razpravljanje o tej ali oni teologiji praktično ni več možno; odpihne ga »vihar«, zdi se skoraj blasfemično. Pod vprašaj sem postavljen jaz, ki to berem (in ki zdaj to pišem). Kaj je z mojo pravičnostjo? Imam kakšno pravico pred Bogom? Vsaj kakšno malo stojišče, kamor lahko stopim in stojim? Tukaj je Job, »popoln/brezgrajen in iskren« (1,1 itd.) človek, ki ga zadeva neopisljivo gorje. Nedolžni se muči brez krivde – brez smisla. Moje težave, ki so s tem neprimerljive, moja vprašanja, moja bivanjska stiska – vse to se vpisuje nekam na rob te iste zgodbe. Vem, da sem del te iste zgodbe, zato me prizadeva osebno. In osvobaja. Človeško bivanje zadeva ob nič, ob nesmisel, neodkupljivost trpljenja. Človeško bivanje je krik, ki se dviga proti onemelemu, okamnelemu nebu. Vsaj tako se zdi.

»O zemlja, ne vpijaj moje krvi, naj ne bo počivališča za mojo pritožbo!« (16,18)

Naslednja stvar, ki nam žari v obraz prav na tem ozadju niča, teme in nesmisla, je vprašanje pravičnosti, etike. Job od nje ne odstopi. Ne prekolne Boga, ampak reče: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (1,20) In: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (2,10) To je njegova pravičnost, ki je naravnost grozljiva. Job se zaveda, da je Bog proti njemu – zakaj vztraja v pravičnosti? Tudi v svojih drznih govorih proti Bogu ne oddalji od tega. »Njegovih stopinj se je držala moja noga, ubiral sem njegovo pot in nisem skrenil. Od zapovedi njegovih ustnic nisem odstopil, v svojem naročju sem hranil besede njegovih ust.« (23,11–12; prim. tudi celotno pogl. 31) In spet – zahtevo po vztrajanju v pravičnosti izrekajo tudi Jobovi prijatelji in Elihú. Pravičnost se kaže kot temeljno spoznavno načelo, ki omogoča sploh kakršen koli začetek govora o Bogu. Etično področje se kaže kot nekakšna neodvisna manifestacija božjega, kot področje, ki mu Bog sicer ni suženjsko podrejen, a mu hkrati nikoli tudi ni zares tuj. Vztrajati v pravičnosti kljub očitni nekoristnosti in nesmiselnosti tega, kljub »mrku Boga«? Od kod Jobu to? Je mar res »bolj pravičen kakor Bog« (32,2 idr.)? – Etika se rojeva, ko zadenemo ob svojo mejo, radikalno mejo svojega obstoja in s tem vsega: »Ethos vznikne, kolikor se v hipostatični refleksiji nahajam v ›krizi‹ drugega biti« (Kocijančič). Jobova knjiga je udarec ob to mejo, očiščujoča in osvobajajoča krisis, ki nas prestavlja v prvotno realnost temeljne krhkosti in negotovosti, kjer se sunkovito odprejo vsa vprašanja.

Tretje: Jobova knjiga bolj kot katera koli druga v Svetem pismu govori o Bogu kot o skrivnosti. Čisti misterij, onkraj vsakega razuma, onkraj sleherne prisvojitve. »Grom njegove vsemogočnosti, kdo ga more razumeti!« (26,14) Glas Živega, ki govori v viharju. Očitnost, ki se izmika sleherni upodobitvi. Človeške besede ga »zatemnjujejo« (38,1). Božji odgovor Jobu ni »argument« v nikakršnem znanem smislu. Je govor o skrivnosti sestave vesolja. Soočenje s čudnostjo vsega in njegovo nezasluženo, nesmiselno, brezvzročno lepoto. Površni bralec, »zatemnjen« z bremenom sodobnega »znanstvenega mišljenja«, si lahko ob mnogih izrekih v zadnjem delu knjige misli: takrat šlo za skrivnost, danes pa je to in to pojasnjeno. Tudi če naj bi bilo to, kar v avtistično prozaičnem jeziku jeclja znanost, nekakšno pojasnilo, bi bilo pojasnilo zgolj kako, ne pa zakaj nekaj sploh obstaja tako, kakor obstaja. »Si ti podelil konju moč, odel njegov vrat z grivo?« (39,19) »Kdo rodi rosne kaplje?« (38,28) Razkrije se temeljna »estetskost« vsega bivajočega, ki je onkraj vsakega razuma, smisla, pomena – a je hkrati sijajno razumna, smiselna in pomenljiva, še več: razum, smisel in pomen porajajoča. V tem temno svetlem oblaku biva Bog, njegovo razodetje je razprtje čiste, nezaslužene lepote kljub človeški bolečini in izkušane celo in ravno v njej. Človeška stiska s tem ni odpravljena ali odkupljena. Klic ostaja. A nasproti njej – ravno sred nje! – govori drug Klic, silnejši, mogočnejši, prepričljivejši. Spust v ta Klic, »poslušanje« (42,4), »videnje« Nevidljivega (42,5), obrat v nezasluženi sijaj vsega obstoječega, pa nosi tudi obljubo novega, tolažbe.

»Ponižanega pa rešuje s ponižanjem, s stisko jim odpira uho« (36,15).

Ali lahko vemo, da je bilo Jobovo trpljenje odrešeno, osmišljeno? – Ne, prav to vedenje smo izgubili – če ne prej, v »viharju«. Zavest o Jobovem trpljenju ostaja in meče svetlo senco na vse naše bivanje. Vendar pa se je poleg tega trpljenja, ob tem trpljenju, celo v tem trpljenju pojavilo nekaj drugega. Nepričakovano razprtje, Prihod iz neznane smeri, nepredvideni Glas. Ne osmišljenje trpljenja, ampak svit nepričakovane, srhljivo čudovite lepote vsega, prav pred obličjem tega trpljenja.

Če ne moremo doumeti in če ne bomo doumeli, kako lahko Bog odreši in osmisli naše trpljenje – ali se ta odrešitev lahko kljub temu zgodi? – Da, prav za to gre. Job nam sporoča – Sveti Duh nam po Jobovi knjigi posreduje – vznik nekega drugačnega »temnega« zaznavanja, »gledanja«, »čutenja«, »doživljanja« in, kot smo slišali, tudi prave etike. To je v resnici edinole mogoče po soočenju z breznom nesmiselne bolečine. To je resnični temelj, na katerem lahko šele vznikne kar koli resničnega in čistega. To »drugo« lahko imenujemo tudi »vera« (saj se tudi ta vedno začenja v breznu »krsta, s katerim moram biti krščen« – prim. Mr 10,38; Lk 12,50). Ali pa »razsvetljene oči srca« (Ef 1,18). Skrajno: gre za spoznanje, s katerim nas spoznava sam Bog (prim. 1 Kor 13,12; Gal 4,9).

Jobova knjiga ne odgovori na naša vprašanja, ampak jih kvečjemu odpira – in tudi zahteva, da ostanejo odprta. Prav v tej radikalni odprtosti vseh vprašanj pa je razpoka, ki nas neposredno vabi v dramo – edino resnično pomembno dramo življenja in smrti – in nas ob samem branju uvaja v izkušnjo nečesa, kar je neopisljivo višje od razuma in razumsko pridobljenega védenja. Mistično nas uvaja v skritost Njega, ki je nad vsakim imenom in ki se temno lesketa v navrženi lepoti vsega bivajočega ter sestopa k nam iz nepričakovane smeri.

Za to prvobitno dramo in skozi njo namreč preseva slutnja in silhueta, ki je še večja od nje. »Tudi zdaj, glejte, je v nebesih priča zame, moj porok je na višavah« (16,19). Trpljenje pravičnega, nedolžnega, ki moli za svoje obtoževalce. Hrepenenje po tem, da bi Bog postal kakor eden izmed nas, da bi z njim lahko govorili iz oči v oči. Nato pa skrivnostni Elihú. Ime pomeni ‘on je (moj) Bog’ ali pa kar ‘Bog sam’. Nasproti Jobu stoji podobno kot Tisti, ki si ga je Job želel (prim. 36,6–7 in 23,1–7). Elihú spregovori, nihče več ne ugovarja, za njim pa – kakor bi neposredno nadaljeval njegov govor o čudežni lepoti stvarstva (pogl. 37) – spregovori (tokrat tudi dejansko) Bog sam.

»Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« (Mr 15,34)

Apd 2,1–21 – Obljubljeni živi Glas

2009-05-30T00:30:00.002+02:00

[preberi odlomek]

Binkošti so praznik krščanstva. Sveti Duh je krščanstvo. »Če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Dogodek, ki je pred nami, je vrh, vrhunec zgodbe odrešenja. Onkraj njega obstaja samo še eshatološki konec, dovršitev; prav v tem vrhu je konec napovedan, vnaprej vzpostavljen in skrivnostno navzoč, delujoč tukaj in zdaj, sredi zgodovine.

Vsi glavni dogodki Jezusove zgodbe kažejo nanj in ga pripravljajo.

Vsebovan je v angelovi napovedi devici Mariji: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila« (Lk 1,35).

Pokazan je v Jezusovem krstu: »Ko … je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’« (Lk 3,21–22)

Izražen je v Jezusovem delovanju: »Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo« (Mt 12,28).

Zasijal je v veličastvu Jezusovega spremenjenja: »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. … Naredil se je oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: ‘Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!’« (Lk 9,29.34.35)

Predstavljen je kot cilj vse molitve: »Koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Vidimo ga v Jezusovem križu: »‘Izpolnjeno je.’ In nagnil je glavo in izročil duha.« (Jn 19,30). Kristus je »po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu« (Heb 9,14).

Njegova moč se pokaže v vstajenju: Kristus je bil »oživljen po Duhu« (1 Pt 3,18). »Po duhu svetosti … je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). In to se prenaša tudi na nas: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).

Povezan pa je tudi z vnebohodom: »Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite« (Apd 2,35).

In Duh je ara, predplačilo prihodnjega: »[V Kristusa] ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je ara naše dediščine.« (Ef 1,13–14, moj prevod) Ko učenci Jezusa sprašujejo, kdaj bo obnovljeno izraelsko kraljestvo, jim zato odgovori: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17).

Vse Božje delovanje je usmerjeno k temu dogodku: da bi ljudje, »vse meso«, prejeli Obljubo. V stari zavezi je bila obljubljena čudovita dežela, v kateri naj bi prebivali Božji ljudje, tukaj pa je vsem obljubljen Sveti Duh. Vsebina te nove, večje obljube, je nova dežela, novo kraljestvo, novo prebivanje. Vsi naj bi prejeli Svetega Duha, da bi Bog spet bival med svojimi, da bi bila premagana ločitev Boga in človeka, ki jo je povzročil greh. Zato Binkošti nujno sledijo Veliki noči; pravzaprav gre za en dogodek. Zato je tudi tukaj – še vedno in vselej – v ospredju Jezus, kakor je razvidno iz nadaljevanja Petrove pridige.

Bog se vrača k svojemu človeku. Vrača se kot Živi in Oživljajoči, kot Govoreči in kot Tisti, ki daje govor. Pozorni moramo biti, kako zelo se s Svetim Duhom povezuje živi Božji govor, neposredni nagovor človeku: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni … uvedel vas bo v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« (Jn 15,26; 16,13–14, moji poudarki). Duh tolaži, pričuje, govori, oznanja, poveličuje Jezusa, jemlje od njega in prinaša nam. K temu moramo dodati tudi govorjenje v jezikih, preroštvo, videnja in druge oblike »navdihnjenega govora«, ki jih omenja zgornji odlomek ter druga novozavezna besedila. Nasprotje Živemu so »nemi maliki« (1 Kor 12,2). Kristus, Božja Beseda, pravi: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje« (Jn 6,63) in »Moje ovce slišijo moj glas« (Jn 10,27). Bog v resnici prihaja k človeku kot Beseda, kot Nagovor. To je Glas, ki nam govori, in vemo, da nam govori nekdo drug, ker govori drugače ter razkriva resnico nas samih in sveta. To je primarna izkušnja Boga v tem svetu. Vse ostalo je postranskega pomena.

Pomislimo na moč besede. Bog s svojo besedo oblikuje kaos pravodovja in ustvari lepoto kozmosa (prim. 1 Mz 1; Heb 11,3). »Z besedo svoje moči nosi vse« (Heb 1,3). In ali ne velja podobno tudi za našo človeško izkušnjo: beseda je čudež, ki iz nediferenciranega čutenja nečesa ustvarja svet, razpoznava oblike, predmete in osebe; omogoča komunikacijo in odnose med ljudmi. Svet človeka je dejansko kompleksna in pogosto protislovna mreža pojmov in predstav, ki ima strukturo govorice. In filozofi opozarjajo, da je razmerje med to govorico in tistim realnim, kar naj bi predstavljala, zelo krhko, šibko, arbitrarno. Ni nekaj samoumevnega ali nujnega, prej nekaj podarjenega. Človek je torej besedno, logosno bitje. Vdor Božjega govora v ta svet torej ne more pomeniti drugega, kot avtoritativno, kreativno poseganje v temeljno strukturo vsega, nastajanje novega, vzpostavljanje reda in lepote, ki prej ni obstajala. Sveti Duh je nova Govorica, dejansko nov svet, Božje kraljestvo, ki vzhaja nad nami, vstopa v naš svet in ga preoblikuje. Je »živa in govoreča voda« (Ignacij Antiohijski: Pismo Rimljanom 7,2), ki nam govori od znotraj in nas kliče k Očetu. Je Posinovljenje, ki tudi nas objema z besedami: »Ti si moj ljubljeni Sin,« in v nas poraja prvobitni klic »Aba, Oče!« (Rim 8,16) Je neposrednost, »maziljenje, ki nas uči o vsem,« zato ne potrebujemo drugih učiteljev (prim. 1 Jn 2,27). Ta realnost je krščanstvo; vse ostalo so religiozne igre, privid, zabloda. Zato vstopimo, rajska vrata so se odprla – za vsakogar!

Mr 4,24–25 – Ključno vprašanje

2009-05-13T17:13:00.002+02:00

[preberi odlomek]

V tem odlomku smo soočeni z vprašanjem vprašanj. »Ali imamo?« Tako pomembno, tako vseobsegajoče je, da mora glavno – tisto, kar naj bi imeli – ostati neimenovano. Neimenovano in nadimenovano, kakor On, ki je nad vsakim imenom. Za njegovo »šotorjenje« med nami in v nas gre, za njegovo kraljestvo v nas, za njegovo ljubezen v nas, njegovo življenje v nas, njegovega Duha v nas. Za nemogoče, za nezlito zlitje, za goreči grm. Za realno »izkušanje« in dejansko »doživljanje« njega, ki je nad vsakim izkustvom in povsem neulovljiv, a se daje tistim, ki ga poslušajo. Kako je to mogoče?

Paziti moramo, kaj oziroma kako (Lk 8,18) poslušamo. Imetje ni stvar neke muhaste usode ali gluhe predestinacije. Odvisno je od poslušanja. Ko poslušamo živi Glas, radostno sporočilo, razglas kraljestva, dobivamo in posledično imamo.

To vprašanje ukinja vse ostalo: svet, vse kar je na njem, vključno z znanostjo, filozofijo in religijo, in celo nas same. Vsi ostali problemi, konflikti, dvomi zbledijo ob tem enem. V bližini tega najusodnejšega vprašanja umolkne vsak jezik, konča se vsaka govorica. Začne se, mora se začeti zgolj poslušanje, molitveno prenehanje, utihnjenje pred Govorečim, ki daje onkraj vsake opredelitve.

Tukaj tudi preneha vsaka analiza ali razlaga, možna je zgolj še Beseda. Komentar izreka in pa nasvet, kako dospeti do ljubezni.

»Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas?« (2 Kor 13,5)

»Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in odličnostjo. Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo. Prav zato prispevajte vso vnemo in tako dodajte vaši veri krepost, kreposti spoznanje, spoznanju samoobvladanje, samoobvladanju stanovitnost, stanovitnosti pravo pobožnost, pravi pobožnosti bratoljubje, bratoljubju ljubezen. Če imate te kreposti in so vedno večje, vas ne bodo pustile nedejavne in brez sadov za spoznanje našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (2 Pt 1,3–8).

Mr 2,18–22 – Staro in novo

2009-05-06T22:47:00.009+02:00

[preberi odlomek]

Ta kratki odlomek sledi veselemu dogodku v Matejevi hiši, ko so okrog Jezusa zbrani cestninarji in »grešniki«. Čeprav gre tukaj verjetno za ločen dogodek, se lepo ujema z veselim razpoloženjem, s praznovanjem, ko se mnogi izgubljeni spet najdejo.

Presenetljivo je, da se skupaj pojavijo učenci Janeza Krstnika in farizeji. Farizejev ne moremo jemati zgolj negativno. Šlo je za pobožne ljudi, ki so v težkih časih ostali zvesti Bogu in niso pristajali na politične kompromise vladajočih saducejev. Skupaj z Janezovimi učenci so na tem mestu verjetno razumljeni kot predstavniki pravega Izraela, kot nosilci obljub, kot sveti ostanek, ki je ostal nepokvarjen.

Post je bil eden od temeljev judovske pobožnosti (skupaj z miloščino in molitvijo; prim. npr. Mt 6,1–18). Postava je zapovedala post enkrat letno, na veliki spravni dan (prim. 3 Mz 16). Zato se je post že zgodaj povezoval z odpuščanjem grehov, verjetno kot znamenje radikalnega spokorjenja. Pozneje, pri prerokih, najdemo post tudi v drugih povezavah – pri Danielu je naprimer povezan tudi s prejemom posebnega razodetja (prim. Dan 9). Farizeji so zahtevo po postu še zaostrili; znano je, da so se postili dvakrat na teden (prim. Lk 18,12), v ponedeljek in četrtek (prim. Didahe 8,1). Post je bil znak prave, resne pobožnosti.

V teh okoliščinah se pojavi Jezus, ki podobno kakor Janez zahteva temeljito spreobrnjenje, popoln prelom z grehom, radikalno spokorjenje. Vendar pri tem ne zahteva posta. Zakaj?

Zato, ker je zdaj čas svatbe. Uresničuje se Visoka pesem. Prišel je Ženin. Eshatološka realnost je vdrla v čas in prostor. Bog sklepa nov odnos, novo zavezo s svojim ljudstvom. Že preroki so odnos Boga z Izraelom izražali s takšnimi prispodobami (prim. Iz 62,4–5; Jer 2,2; Oz 1–3), zato je Jezusovo namigovanje tukaj drzno: ženin je lahko le Bog sam – tukaj ne more biti posrednikov! Zahtevati od svatov, naj se postijo in žalujejo, je absurdno in nespoštljivo do ženina.

Toda ženin bo vzet. Marko uporabi nenavaden glagol, ki morda namiguje na Izaijev spev o Gospodovem služabniku, katerega »življenje je bilo vzeto z zemlje« (Iz 53,8 po LXX). Na takšen zastrt način Jezus že zgodaj opozori učence na svojo usodo.

To je edini novozavezni razlog za post: odsotnost ženina. Najprej te besede merijo na stisko učencev ob Jezusovi nasilni smrti (prim. Jn 16,20). Vendar je iz nadaljnjih besedil razvidno, da zajemajo tudi nas (prim. Mt 6,16–18; Apd 13,2–3; 14,23; 2 Kor 6,5; 11,27). Lahko bi ugovarjali: ali nam ni obljubljeno, da bo Jezus z nami »vse dni do konca sveta« (Mt 28,20)? Gotovo. Vendar žal mi nismo vedno z njim. Zato potrebujemo spokorjenje. Poleg tega »vidimo motno, v uganki, v zrcalu in spoznavamo le deloma« (prim. 1 Kor 13,12). Hrepenimo, da bi bili »s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše« (Flp 1,23). Post je izraz točno takšnega hrepenenja – po videnju, po spoznanju, po Kristusu samem. In kot tak je nujen del naše resničnosti, naše razpetosti med »že« in »še ne«, ki pomeni hkrati radost »v neizrekljivem in poveličanem veselju« (1 Pt 1,8) in »vzdihovanje in obteženost, … ker vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda … saj v veri hodimo in ne v gledanju« (2 Kor 5,4.6.7).

Sledita dve priliki, ki sta med težje razumljivimi. Lahko ju razumemo kot navezavo na temo svatbe: govorita o novi obleki (prim. Iz 61,3) in novem vinu (prim. Iz 25,6; Mr 14,25). Pojmujemo ju lahko tudi povsem eshatološko. Poudarjata kontrast med novim in starim. V splošnem lahko v njima vidimo izraz radikalne novosti Božjega kraljestva, ki ima svoje zakonitosti in ki ga ne moremo vplesti ali vkleščiti v »staro«. To »staro« ima lahko različne pomene: najprej gre za okvir judovske duhovnosti in religioznosti (vendar tu ne smemo predaleč: Jezus povsod jasno kaže, da je judovstvo temelj, osnova, izhodišče, iz katerega deluje). Potem je to »stari človek« v nasprotju z »novim«, »drugim Adamom«. »Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadljivosti« (1 Kor 15,50). Prav tega starega človeka je treba »sleči« in »obleči« novega (prim. Ef 4,22.24). Tako na področje »starega« spada vse, kar je »zgolj človeško«, kar izhaja zgolj iz človeka v njegovi emancipaciji od Boga: zgodovina, kultura, znanost, politika in tudi religija, tudi krščanska religija, vkolikor pod tem protislovnim pojmom razumemo ideološko-kulturni konglomerat, ki lahko postaja sredstvo posameznikove (ali celo narodne!?) identifikacije povsem ločeno od realnosti Živega, ki ostaja okraj kakršnega koli človeškega prisvajanja. Soočeni smo z radikalno novostjo, ki nas – morda še posebej in najprej nas, kristjane – hkrati sodi in osvobaja za Božje kraljestvo, za skupnost – po Duhu – z Ženinom, za medsebojno povezanost prav v horizontu skupne udeleženosti v Svatbi.

Kako se ti dve priliki navezujeta na Jezusov izrek o postu? Večina razlagalcev je v zadregi in priznava, da povezava ni povsem očitna. Navidez očitna razlaga, da je post zaradi nastopa novega nepotreben, je površna in ne zdrži evidence celotne Nove zaveze. Iz celote lahko pravzaprav izluščimo tole splošno misel, ki je v nekem smislu nasprotna: post se vpisuje prav v napetost med novim in starim. Ker je novo že na vidiku, že »v zraku«, v Duhu, hrepenimo in se stegujemo po njem. Toda v celoti, telesno ga (še!) ne moremo doseči. To hrepenenje, to odsotnost izražamo s postom in – v Duhu – premagujemo s postom. Prav to Novo zahteva post: post starega in post od starega. Tako se post kaže kot to, kar je bil že v stari zavezi: radikalno spreobrnjenje, telesen obrat k Bogu. Na telesno odsotnost njega, ki je »dih naših nosnic« (Žal 4,20) in »resnična jed« (Jn 6,55), odgovarjamo telesno – in tako postajamo deležni Duhovne tolažbe Tolažnika.

Jn 18–20 – Velikonočni dogodek, razlaga Boga

2009-04-19T22:39:00.003+02:00

[preberi odlomek]

Za velikonočni dogodek je značilno najprej to, da ne potrebuje razlage. Od nas zahteva, da prisluhnemo preprostemu sporočilu: Kristus je umrl, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih. Ta dogodek sam je Razlaga. Prvo in edino res pomembno je, da zvesto ponovimo to sporočilo, da ga oznanjamo sebi in svetu. To preprosto sporočilo je pravo »bogoslovje«, je Božja moč; v nas kliče vero in naša vera kliče po izkušnji živega Boga.

To je Razlaga, ki jo je razložil sam Bog (prim. Jn 1,18), najpopolnejše razodetje Popolnega, ki razodeva samega sebe, na Svoj način, v skladu s svojo naravo. Razodeva se Ljubezen. Ker smo telesna bitja, nam Bog pride naproti in se razodeva kot telo, telesno, v času in prostoru. Govori nam prek konkretnega dogodka, ki si ga moramo vedno znova predočiti in pri tem odpirati ušesa za živi Božji glas, ki govori iznad spravnega pokrova, prestola milosti, za oblak njegove prisotnosti, za Izkustvo nad izkustvi, za Ljubezen.

Drugo, kar lahko rečemo o veliki noči in kar zadeva nas kristjane, je navezava tega dogodka na krst. Krst je naš vpis v ta dogodek, v to zgodbo (prim. Rim 6,1–11). Spet: gre za konkreten način, kako postanemo soudeleženi. To je točka, h kateri naj bi se vedno vračali. Sklenitev zaveze, ki naj bi jo vedno znova potrjevali. Obnovitev krstnih zaobljub, ki jo poznajo različne krščanske tradicije in ki je del tridnevja, ima torej močan praktičen in teološki smisel. Z njo se znova postavimo v krstno realnost, ki je realnost Kristusove smrti in vstajenja. Seveda to potrebujemo vselej – praznik nas na to še posebej spominja. Krst je naša pasha.

Kot tretje moramo opozoriti na okvir velikonočnega dogodka. Gre za krivdo vsega človeštva. Prav v tem dogodku se človeški greh izkaže za nadvse grešnega. Človek ubije, sramotno usmrti Boga. Pri tem je udeležen sam vrh človeštva: najvišja politična in najvišja religiozna oblast. »Zbrali so se Herod in Poncij Pilat, narodi in Izraelovi rodovi« (Apd 4,27). Verska oblast je še bolj kriva: »Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil« (Jn 19,11). Ne gre za to, da bi lahko na kogar koli kazali s prstom: vsi smo križali Kristusa. »Vsi smo Karamazovi« (Dostojevski). Vseeno pa lahko opazujemo, od kod prihaja najhujše zlo; kje je točka, kjer se zgosti in osredišči ves človeški greh. To je oblast. Izkaže se, da skušnjavec ni lagal, ko je rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem« (Lk 4,6). Dejansko je on »vladar tega sveta« (Jn 12,31; 14,30; 16,11) in »bog tega sveta« (2 Kor 4,4). Oblast »tega sveta« – tako politična kakor verska – je torej mesto, na katerem se je človeški greh pomnožil čez vsako mero. Zato se bo na tem mestu pojavil tudi pogubni zapeljivec, ki pride pred koncem (prim. 2 Tes 2,4; Raz 13,7). Glede vsega, kar prihaja s tega mesta, moramo biti torej previdni in zadržani. In če smo kot kristjani udeleženi v kakršni koli obliki oblasti – tudi religiozni in še posebej religiozni –, moramo toliko bolj budno paziti, da ne pademo v skušnjavo. Če se je to lahko zgodilo Judom, ki so bili v tistem trenutku edina prava religija na svetu, z vsemi pooblastili in Božjimi garancijami, potem se to lahko vedno zgodi tudi nam. Krščanska zgodovina – vseh denominacij – žal to v precejšni meri potrjuje. Vendar kot rečeno: to je okvir velike noči, ne njeno središče.

In to je četrto, kar lahko izpostavimo: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20)! Namesto zmagoslavja človeške politike in religije, zmage greha, ki si v skrajni konsekvenci hoče prilastiti in podrediti samega Boga, gre za vzpostavitev Božje oblasti, resnično kraljevanje Resnice, pravičnosti, milosti. To je vladavina, ki je po notranji logiki nasprotna oblasti »tega sveta« (prim. Mr 10,42–45). Dinamit pod temelji tega sveta je eksplodiral; zdaj samo še čakamo, da se človeška objestna vzvišenost sesuje kakor hiša iz kart. Ker gre za konflikt dveh oblasti, dveh kraljestev, je jasno, da tu ni moglo biti mehkega prehoda. Potrebna je bila smrt, kri, križ. Kot smo opozorili drugje, je že križ sam razumljen kot Kristusovo paradoksno kraljevanje. Še bolj pa je to njegovo vstajenje. »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Božje kraljestvo je zdaj resnično in neizpodbitno vzpostavljeno. Tukaj ni potrebna razlaga, ampak slavljenje. Kraljevski psalmi: 93, 96, 97, 98 in 99. Gospod kraljuje! »Njegovemu kraljestvu ne bo konca« (Lk 1,33). Vstal od mrtvih, povsod razsvetlil svojo luč. Udarjena je smrt s Smrtjo, prekletstvo s Prekletim, greh z Njim, ki je za nas postal greh. Kristus je vstal – zares je vstal! Aleluja!

Mr 11,1–11 – Prihod kraljestva?

2009-04-05T12:48:00.003+02:00

[preberi odlomek]

Pred nami je eden najpomembnejših dogodkov v Jezusovi zgodbi. Opisujejo ga vsi štirje evangelisti. Je uvod v »veliki teden«, zadnji teden Jezusovega zemeljskega delovanja, ki mu je v vseh štirih evangelijih dan nesorazmerno velik delež – pri Janezu je to skoraj polovica knjige. Če je dogajanje zadnjega tedna v tako očitnem fokusu prvih krščanskih pripovedovalcev o Jezusu, je prav, da si tudi današnji kristjani redno vzamemo čas in vedno znova premišljujemo ključne dogodke našega odrešenja.

Jezus dogodek organizira. S tem, ko pošlje po oslička, poskrbi za pravilno »uprizoritev«. Popolnoma drugače kot prej, zdaj Jezusu gre za javno dejanje.

Gre za izpolnitev Zaharijeve prerokbe: »Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Uničil bo vozove v Efrájimu in konje v Jeruzalemu, uničil bo bojni lok in narodom oznanil mir. Njegova oblast bo segala od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje. Glede tebe pa: zaradi zaveze s teboj, sklenjene s krvjo, bom tvoje ujetnike izpustil iz jame, ki v njej ni vode.« (Zah 9,9–11) Mesijev prihod na osličku je nasprotje prihodu vojskovodje na konju, poudarek je na nenasilju in koncu orožja, vojne. Dogodek spominja na ustoličenji kralja Salomona (prim. 1 Kr 1,32–40) in kralja Jehuja (prim. 2 Kr 9,12–13). Jezus se s tem izrecno vpiše v zgodovino Izraelovih kraljev. Množica to prepozna in ga navdušeno sprejme (ni nujno, da gre za iste ljudi kot na veliki petek – v Jeruzalemu je bilo za praznik veliko ljudi), vendar ga verjetno razume predvsem kot novega kralja Davida. Govori se o »kraljestvu našega očeta Davida«, ki so si ga verjetno predstavljali kot nekakšen milenij, duhovno-zemeljsko (ta delitev je starozaveznemu svetu tuja!) kraljevanje Boga in njegovih zvestih sredi narodov, ki se jim podrejajo – v skladu z napovedmi prerokov, da bo »Gospod kraljeval na Sionu« (prim. npr. Mih 4,1–8; Iz 60 itd.).

Vprašanje, kako je množica razumela »kraljestvo, ki prihaja«, in kako ga je razumel Jezus, je seveda sporno. Zdi se, da ga tukaj slavijo kot kralja, vendar malo pozneje, ko so pritisnjeni ob zid, povejo da je »prerok« (Mt 21,11). Celo mesto se ob tem dogodku »razburka« (Mt 21,10), pretrese, strese, zamaje – izraz namiguje na Božji poseg, morda celo na sodbo. Jezus je malo pred tem povedal svojim učencem, da je njegova oblast radikalno drugačna od posvetne in povezana s »kelihom«, ki ga je treba piti (Mr 10,35–45). Vendar še učenci to težko razumejo, kje neki množica.

V luči Markovega evangelija, katerega vodilna tema je Božje kraljestvo, ki je »blizu«, tega veličastnega javnega dogodka ne moremo razumeti drugače, kakor dejansko, pravo, javno vzpostavitev Božjega kraljestva. Jezus s tem dogodkom javno oznani Izraelu (ki je skupaj s svojimi voditelji zbran na prazniku v Jeruzalemu), da je zanj prišel kot kralj, Davidov potomec! Jezus se tokrat ne umika pred množico, ne brani ji govoriti ipd. Dogodek je mišljen kot dejanski Prihod, resnična inavguracija Božjega kraljestva. Tako bi se morala izteči Jezusova zgodba: z veličastnim sprejemom (oblačila in veje so »rdeča preproga«) in splošnim sprejetjem. Izrael naj bi prepoznal Mesija in se mu podredil, prav tako tudi Rimljani in vsi ostali poganski narodi. Jezus bi bil ustoličen na Sionu, kamor bi se stekala vsa ljudstva in ga z veseljem poslušala; vse človeštvo bi z veseljem sprejelo takšnega modrega, pravičnega, dobrega, miroljubnega in ponižnega vladarja. Tako bi moralo biti. To možnost moramo nujno upoštevati in si jo predočiti, če želimo prav razumeti naboj tega dogodka; vedeti moramo, »kaj je v igri«.

Tako bi moralo biti, vendar to ni bilo mogoče. Tukaj Bog, Božja ljubezen, zadane ob človeško grešnost. Tako bi bilo, če ne bi bilo padca – toda zaradi padca to ni bilo mogoče. V nekaj dneh ga bodo – vsi ljudje, v resnici tudi jaz in ti – obsodili in vrgli ven iz mesta, kamor je danes vstopil.

Moč Božje modrosti pa je v tem: kljub temu dogodku je ravno v tem dogodku Jezus dejansko zakraljeval! Bog obrne logiko sveta na glavo. Ker ga je svet zavrnil – ubil! – Bog odslej vstopa v svet prek negacije, paradoksno, prek škandalozne »norosti« križa. »Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo.« (1 Kor 1,20–21) Tako kot Izraelovi kralji, je tudi Jezus maziljen – toda za smrt (prim. Mr 14,3–9). Jezus je ustoličen na križu. Napis o njegovi »krivdi« je »Judovski kralj«. Bog ironično obrne in subvertira človeško ironijo – Jezus je zares Mesija, Izraelov kralj (prim. tudi Jn 11,45–53; ljudje se ne zavedajo, da govorijo resnico – v globljem pomenu, kot si mislijo). Starokrščanski prevodi Psalmov so imeli v 96,10 dodatek: »Govorite med narodi: ‘Gospod kraljuje s križa’« (ohranjen je v latinskih in koptskih prevodih, najdemo ga tudi pri zgodnjih cerkvenih očetih). Križ je Jezusovo veličastvo. Jezus ne vlada z nasiljem, ampak s svojo ljubeznijo, s svojo šibkostjo, s svojo smrtjo. Ravno zato se križ ne more izteči drugam kakor v vstajenje. Križ je že počelo vstajenja. In Božje kraljestvo je tako vzpostavljeno še bolj, še globlje in še dosledneje, kakor bi bilo sicer, ker izrazi sámo bistvo Boga, daje vpogled v njegovo nepredstavljivo in nedoumljivo naravo, ki se izraža edino v tem paradoksnem, obupnem in grozljivem, a hkrati veličastnem in veselem dogodku. Gre za pravi oksimoron.

To, da je Božje kraljestvo radikalno nenasilno, pa ne pomeni, da nima moči. Njegova moč je ravno križ, ljubezen, Duh. Kot takšno bo zavladalo in takšni morajo biti tisti, ki ga hočejo sprejeti.

Ostaja torej vprašanje za nas: kako sprejemamo Mesija, ki je prišel? Ali vidimo slavo, ki jo je prinesel, in zavračanje, ki ga je doletelo od nas? Ali sami sprejemamo zavračanje, ki nas doleti od naših (to je vseh ljudi)? In: kako sprejemamo njegovo kraljestvo, ki je prišlo in ki prihaja? Se prostovoljno, v na novo mogoči poslušnosti, podrejamo njegovi edino dobri oblasti?

Mr 2,13–17 – Kristusova postava svobode

2009-03-31T23:28:00.003+02:00

[preberi odlomek]

Jakobovo pismo pravi: »Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo.« (2,12–13) V Markovi pripovedi, ki je pred nami, imamo ponazoritev te nove postave usmiljenja, ki osvobaja.

V predhodnem odlomku (Mr 2,1–12) smo se srečali s čudežem odpuščanja. Današnji odlomek nadaljuje in stopnjuje to temo: odpuščanje prehaja v osvoboditev.

Na začetku vidimo, kako Jezusa obdajajo množice, zato jih mora »učiti« (tudi ta beseda je brez vsebinskega določila, kakor prej »oznanjanje«) kar na prostem, ob Galilejskem jezeru.

Ko nadaljuje pot, naleti na Levija (v vzporedni pripovedi v Mt 9,9 se imenuje Matej; po izročilu gre evangelista Mateja). Levi je »cestninar«, davčni izterjevalec v službi okupatorja, v službi poganskih, nečistih Rimljanov. Cestninarji so bili močno osovraženi: ker so delali za Rimljane, so bili narodni izdajalci, ki so v imenu okupatorja izžemali lastno ljudstvo in si prisvajali presežke. Poleg tega so bili zaradi stika s pogani tudi sami »nečisti«, se pravi obredno izločeni iz občestva Božjega ljudstva.

Toda Jezus ga pokliče! Ne samo, da mu odpusti grehe, ampak ga takoj že iztrga iz njegove ujetosti in mu nameni drugačno službo, drugo usmeritev, novo prihodnost; prestavi ga v drugo sfero in mu odpre vrata v novo delovanje. Pokliče ga podobno kakor prej (1,17) prve štiri učence: »Hodi za menoj« oziroma »Sledi mi«. Gre za središčni pojem (gr. akoloutheîn), ki v evangelijih označuje odnos do Jezusa. Začne se s tem, da nekdo preprosto sledi Jezusu; to počnejo tudi množice. Toda izraz pomeni več: biti učenec. Učenci rabinov so potovali z njimi in živeli z njimi: »učenje« nikakor ni bila zgolj mentalna ali intelektualna disciplina, temveč je učitelj s svojimi učenci delil življenje. Posredoval jim je svoj način življenja, razmišljanja, odzivanja; šlo je za celovit, »holističen«, personalen odnos, pri katerem učenci posnemajo učitelja. Enako velja za Jezusa. Pozneje (8,34–38) bomo izvedeli, da je v ospredju tega sledenja in posnemanja radikalna odpoved sebi in pripravljenost na mučeniško smrt.

Omenimo lahko še eno navezavo. Hoja za Jezusom pomeni »hojo v luči« (prim. Jn 8,12). »Hoditi« je priljubljen Pavlov izraz, prevzet iz judovstva, ki označuje celoten način življenja. Farizeji so imeli svojo prav posebej določeno »hojo« (hebr. halakáh) – to so bili pravni predpisi, izvedeni iz postave, v katerih naj bi ljudje »hodili« (hebr. halák). Jezusov ukaz je spominjal na to besedo in morda je v njem tudi polemična ost: tukaj je nova »pot«, nova »hoja«, celo nova »postava«, v kateri naj bi »hodili« in ji sledili. Ta »halaka« je nasprotna farizejski, ne izključuje ampak vključuje – celo najbolj zavržene. Ta nova postava je vezana na Jezusa osebno – on sam je postava, njegovo življenje in vedênje je edini zakon. In glede na to, kako se Jezus obnaša do najbolj zavrženih – z usmiljenjem, odpuščanjem in osvobajanjem od vezi – je to v resnici »postava svobode«.

V nadaljevanju zgodbe gre pravzaprav Jezus za Levijem: k njemu domov, »v hišo«. Sledi tipičen evangelijski škandal. Stopiti v hišo nečistega je pomenilo postati nečist. Jezus se na to ne ozira; osvoboditev se mora širiti še na druge. »Grešniki« – iz Markovih besed je očitno, da je bilo točno znano, kdo so – je mogoče samo termin za »nečiste«, za tiste izven verskega občestva, ki so bili izobčeni, ker se ne niso mogli držati vseh obrednih predpisov postave. Škandal je še hujši, ker Jezus z njimi jé: to pomeni, da se ima za eno z njimi (prim. incident v Gal 2,11–14, ko Pavel kritizira Petra, ker ni hotel z dejanjem pokazati, da je eno s poganskimi kristjani). Ti »grešniki« zdaj že »hodijo za njim« – Jezusovo dejanje jih je osvobodilo in vključilo v »Jezusovo gibanje«.

Za farizejske pismouke je to preveč. Zopet postavijo pod vprašaj novo resničnost, ki se odvija pred njihovimi očmi. – »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Jezusov odgovor je zelo obziren in nadvse osvobajajoč; moral bi vzbuditi usmiljenje tudi v njih. Samopravičniška drža ni mogoča, preziranje in zavračanje je ukinjeno. Jezusova pozornost je namenjena prav tem »bolnim«.

Dobra, zares dobra novica za vse nas je ravno v tem: če je odrešenje celo za takšne grešnike, potem je za vse. Nihče ni tako daleč, tako zavržen, tako izključen, da ga Jezus ne bi mogel vključiti, osvoboditi zase in pridružiti sebi. – »Hôdi za menoj!«

Mr 2,1–12 – Čudež odpuščanja

2009-03-02T21:16:00.003+01:00

[preberi odlomek]

Jezus se čez nekaj časa vendarle vrne v Kafarnáum. Lahko, da je kar to tisto »mesto«, ki se omenja v 1,45. Morda je Jezus zdaj upal, da se je evforija, ki jo je sprožil gobavčev razglas, nekoliko polegla. No, očitno se ni. Jezus je »v hiši«. Še en Markov eliptičen izraz. Gre spet za Petrovo in Andrejevo hišo? Ali pa je to kakšna druga hiša, v kateri je prebival Jezus? Verjetno gre za bazo njegovega delovanja v Galileji, zametek prve hišne Cerkve.

Množica se dobesedno stlači v hišo, tako da nekateri ostanejo zunaj. Jezus pa jim »govori besedo«. Ponovno se zdi, da Marko izpušča poglavitno. Kaj jim govori? Verjetno moramo sklepati podobno, kot smo že prej, pri razglašanju: govori evangelij o nastopu kraljestva. »Beseda« je torej Božje sporočilo, Božji govor.

Tedaj se zgodi nekaj presenetljivega: štirje prijatelji na nekakšni slamnjači, preprostem ležišču ubogih, prinesejo hromega človeka. Zaradi gneče ne morejo drugače, kakor da se vzpnejo na ravno streho hiše, ter razmaknejo les in stolčeno zemljo, iz katere je bila narejena, ter napravijo odprtino. Vanjo spustijo hromega prijatelja. Cel prizor zgleda kakor pogreb, obenem pa je s svojo bizarnostjo skoraj komičen.

Jezus se odzove nadvse pritrdilno. »Vidi njihovo vero,« torej vero njega in njegovih prijateljev. Ta, druga, je očitno tudi pomembna. Zaupanje, da On lahko pomaga – in morda več: odprtost za Njegovo skrivnost. Sledi prava Božja beseda: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Teološki trpnik v sedanjiku izraža nekaj takega kot: »Bog odpušča tvoje grehe.« Ta izraz ima moč trdne konstatacije Božjega dejstva, ukaza; gre za performativ, ki s samim izrekanjem udejanja izrečeno. Tudi tukaj gre za stvarjenje iz nič, ki se dogaja po besedi.

Nato se prvič v Markovi pripovedi pojavijo nasprotniki, pismouki. Dobesedno »črkarji«. Ob grškem izrazu nehote pomislimo na Pavlov izrek, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Črkarji tudi tukaj ubijajo življenje Duha in bodo na koncu dejansko ubili »Začetnika življenja« (Apd 3,15). Kot strokovnjaki za versko pravo (vsa zakonodaja v Izraelu je bila verska – šlo je za Mojzesov zakonik in njegove interpretacije) so se seveda znašli v vlogi »varuhov postave«. Če novozavezno spoznanje o postavi vzamemo zares – namreč da je njen namen obtožiti vse človeštvo (prim. Rim 3,19–20) in da je postava »moč greha« (1 Kor 15,56), ki ljudi »zaklepa pod greh« (Gal 3,21–22) – potem lahko razumemo, kako se je morala gorečnost črkarjev vneti proti Jezusu, ki nastopa v drugačni moči, v službi opravičenja. Ni šlo za nesporazum, temveč za temeljno nasprotje, ki zrcali dialektiko, napetost med starim in novim.

Črkarji Jezusu očitajo bogokletje – govorjenje, ki sramoti Boga in njegovo edinstveno neprimerljivost. »Samo Bog lahko odpušča grehe.« To drži! To je pravzaprav globoka svetopisemska resnica. Odpuščanje je v resnici nekaj nadnaravnega, je čudež, ki vzbuja strahospoštovanje (prim. Ps 130,4); nekaj, kar je pravzaprav lastno le Božji naravi. Zgolj Bog edinole zares, v pravem pomenu odpušča. Če nam je zapovedano, naj odpuščamo tudi mi (prim. Mt 6,12.14–15 itd.), je to tako, kakor nam je zapovedano, naj bomo »popolni kakor naš nebeški Oče« (Mt 5,48), torej naj to storimo z močjo novorojene, Božje narave, ki je v nas po milosti Duha: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,22–23) Odpuščanje je v resnici mogoče samo v Duhu, ki je Bog sam; mi, kristjani, smo lahko njegovo sredstvo, medij, njegovi glasniki. Odpuščanje greha je strahovit čudež, je vdor Boga v ta svet, destruktiven udarec v oblast greha. Če Bog kliče nas, kristjane, da tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom in celo razglašamo odpuščanje drugim, to ne pomeni nič manj kot to, da naj bi bili deležni Božje narave, moči in mišljenja!

Pismouki si mislijo, da se Jezus izenačuje z Bogom. Jezus potrdi njihove skrite misli in očitke. Črkarjem odgovori z njihovo metodo, »lahko in težko«. Gre za znan rabinski način argumentacije v eksegezi in teologiji, po hebrejsko imenovan qal vahomer. Primerjamo dve stvari, lažjo in težjo. Če velja težja, to potrdi, da velja tudi lažja. Lažja stvar: reči, da nekomu Bog odpušča grehe; vsakdo lahko daje prazne obljube. Težja: ozdraviti človeka. Tukaj se moramo vživeti v mišljenje tistega časa: bolezen je kazen za greh. Konkretna bolezen za konkreten greh. Vendar tudi če se od takšnega konkretnega stališča distanciramo (Jezus mu na nekem mestu izrecno nasprotuje – prim. Lk 13,1–5), lahko potrdimo splošno resnico, da so bolezni in vse ostale nesreče posledica splošnega, prvobitnega greha, ki je na svetu. Med boleznijo in grehom torej obstaja neka skrivnostna, ne preprosto vzročno-posledična povezava. Ozdravljenje tako pomeni konkretno odpravo posledic greha. Zato je težje. Ozdravljenje pokaže, da greh več ne vlada. Jezusova oblast človeka prestavlja nazaj v nedolžnost, v edensko stanje, ki ga ne ogrožajo več tegobe, ki so posledica padca. To je oblast Božjega kraljestva.

Jezus pri tem, ko govori s pismouki, zase uporabi izraz »Sin človekov«. Naziv je enigmatičen. V Stari zavezi ima dva nasprotna pomena. Hebrejski izraz ben adam (torej dobesedno ‘sin človeštva/Adamov sin’) največkrat pomeni navadnega človeka (prim. Ps 49,3), smrtnika (prim. Ezk 2,1 idr.), skratka slehernika. V Jezusovih ustih bi torej naziv zvenel kot izraz šibkosti, navadnosti, vsakdanjosti; kot da Jezus ni nič posebnega. Poleg tega pa najdemo v Dan 7,13–14 prizor, ki je del videnja Božjega nebeškega veličastva: pred Božjo slavo je pripeljan »nekdo kakor sin človekov«. Gre za pravo nasprotje: krhko človeško bitje v najsvetejši prisotnosti Staroletnega. Temu posamezniku (ki je tam morda poosebljenje Izraela) je nato dana »oblast, čast in kraljestvo« in služijo mu »vsi narodi in jeziki … Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo … ne bo uničeno.« Gre za eshatološki lik, ki bo vpeljal Božje kraljestvo! Za Jezusa seveda velja oboje.

Jezus ozdravi človeka, in še več: ukaže mu, naj vstane in pred vsemi odnese svoje ležišče. Jezus torej poskrbi za pravo predstavo. Prisotni so dobesedno »iz sebe«, ekstatični. Slavijo Boga za neverjetno dobroto, katere priča so bili, in ugotavljajo, da se kaj takega še nikoli ni zgodilo. Jezusovo dejanje je nekaj novega, prihod Novega v naš stari svet.

Ohromljeni mož je slika vsakogar izmed nas. Greh nas ohromi, ne dopušča nam, da bi hodili in tekli v Božji svobodi in po Poti, ki nam je namenjena. »Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo« (Heb 12,12–13; za širši kontekst prim. Iz 35,3–10)! Zaradi greha smo kakor mrtvi, onesposobljeni, tako da potrebujemo pomoč drugih. (In drugi pogosto potrebujejo našo pomoč – da jih podobno prinesemo k Jezusu.) Jezus nas dviguje z ležišča ohromljenosti in nemoči, odpušča naše grehe, ozdravlja korenino zla v nas in nas osvobaja, da hodimo po njegovih poteh, poteh Slehernika.

Mr 1,40–45 – Jezus vključi izključenega

2009-03-01T15:37:00.004+01:00

[preberi odlomek]

Pred Jezusom, ki je na poti, se znajde gobavec. Ne vemo točno, kakšno kužno bolezen je imel, saj »gobe« lahko pomenijo različne nalezljive kožne bolezni. Vemo pa eno: bil je nečist, izključen iz Izraelovega občestva in tako tudi iz skupnosti z Bogom. Tako je določala postava (prim. predvsem Levitik 13–14). To je poudarjeno v gobavčevi prošnji, saj prosi za »očiščenje«, ne za ozdravljenje – prosi za povratek v občestvo.

Pomenljiva je njegova pobuda; zdi se, kakor bi nekje ustavil Jezusa in ga začel oblegati s svojo prošnjo. »Če hočeš.« Oziroma: »Če želiš«, dobesedno: »Če je taka tvoja volja«; besede izražajo vero v Jezusovo moč in upanje v njegovo dobrohotnost. »Hočem, želim, to je moja volja,« odgovori Jezus. Ta »hočem« govori tudi nam. Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4). Vsi ljudje smemo in moramo vedno, še posebej pa ko smo v stiski, zaupati, da nam Bog hoče pomagati, da prav nam želi dobro, da je njegova volja, da hoče tudi mene osebno rešiti. Bog ni nikoli zavrnil nikogar, ki je takole prišel k njemu; pri njem ni ekskluzivizma, nihče ni vnaprej izključen.

Še več: tiste, ki so bili po starozaveznem – božanskem! – pravu izključeni, Jezus vključuje. Jezus se dotakne gobavca. Vemo, da bi ga lahko ozdravil le z besedo (prim. Mt 8,5–13), vendar Jezus stori drugače. Vsak telesni stik z »nečistim« je bil po postavi prepovedan – s tem bi se nečistost razširila tudi na prvega. Tukaj pa gledamo nasprotno: dotik ne onečisti Jezusa, temveč očisti gobavca. Širi in prenaša se svetost, ne nečistost! Svetost je močnejša. Zares smo priča novi moči, ki učinkuje ravno obratno od postave: ta je izključevala, razglašala moč nečistosti, oblasti greha, ki se nenehno širi in nazadnje zajame vsakogar od nas. Po postavi smo vsi nečisti in grešniki. Toda tukaj je nova moč, tukaj je evangelij in kraljestvo, smer je zamenjana: moč Božje svetosti v Jezusu posvečuje vse, tudi najbolj nečiste, in opravičuje grešnike. Soočeni smo s še eno manifestacijo silovite moči Božjega kraljestva. Gobe takoj izginejo in človek je očiščen.

Jezus ga nato brž odpošlje (dobesedno »vrže ven/izžene«) s strogim opozorilom. Ostrina teh besed je presenetljiva. Mar namiguje na to, kar se je zgodilo – da je Jezus ravnal »protipostavno« (se pravi, da bi kdo to lahko razumel narobe)? Ali na to, kar se bo zgodilo – da ga ozdravljeni ne bo poslušal? Zakaj nihče ne sme izvedeti ničesar? Kljub drastičnemu nasprotju med razglasom kraljestva in postavo, Jezus še vedno spoštuje postavo: ukaže mu, naj opravi ves predpisani postopek. »Njim v pričevanje.« Tudi »oni«, religiozni esteblišment, morajo biti – na svoj način – deležni Jezusove dobre novice: tako, da dobijo dokaze, da Jezusovo delovanje dosega to, za kar si oni prizadevajo, in ob tem spoštuje smernice postave. Jezus je pod postavo za tiste, ki so pod postavo (prim. Gal 4,4–5). Celoten odlomek torej kaže, kako Jezus presega nasprotje med religioznim in nereligioznim, med »institucijo« in »svobodo Duha«. Jezus je v obojem, še bolj pa nad obojim.

Poslani gobavec odide in ne upošteva Jezusovega navodila: začne oznanjati povsod in »razširjati besedo«. Zaradi silnega navdušenja množic Jezus ne more več preprosto nadaljevati svojega razglasa »po mestih«; zadržuje se na samotnih krajih, v divjini, »v puščavi«, množice pa romajo k njemu.

Kaj je v resnici narobe z gobavčevim oznanilom? Zakaj ga je Jezus prepovedal, saj je vendar tudi sam oznanjal? Je to nameren paradoks? Mar je Jezus hotel zgolj razglas o Božjem kraljestvu, tako kot da bi bil on samo njegov glasnik? Se mu je zdel napačen poudarek na čudežu? Vsega tega ne izvemo. Gledamo pa, kako se pred našimi očmi odvija drama »mesijanske skrivnosti«. Mesija – če je res pravi Mesija – mora ostati nekako zakrit, ne sme usmerjati pozornosti nase, poveličevati samega sebe. Je to še ena razsežnost Jezusove kenoze, samoizpraznitve? Pozorno sledimo Marku, kako bo to temo razvijal naprej.

Mr 1,35–39 – Jezusova molitev in njen sad

2009-02-22T16:06:00.005+01:00

[preberi odlomek]

Jezus zgodaj zjutraj odide v samoto in moli. Božji Sin moli. V tem lahko vidimo še eno razsežnost njegove samoizpraznitve: ker je postal zgolj Božji služabnik, potrebuje molitev. Potrebuje usmeritev, vodstvo. Toda s tem Jezus vstopi tudi v molitev vseh nas, vsega sveta. Lahko bi rekli: »Mi molimo, ker je on molil«. Še več: ker on moli tudi zdaj (prim. Rim 8,34). S svojim izpraznjenjem je napolnil našo molitev; pripravil ji je prostor in ji dal usmeritev. Kristjani molimo v imenu Jezusa Kristusa. Molimo Očeta.

Na tem mestu ne izvemo, kaj je Jezus molil. Pozneje slišimo, da je Jezus v molitvi klical »Aba, Oče!« (14,36) – prav kakor nas je učil v očenašu in prav kakor Sveti Duh kliče v nas (prim. Rim 8,15 in tudi v. 27). Omenili smo že Barthovo razlago, da je ta klic – »Aba, Oče!« – prvo in najpomembnejše delo evangelija (prim. Mr 1,9–11 – Jezusov krst). Ta prvotni krik kaže, da je evangelij v nas s svojo močjo opravil svoje delo in nas prerodil; odvrnil nas je od sebe in obrnil k Bogu kot Očetu. Vsa druga krščanska dela in dejavnosti izhajajo iz tega enega, prvega in najpomembnejšega.

Jezus nas je na skrivnosten način vcepil v svojo molitev. On moli v nas in iz nas. In mi molimo v njem, iz njegovega eksistencialnega položaja, v njegovem imenu. To realnost, to dejavnost, zdaj v nas uresničuje Duh. Brez pretiravanja lahko rečemo, da smo postavljeni v resničnost Boga, v sredino Očeta, Sina in Svetega Duha. Jezusovo učlovečenje pomeni naše pobožanstvenje: po milosti in njegovi suvereni moči ter po svobodnem delovanju Duha.

Velja pa tudi naslednje: Jezus je molil, ker je bilo to zanj nekaj osnovnega, nekaj naravnega. V molitvi se je znašel blizu Očetu, v resničnosti, ki je vsaj delno odražala njegovo predvečno bivanje »v Očetovem naročju« (Jn 1,18). Marko nam na začetku 9. poglavja celo omogoči bežen vpogled v to resničnost: bleščeča svetloba, oblak, Božji glas. Je bila vsaka Jezusova molitev takšna?

Molitev je oseben, odnosni dogodek; v njem se na najbolj temeljni ravni dogaja razmerje »jaz–Ti«. Ta odnos naj bi bil bistvo »Božje ikone«, ki jo Elohim (Bog v svoji množinski edinosti – prim. 1 Mz 1,26!) milostno podari človeku ob stvarjenju in ki se kaže v ljubezenski zvezi moškega in ženske (prim. 1 Mz 1,27–28). To zavezno enost, bivanjsko povezanost dveh v eno, z vznesenimi besedami slavi Visoka pesem, ki obenem daje govorico našemu eshatološkemu upanju, pričakovanju »Jagnjetove svatbe« (prim. Raz 19,6–9). V Jezusovi molitvi, v katero smo povabljeni, se torej razpira skrivnost Odnosa, ki je onkraj vsega in ki je obenem hrepenenje, strast, bolečina resnične Ljubezni.

Ta Ljubezen ima v sebi neko ekskluzivnost, značilno za monoteizem in monogamijo; zahteva popolno prioriteto nad vsem ostalim. Zato se Jezus umakne v samoto. Namesto da bi izkoristil začetni uspeh in gradil na njem svojo nadaljnjo »kariero«, se Jezus odpravi v samoto, nazaj v svoboden, neoviran stik z Očetom. Ta intimnost pa obrodi tudi konkreten, zunanji sad, ki se kaže v nesebični dejavnosti. Kakor da bi Jezus v molitvi prejel razločno vodstvo, jasno zavest o svojem poslanstvu, zavrne navdušene učence: »Pojdimo drugam.« Veselo vest in z njo Božjo oblast je treba prinesti tudi drugim. Prava mistična molitev, globoka ljubezenska zatopljenost v Drugega, se izraža v sposobnosti reči ne popularnim pričakovanjem, navidez zdravorazumskim zahtevam ljudi in se z gorečnostjo posvetiti nesebičnemu služenju drugim, da bi tudi oni lahko izkusili prav to eno.

Sad Jezusove molitve je torej oznanjanje. Presenetljivo je, da se zdi Marku dovolj zgolj ta ena beseda. Pričakovali bi, da bi povedal kaj se oznanja ipd. Luka (4,43) to mesto dejansko dopolni in pove, da gre za oznanjanje »evangelija o Božjem kraljestvu«. Marko je podobno zapisal na začetku pripovedi o Jezusovem javnem delovanju: »Oznanjal je Božji evangelij in govoril: ‘Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!’« (1,14–15) Od takrat naprej pa Jezus samo še oznanja, brez podrobnejše opredelitve. Jezus potuje po Galileji oznanjajoč (gr. kerysson). Markov odrezavi slog nam daje slutiti dinamiko Božjega kraljestva; to prihaja kot goli razglas, kot naznanilo, sporočilo, novica, da nekaj je, da se je nekaj zgodilo. Tukaj ni prostora za razglabljanje, argumentiranje, ugovarjanje. Gre za preprost in neposreden razglas: tako je. Božja resničnost vstopa v človeški svet na način stvarjenja, na način neposrednega ukaza, ki ustvarja in deluje. Božje kraljestvo je vzpostavljeno z Božjo stvariteljsko močjo Besede, ex nihilo, kot luč, ki zasveti v temi (prim. 2 Kor 4,4.6). V tem smislu je evangelij zares »Božja moč« (Rim 1,16). Ta moč se na zunaj kaže v izganjanju demonov, v porazu kraljestva teme. Enako sme in mora veljati tudi za našo današnjo kerigmo. Spočne se v globini Jezusove molitve, ki smo je deležni, izraža pa naj se z močjo preprostega razglasa o Božjem kraljestvu, besede o Jezusu, o križu in vstajenju, ki jo potrjuje Duh (prim. 1 Kor 2,1–5).

Mr 1,29–34 – Eno ozdravljenje sproži plaz

2009-02-15T21:29:00.006+01:00

[Preberi odlomek]

Marko nadaljuje z dvema takojšnjima prizoroma; zdi se, kakor da bi hotel reči, da so navzoči komaj dohajali dogodke. Jezusovi prvi učenci – poznejši notranji krog »treh«, Petra, Janeza in Jakoba, ki jim je tokrat pridružen še Andrej – gredo z njim domov. Jezus prihaja tja, kjer živimo. Nekateri eksegeti pravijo, da je bil to zametek hišne Cerkve, ki se je zbirala okrog Petrove družine. Peter, »prvi papež«, je bil očitno poročen; Jezus je ozdravil njegovo taščo (na to verjetno namiguje tudi 1 Kor 9,5; zgodnjekrščansko izročilo celo omenja ime Petrove hčere). Sliko, ki jo dobimo ob površnem prebiranju evangelijev, namreč da so apostoli popolnoma zapustili svoje družine, moramo torej nekoliko popraviti: vsaj občasno so se tudi vračali k njim, z Jezusom na čelu. Jezusova služba ozdravljanja se začenja prav tukaj, v družini Petra in Andreja.

Iz pripovedi lahko nato sklepamo, da so sosedje in drugi v Kafarnáumu izvedeli za čudežno ozdravljenje. Zaradi sobote so morali počakati do večera, ko se po judovskem razumevanju začne naslednji dan. Tedaj so množično pritisnili na vrata Petrove hiše. »Vse mesto se je zbralo.« Gre za prvi množični prizor v Jezusovem delovanju. Rušenju demonske oblasti se tukaj pridruži ozdravljanje. V ozadju slutimo preroške napovedi, ki so mesijansko dobo predstavljale kot čas ozdravljenja. Smrt in tudi bolezen sta povezani z grehom; ozdravljenje, ki prihaja od Boga, kaže na to, da se oblast greha in smrti končuje. To je še en način, kako Jezus z dejanji pokaže, da je Božja vladavina dejansko nastopila (verjetno moramo v tej luči razumeti tudi 1 Kor 4,20 itd.). Gre za uveljavitev Božje oblasti, ki odstranjuje posledice greha v človeku.

Obenem lahko opazimo pravo nasprotje s Staro zavezo. Bolniki in pohabljeni so tam izključeni iz skupnosti z Bogom; tukaj pa jim Bog sam prihaja naproti in jih usposablja za skupnost s seboj. Pred nami je nazorna razlika med postavo in milostjo.

Jezus demonom ne dovoli govoriti, kakor že v prejšnjem odlomku. Zakaj? Demoni ga »poznajo«. Kaj to pomeni? Demon v prejšnjem odlomku je povedal to, kar je res: Jezus je Sveti, ki prihaja od Boga. Kaj je s tem narobe? Je pričevanje demonov zavrnjeno zato, ker so Jezusovi nasprotniki – »poznajo« ga, vendar se mu ne podrejajo, ga ne sprejemajo (prim. tudi Jak 2,19)? Ali gre morda tukaj za kaj več; Jezus drugje podobno zahteva tudi od ljudi, ki so bili ozdravljeni? Markovega odgovora ne izvemo, vendar gre za temo, ki se ponavlja, zato moramo biti nanjo še posebej pozorni – morda si bomo v zvezi s tem iz celote evangelija lahko ustvarili jasnejšo sliko.

Mr 1,12–28 – Preizkušnja, razglas, učenci in prvo dejanje

2009-02-02T00:03:00.003+01:00

[preberi odlomek]

V Markovi pripovedi se takoj zvrstijo štirje kratki prizori.

O Jezusovi skušnjavi oziroma preizkušnji pove Marko le nekaj besed. Kakšno sliko bi si sploh lahko ustvarili iz njih, če ne bi vedeli za daljšo pripoved pri Mateju in Luku? Marku je bilo očitno to dovolj – in menil je, da bo zadostovalo tudi za njegove bralce.

Duh Jezusa takoj dobesedno izžene (v gr. ista beseda kot pri izganjanju demonov!) v puščavo. Vrže, nažene. Vtis nečesa neprostovoljnega, skoraj nasilnega. Nebeško vzdušje krsta se naglo zamenja z nečim zloveščim. Puščava. Kraj brez vode, brez življenja. Kraj, kjer si izpostavljen smrti. Popolna samota. Tam bivajo demoni. Azazel, morda njihov poglavar, tja vsako leto dobi svojega grešnega kozla (prim. 3 Mz 16). Tam so se Izraelci uprli Bogu; Četrta Mojzesova knjiga ima v hebrejščini naslov »V puščavi«. Vendar je tam JHVH tudi »našel« svoje ljudstvo: »v deželi puščave, v pustinji, ker tuli divjina« (5 Mz 32,10). In tam naj se tudi pripravi »Gospodova pot«.

»Štirideset dni« spominja na štiridesetletno tavanje Izraela po puščavi, pa tudi na štiridesetdnevno bivanje Mojzesa na gori Sinaj v puščavi (prim. 2 Mz 24,18; 34,28 itd.) in na štiridesetdnevno Elijevo pot skozi puščavo do tja (prim. 1 Kr 19,1–18). Božji Sin povzema in uteleša zgodovino izvoljenega ljudstva in njegovih glavnih predstavnikov. Združuje, podoživlja in obnavlja jo v svoji zgodbi. To je še ena od Jezusovih identifikacij z nami, tokrat z nami skupnostno, kot s celotnim ljudstvom. »Jaz sem namreč Izraelov oče in Efrájim je moj prvorojenec« (Jer 31,9) – Božje ljudstvo je Božji sin in Božji Sin je Božje ljudstvo.

Jezus je preizkušan. Kakor Izrael (ki je padel). Kakor vsakdo od nas (ki tudi padamo). Jezus ni padel. Ostro soočenje, konflikt s princem teme, z zvermi. Tudi pri Izraelu preizkušnja v puščavi pride takoj po njegovem veličastnem »krstu« v Rdečem morju (prim. 1 Kor 10,1–2). Bog preizkusi vsakogar. Adama, Abrahama, Izraela … svojega Sina … in vsakogar med nami. Tako se pokaže, kaj je res v človeku. V soočenju z zlom – v tem primeru s popolnim zlom – se pokaže in hkrati kuje prava identiteta. Jezus zdrži in zmaga. Tukaj so že premagane tudi naše preizkušnje. Podobno kakor Eliju, so tudi Njemu pri tem stregli angeli – kakor bodo vsem, »ki zmagajo« (prim. Raz 2,11.26; 3,5.12.21). Vsaka preizkušnja ima eshatološko razsežnost: pripravlja nas na Preizkušnjo ob koncu časov, katere smo tako že deležni; na veliki odpad, apostazijo; prav tako kot smo tudi že deležni večne Zmage, ki jo je izbojeval On.

Nato pa Jezus začne s svojim delovanjem. Najprej je moral biti »Janez izročen«, se pravi aretiran. Jezus spoštljivo počaka, da se konča tek njegovega silnega predhodnika. Gre v Galilejo, zakotno provinco, od koder je bil doma, in začne z Božjim razglasom. Tu moramo občutiti božansko in hkrati politično-rušilno moč evangelija. Naznanja se kraljestvo. Napočil je odločilni trenutek. Božja vladavina je tukaj, pred vrati, na dosegu roke. Da se je »približala« lahko pomeni, da je blizu, bolj verjetno pa, da je že tu! To naznanilo od ljudi zahteva dvoje – spreobrnjenje (kakor že prej pri Janezu, prim. v. 4) in vero. Vero prav v to, kar je bilo razglašeno, da je Božje kraljestvo tukaj, da je napočil dolgo pričakovani Božji poseg v zgodovino, eshatološki moment, po katerem hrepenimo. K takšni veri nas kliče Jezus. Da je prihodnje (obljubljeno, Božje, nebeško) – vsaj na nek način – že tu. Tako je vera most med »zdaj« in »potem«, med časom in večnostjo, med zemljo in nebesi.

Sledi prizor ob Galilejskem jezeru, ko Jezus povabi, pokliče, vpokliče svoje prve učence. Ti bodo njegovi spremljevalci, prijatelji in sodelavci. Nastop Božje vladavine potrebuje več glasnikov. »Gospod daje besedo, glasnic je velika vojska.« (Ps 68,12) Ti bodo Jezusovo delo tudi nadaljevali in povabili, vpoklicali še druge. »Hodi za menoj!« Postani del mojega življenja. Posnemaj me, uči se ravnati, kakor jaz; stremeti za tem, po čemer stremim jaz. V ozadju je semitska podoba »poti« (prvo ime za krščanstvo! - prim. Apd 9,2), ki pomeni tako življenjski stil, kot nauk, s poudarkom na ravnanju in odločanju. Njen začetek, njen cilj in tudi njeno »sredstvo« je Bog sam; nedoumljiva Skrivnost, ki nas pozna in ki jo spoznavamo, h kateri se usmerjamo. Ta »hodi za menoj« je povabilo in klic vsakomur. Ali slišimo njegov glas?

Dogodek v shodnici, takoj v soboto, je prvo Jezusovo javno dejanje, ki ga nam ga predstavi Marko. Začne in konča se s čudenjem nad Jezusovim naukom, »ki ima oblast«; pravzaprav gre za nekakšno ponazoritev le-tega. V »njihovi shodnici« je »človek z nečistim duhom«. (Je to mogoče razumeti kot prispodobo celotnega judovstva? Ali rajši celotnega človeštva, v njegovih religioznih naprezanjih?) Tukaj prvič srečamo pomembno Markovo temo. »Nečisti duhovi« ali »zli duhovi« ali »demoni« (med temi izrazi verjetno ni pomembnejših razlik) so pri Marku v ospredju. Kaj ali kdo so ti? Moderna znanost jih ima za mitologijo ali v najboljšem primeru za duševne bolezni. Tudi kristjani jih večinoma ignoriramo, kar nekako ne vemo, kaj bi z njimi, razen nekaterih, ki se jim posvečajo skorajda paranoično in jih vidijo povsod. Toda nič od tega ne ustreza novozaveznem pogledu. Stara zaveza jih omenja le redko, nikoli v zvezi z Mesijem. Nekateri Judje v Jezusovem času sploh niso verjeli v obstoj duhov (saduceji). Tukaj pa jih Jezus izganja, tako da govorijo in kričijo!

Nova zaveza pristaja na nek pogojni dualizem, ali bolje rečeno polarnost (ker nasprotji nista sorazmerni). Dobro in zlo imata svoji »duhovni« počeli. V tem smislu obstaja »duhovni svet«, v katerem so različne »oblasti« (prim. 1 Kor 15,24; Ef 1,21; 2,2; 3,10; 6,12; Kol 1,13.16; 2,10.15). Greh, človekova odpadlost od Boga, se odvija »pod oblastjo greha« (prim. Rim 6,14–23 in še naslednji dve poglavji). Nasproti tej oblasti stoji oblast milosti, Božje kraljestvo. Angeli in hudobni duhovi so (osebne ali vsaj personificirane) manifestacije teh oblasti.

Marko nam dramatično naslika trenutek, ko eno kraljestvo, Božje, prvič silovito udari ob drugo in ga opleni. Zato je ta obsedenec zares lahko prispodoba celotnega Božjega ljudstva in vsega človeštva. Ima nečistega duha. Nečistost v stari zavezi označuje neprimernost za bogoslužje in nesprejemljivost za Boga. Človek z nečistim duhom zato naravnost kaže na naravo naše človeške padlosti – neprostovoljno smo pod oblastjo, ki ji sami ne moremo ubežati. Onečaščeni in nečisti smo – ne moremo stopiti pred Boga. Toda Jezus nas je prišel osvobodit! Božja vladavina je z njim usodno in odločilno vdrla na teritorij kraljestva teme – na naš teritorij. Markov evangelij predstavi dramo tega konflikta, tega zmagovitega vdora.

Jezus to stori z besedo. To je moral biti dodaten razlog začudenja. Izganjanje duhov je bilo v tisti kulturi pogosto, z njim so se ukvarjali bolj ali manj pravoverni »izvedenci«. Vendar nikoli ni bilo tako preprosto (celotna Tobitova knjiga je opis enega samega dolgega eksorcizma). Potrebni so bili rituali, zaklinjanja ipd.; obstajali so pravi pravcati magični priročniki. To so stvari, na katere se v plemenskih kulturah še danes dodobra spoznajo vsi vrači, ki dajo kaj nase. Toda pri Jezusu je to drugače. On preprosto ukaže. In se zgodi. To je moč Jezusove besede, njegovega »nauka z močjo«. Zanimivo je, da nam Marko sploh ne sporoči vsebine tega nauka, ampak samo njegov učinek. Morda pa je prav to njegova vsebina? Prihod Moči, božanske moči osvoboditve od zla in vzpostavitve novega, Božje vladavine v človeku. »Verujte evangeliju!« pravi Jezus. »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje,« (Rim 1,16, moj poudarek) dodaja Pavel.

Mr 1,9–11 – Jezusov krst

2009-01-11T23:34:00.003+01:00

[preberi odlomek]

Jezusov krst spada med temeljne »teološke« dogodke Nove zaveze. Tako kot ob rojstvu in pozneje ob smrti in vstajenju se v njem razodeva Trojstvo. Marko ga naslika v svojem tipičnem slogu hitrih potez.

Jezusova človeška narava je podvržena krstu. Jezus se prostovoljno podredi Božjemu delu, ki ga opravlja Janez. Sprejetje krsta za Jezusa pomeni še korak dlje, globlje v temo in izgubljenost človeštva, kakor samo učlovečenje: pomeni solidarnost in poistovetenje prav s človekom kot grešnikom. »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). To je Jezusova popolna samoizpraznitev. In to je sprejetje Božje sodbe – vzame jo nase, čeprav sam ni kriv ničesar. To je krst – tudi naš. Janez ga je v prejšnjih dveh vrsticah Markove pripovedi lepo povzel s svojim zgledom: jaz nisem vreden da bi bil njegov suženj (čeprav je največji prerok); toda nad vse bo prišel Sveti Duh. Priznanje popolne, strahotne distance, diference med Bogom in človekom in hkrati upanje na nemogoče, na čudež milosti. Jezusov krst (in na tej osnovi potem tudi naš individualni krst) je zakramentalni, torej konkretno zgodovinsko realni vpis Božje sodbe in Božje milostne obljube v človeško naravo. Zato je krst pečat.

Jezus, čeprav ves božanski, se poniža, postane kakor grešnik, nato pa se razkoljejo nebesa. Takšna je moč dejanja Pravičnega. Izraz sam je sicer tipičen za apokaliptična in preroška videnja, vendar v tem kontekstu gotovo pove več: Bog se vrača nazaj k človeku. Na Jezusovo človeško naravo se iz nebes spušča Duh in z njim Glas, ki pričuje o Očetovi ljubezni. Bog se razodeva kot milostni Bog, ki opravičuje grešnika. Grešnika, ne pravičnega! Razodeva se Oče, ki govori – Bog je Govoreči, z nami ne komunicira prek energije ali občutij, ampak predvsem in središčno po Besedi. Glas je v Duhu in Duh prihaja z Glasom.

Že apostol Pavel je povezal realnost Jezusovega krsta z dogajanjem, ki je lastno, tipično, celo razločevalno-odločilno za vsakega kristjana. »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’ Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,15–16) Točno isto pričevanje se dogaja in poraja v kristjanu. Potem, ko se prostovoljno podvržemo Božji upravičeni sodbi – »da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš« (Ps 51,6) – tudi nam Duh prav tako prinaša Očetov glas: »Ti si moj sin/hči. Veselim se te.« To Očetovo »dopadenje« je neke vrste vzporednica »pravičnosti po veri«, ki je priljubljen Pavlov izraz. Pomeni, da nas Bog sprejema, da nam ne očita krivde ali greha, da smo mu ljubi, v veselje, da smo »v redu«, »kakor je prav«. In to pričevanje Duha se v nas nato obrne v pra-krik, pra-molitev: »Aba, Oče!« Točno tako se v aramejščini začne očenaš. To je počelo molitve. In po Karlu Barthu je to tudi prvo in glavno delo odrešenega človeka, ki je bil opravičen po veri: to vpitje, kakor krik novorojenega. S tem delom verujoči pritrdi evangeliju in se že postavi v njegovo realnost in tudi že deluje iz te realnosti – k Bogu se obrača z zaupanjem, kakor k ljubljenem očetu; popolnoma se zanaša na njegovo pomoč in dobroto. Strup nezaupanja, ki ga je s svojim ugrizom v človeško kri vbrizgnila starodavna kača, je premagan.

Tako je tudi Jezusov krst ikona, živa podoba vsega krščanskega, slika, ki je na nas vtisnjena z našim krstom in ki ima moč, da oblikuje naše vsakdanje življenje. Ko vsak dan vzamemo svoj križ, ko sprejemamo breme tega, kar nam je namenjeno, ko v težkih, ognjenih okoliščinah priznavamo Bogu, kakor trije mladeniči, da je »pravičen v vsem, kar nam je storil« in da je »po resnici in sodbi … vse to privedel nad nas zaradi naših grehov« (DanD 1,27–28), in mu pri tem še vedno zaupamo – takrat se smemo in moramo tolažiti z obljubo Svetega Duha, ki preobraža našo padlo naravo in nam prinaša živi Govor iz nebes, od Očeta, poln milosti in ljubečega zagotovila. In vpijemo: »Aba, Oče …«

Lk 2,1–20 – Božič po Luku

2008-12-31T17:06:00.003+01:00

[Preberi odlomek]

Prvo, kar nam stopi pred oči v Lukovi pripovedi, je temno ozadje božičnega dogodka. To se najprej kaže v omembi cesarja Avgusta. Ta naziv danes zveni nevtralno, z njim se celo povezuje pojem svetovnega miru, pax Augusta, za Jude tistega časa pa je pomenil nič drugega kakor okupacijo. Božje ljudstvo je živelo pod škornjem rimske vojaške okupacije in hrepenelo po osvoboditvi. Tudi omemba popisa ni tako nedolžna. Rimljani so izvajali popise zaradi davkov; pri tem so bili nekako prepričani, da bo posameznik priznal svojo lastnino (ki bo nato obdavčena) samo pod določenim pritiskom. Zato je popis redno spremljalo izživljanje, pretepanje in mučenje; med njim so pogosto izbruhnili upori. Ravno popisi in z njim povezani davki so še posebej dajali občutiti krutost »rimskega miru« in ga razkrivali kot ideološko propagando. »Božična têma« pa dobi svoj vrhunec v omembi Kvirinija. Danes bi rekli, da je bil ta cesarski namestnik »strokovnjak za etnično čiščenje«. Malo pred tem je v Mali Aziji izbrisal ljudstvo, ki se je upiralo Rimljanom. Dejstvo, da je bil nato poklican v Sirijo s pooblastili glede province Judeje, je bilo kot zadnje svarilo Rima Judom: če se nam ne boste pokorili, boste vi naslednji! Ime Kvirinij je bilo zlovešče, kakor kadar danes kdo omeni Hitlerja ali Stalina.

V teh mračnih, za Jude hudo ponižujočih okoliščinah, se zgodi Rojstvo. A tudi to je ponižujoče. Rešitelj je zavrnjen takoj, ob samem rojstvu – zanj ni prostora, roditi se mora med živalmi (takšen prostor ali jama za Jude ni mogel veljati za obredno »čistega«), položen je v jasli, kakor njihova hrana. (Je v tem predslika, da bo Jezus v »jed« nam, poganom?) Edini, ki rešitelja v tem trenutku sprejmejo, so pastirji: marginalci, tudi sami odrinjeni na rob družbe, ker so zaradi stika z živalmi izpostavljeni obredni »nečistosti«. V Matejevem evangeliju so jim svojevrstna vzporednica »modri« (pravzaprav »magi«, čarovniki) z Vzhoda – torej spet »tisti, ki me niso iskali« (Rim 10,20; prim. Iz 65,1sl.).

Vendar kljub vsemu – ali bolje: še toliko bolj, zaradi temnega ozadja – je božič dan nepopisnega veselja, praznik neizrekljive Luči. In ta luč jasno zasveti sredi našega besedila: bleščeča svetloba (gr. doxa) Božje prisotnosti zasije nad pastirji. In skupaj s svetlobo pride radostna vest, dobra novica, evangelij: »Rešitelj je rojen! Prišel je Mesija!« Starodavne obljube so se izpolnile, Bog se je zavzel za svoje ponižane, hrepenenje je uslišano. Doseženo je to, kar se je vedno zdelo nedosegljivo, pomaknjeno nekam v daljno prihodnost, v konec časov.

Sledi ost, ki udari naravnost v temno ozadje. Rojeni ni le Mesija, ampak tudi »Gospod«, Kyrios. Tako so v grščini zapisovali starozavezno Božje ime, Jahve; evangelist Matej zato poudari, da je Jezus »Bog z nami« (Mt 1,23). Vendar ima pri Luku ta naziv še drugo razsežnost. Kyrios je bil cesarjev častni naziv, spadal je v cesarski kult. Evangelij, Božja moč, božanski dynamis, je ost, ki se zasadi v »kralje zemlje« (Ps 2 idr.), v »vladarja tega sveta« (Jn 12,31 idr.). »Ne cezar, ampak Jezus!« se glasi angelovo sporočilo. Da bi stvar postala jasna, se nato ob njem pojavi nebeška vojska (v. 13), ki je pripravljena na strmoglavljenje lažnega Gospoda z njegovim lažnim mirom. Mesija, ne cezar, prinaša ljudem pravi mir (v. 14). Besedilo jasno nakazuje na spor, na spopad, na konflikt s svetovno ureditvijo – na krščanski način, nenasilno; ravno v tem je razlika med obema miroma.

Z Rojstvom se zgodi nekaj nemogočega, nekaj, kar presega naše predstave in pojmovne kategorije. Gre za vdor, vlom, preboj Večnega v čas in prostor naše zgodovine, našega tuzemskega sveta. Gre za razpoko, skozi katero v naš čas prihaja Božji, večni, nebeški čas eshatološke izpolnitve, njena nadčasovna sočasnost in vsečasnost. Razlago Božiča in tudi silo njegovega naboja, ki se sprošča ob izpolnitvi napetega eshatološkega pričakovanja, lahko najdemo v enem od novozaveznih odlomkov o prihodnjih rečeh:

»In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: ‘Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.’ Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: ‘Glej, vse delam novo!’ Rekel je tudi: ‘Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!’ Nato mi je rekel: ‘Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin.’« (Raz 21,3–7)

Prihod Mesija je začetek tega, počelo, izvir uresničevanja vsega tega v našem času in prostoru; to se že dogaja. Njegov prihod dejansko pomeni konec starega, pomeni Božji vlom, udarec v temelje tega sveta in obstoječega reda. Prvi kristjani so razumeli, da živijo v koncu časov. Trenutek med že in še ne, v katerem živimo, lahko ponazorimo s prispodobo. Kadar minirajo večjo zgradbo, k njenim temeljem zakopljejo eksploziv. Ko se ta sproži, se zasliši pok in se pokaže dim, zgradba pa kakšno sekundo še stoji, preden se zruši vase. Ta sekunda, (ki je v Božjem času lahko tudi nekaj tisočletij) je naš čas. Eksploziv pod temelji sveta je že detoniral, slišali smo pok, videli dim – z Rojstvom, Smrtjo in Vstajenjem! Živimo v hiši, ki je na tem, da se sesuje v prah. Hkrati pa se za tiste in s tistimi, »ki so Besedo-Jezusa sprejeli« (Jn 1,12), nevidno že gradi »Božje bivališče v Duhu« (Ef 2,22).

Stara božična hvalnica vzhodne Cerkve se glasi:

»Devica danes rojeva Nadbitnostnega
in zemlja daje zavetje Nedostopnemu,
angeli slavijo skupaj s pastirji
in modri potujejo z zvezdo,
ker se za nas je rodil
novorojenček, pred vsemi veki Bog.«

Za zaključno molitev predlagam Božični očenaš.

Lk 1,26–38 – Skrivnost učlovečenja in podoba Cerkve

2008-12-23T00:03:00.007+01:00

[Preberi odlomek]

Odlomek, ki je pred nami, nas vpeljuje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Vpeljuje nas angel, Božji glasnik, kakor večkrat v Svetem pismu, ko gre za pomembne korake zgodovine odrešenja. Dogodek, ki s svojo radikalnostjo ukinja zgodovino in področje človeškega »mogočega«, pa ima vendarle predzgodbo. Celo več predzgodb, predslik v Stari zavezi. Najprej je tu več podobnih naznanil o čudežnih rojstvih (Izmael, Izak, Samson). Vzorec Gabrielovega razglasa Mariji torej spominja na podobna (a manjša) Božja odrešilna dejanja v Izraelovi zgodovini. Najpomembnejše med njimi, Sarino rojstvo Izaka, ne pomeni nič manj kot začetek Božjega ljudstva. Te zgodbe dajejo barvo našemu odlomku.

Potem je tukaj navezava na kralja Davida. Jožef, s katerim je Marija zaročena, je njegov potomec. Jezus se tako vpisuje v linijo judovskih kraljev. (To, da za Marijin rod ne zvemo ne tu ne kje drugje, je značilno za tedanje judovsko pojmovanje zakona in potomstva: s tem, ko je Marija obljubljena Jožefu, je že pod njegovo oblastjo. Otrok, ki ga rodi, je legalno rojen njemu; za Jude je njegov v polnem smislu besede; biologija tu ni igrala nobene vloge.) Marijin sin je tako lahko uresničitelj velikih obljub, danih Davidu.

V ozadju pa so še druga starozavezna preroštva. Marija je takoj predstavljena kot devica; na njej se izpolnjuje Izaijeva prerokba o »devici, ki bo spočela in rodila sina, čigar ime bo ‘Bog z nami’« (prim. Iz 7,14 po LXX, katere besedilo močno spominja na v. 31). Preroki so govorili tudi o brezmejnem kraljestvu, ki bo prišlo z »detetom, ki nam je dano« (Iz 9,1–6; prim. tudi Mih 4,7; Dan 7,14 itd.). Sploh se zdi, da gre v predstavljenem dogodku za izpolnitev celote starozaveznih obljub: tako ga bo razložila Marija v svoji hvalnici (prim. v. 54–55).

Najpomembnejšo predzgodbo pa nam posreduje Luka: čudežno rojstvo Janeza Krstnika. Če pozorno preberemo v. 5–25, opazimo, da evangelist namerno vleče jasno vzporednico med obema dogodkoma, seveda tako, da drugo rojstvo prvega presega. Vendar je že prvo rojstvo silen čudež, ponovitev začetka izvoljenega ljudstva. Podoben čudež torej stoji na začetku in na koncu obdobja »stare zaveze«. Če je rojstvo Janeza pravi abrahamovski čudež, Janezova vloga pa, da zgolj »razvije preprogo« pred Jezusom, kdo šele je potem On?

Angel nagovori Marijo s čudnim, presenetljivim, nenavadnim pozdravom. V izvirniku ga sestavljata dve besedi, ki sta etimološko povezani. Prva, chaire, dobesedno pomeni »veseli se« in je najbolj običajen pozdrav v grškem jeziku. Druga, kecharitomene, je prav tako izpeljana iz temeljnega teološkega pojma milosti (gr. charis) in pomeni »deležna milosti, veselja, dopadenja« ipd. Gre za zelo redko obliko, ki se v sočasnih grških besedilih skorajda ne pojavlja. Besedno igro bi lahko poustvarili s frazami, kot so »Veseli se, razveseljena!«, »Zdravo, ozdravljena!«, »Ljubka ljubljenka!«, »Izvoljena izvoljenka!« ipd. Podvojitev istega besednega korena učinkuje kot poudarek, superlativ. Zato latinski in sirski prevod razlagata nenavadni kecharitomene kot »polna milosti«, kar po svoje lepo ustreza prekipevanju in pomnoževanju milosti (prim. tudi Rim 5,20–21), ki ga nakazuje izvirnik. Vendar je ta rešitev lahko sporna, ker zabrisuje dejstvo, da je Marija (tako kot vsi ostali) prejemnica milosti, ne pa njen izvor, ki je učlovečena Božja Beseda (prim. Jn 1,14). In milost, s katero je obdarjena Marija, ni nekaj splošnega ali abstraktnega, temveč je Jezus osebno, Mesija, Božji Sin, ki ga bo rodila.

Drugi del pozdrava, »Gospod (je) s teboj,« spominja na angelov klic Gideonu (prim. Sod 6,12), ki mu je Bog naklonil pomembno poslanstvo – težak boj, bitko, v kateri naj manjšina premaga večino. Kakor bi ji Gabriel hotel reči: »Pred tabo so velike in težavne stvari, Marija, a Bog ti bo pomagal, da jih boš opravila.« Marijo skrivnostni pozdrav vsekakor prestraši in zmede. Angel jo potolaži; pove ji, da je »našla milost pred Bogom« – kakor Noe, edini rešeni iz starega sveta (prim. 1 Mz 6,8) in deležen Božje zaveze (prim. 1 Mz 9,9sl.). Na podoben način se bo zdaj začelo novo, Marija bo rešena starega sveta, kjer vlada greh, in kot prva bo deležna nove zaveze, evangelija, milosti in odrešilne moči prihodnjega veka. Sledi prva napoved oziroma obljuba: »Zanosila boš. Sin, ki ga boš rodila, bo novi kralj David« – torej nihče drug kakor obljubljeni Mesija, izpolnitev starodavnih hrepenenj!

Marija se odzove z vprašanjem, podobno kakor Zaharija (v. 18). Izpove nelagodje, nekakšno negotovost. Marija je zaročena deklica, »obljubljena Jožefu v zakon«, ni pa poročena – poroka je bila lahko oddaljena še več let. »Kako – zanosila? Ne živim še z možem.« Kakor koli, njeno vprašanje dobi odgovor v obliki ponovne, še večje obljube in še bolj presenetljive napovedi. Medtem ko prve angelove besede še lahko razumemo kot napoved povsem navadnega rojstva velikega Izraelovega vojskovodje, se zdaj razkrije, da gre za dogodek, ki nima vzporednice nikjer v zgodovini in ki ni primerljiv z nobenim od čudežev. »Sveti Duh bo prišel nadte.« Besede spominjajo na stvarjenje sveta (prim. 1 Mz 1,1–2) in napovedujejo Jezusovo obljubo Cerkvi: »Nad vas bo prišel Sveti Duh« (Apd 1,8). In dejansko: dogaja se novo stvarjenje in pojavlja se skrivnost Cerkve! »Obsenčila te bo moč Najvišjega.« Tu gre najbrž za namig na Božjo navzočnost v templju (prim. npr. 2 Mz 40,35 v LXX: »… kajti oblak ga je obsenčil in Gospodovo veličastvo je napolnjevalo šotor«). Začenja se Božje bivanje, šotorjenje, šekina med ljudmi. In – tako kot na drugih ključnih mestih Jezusovega življenja (krst, smrt na križu, vstajenje) – za trenutek zasijejo vse tri osebe Trojstva. Učlovečenje je trinitarični dogodek, dejanje, ki zajame, obda, preplavi, prežame Marijino človeško naravo.

V tem se Marija kaže kot ikona, prapodoba Cerkve. Obljuba Duha in Božje sence, ki je tu izrečena njej, je pozneje dana vsej Cerkvi. Še več: nošenje in rojevanje Sina, Božje Besede, ki je pri Mariji telesno, je v duhovnem smislu klic vsakega kristjana. To je naše konkretno, dejansko poslanstvo in delo: »Otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus,« vpije apostol Pavel (Gal 4,19). In čudovita podoba žene, ogrnjene s soncem, z luno pod nogami in z vencem dvanajstih zvezd na glavi iz Razodetja (prim. Raz 12,1sl.), ne pomeni Marije, ampak Cerkev. Vpitje od porodnih bolečin je njena molitev v tem svetu (prim. zapisek o Lk 18,1–8). Preganjana je, vendar Bog jo ščiti. In njeno poslanstvo je roditi dečka, Jezusa, ki bo imel oblast nad narodi. Pustiti Božjemu Duhu in njegovi senci, da v nas izoblikuje Kristusa. Njegovo telo smo – se pravi to, kar je v tem času vidno od njega. In smo manjšina, ostanek – ki pa bo prevladal. V tem je Marijina izjemnost – s svojim dejanjem, s svojim telesom je postala preroško znamenje, razodeta slika skrivnosti Cerkve. Prek nje nam Bog kaže našo naravo in svoje milostno delovanje, ki ga udejanja v nas, mi pa smo vanj poklicani.

Angel nato pomaga Mariji z znamenjem: pove ji za Elizabetino nosečnost, ki je bila do tedaj skrivnost. Nato jo opogumi s spodbudo, ki ne bi mogla biti primernejša: »Bogu ni nič nemogoče. Nobena Božja beseda ni neuresničljiva!« Marija odgovori s slavnim stavkom: »Prav. Veš, da hočem predano služiti Bogu. Naj se zgodi z mano, kakor si rekel.« Slika Cerkve je s tem dopolnjena. Na to je opozoril prav Martin Luther: Marija je prva novozavezna vernica, prva je slišala evangelij o prihodu Sina, prva se je odzvala s poslušnostjo in vero. Prav ta vera Božji obljubi, naj se mi zgodi po tvoji besedi, je značilnost pravega kristjana in zaklad Cerkve. Marija sprejme tveganje. Korak vere je korak v neznano. Za Marijo tudi v nevarno: lahko bi obveljala za prešuštnico, še posebej, ker je bila že zaročena; kazen za to je bilo kamnanje. Bog si je izbral zelo nekonvencionalno pot. Marija je prava učenka. Božjih besed ne razume v celoti, ampak se jim podvrže in veruje. Namesto celovitega spoznanja »dobrega in zla« nastopi preprosta vera, predanost, zaupanje v Boga, v Božjo dobroto, milost (ki ji je obljubljena v pozdravu). To je preobrat in razveljavljenje starodavne sumničavosti do Boga, ki je povzročila prvi padec. Zato pomeni vera vrata nazaj v prvotno nedolžnost. In ta vrata so se s človeške strani prvič odprla tukaj. Obenem je pomembno – in tolažilno – da Marija kot zgled vere nikakor ni popolna. Besedo sprejema, o njej razmišlja, »jo sestavlja v svojem srcu«, a se okrog nje tudi spotika. Meč, ki bo presekal njeno dušo, je tudi meč Božje sodbe in preizkušnje, ki doleti vsakega človeka. Marija se predstavi kot »nizka«, nepomembna, prezirana. Prav zato je zgled: ker se posebej močno zaveda svoje »nizkosti« in potrebe po »Odrešeniku« (v. 47–48). Takšna je svetopisemska popolnost. Kot prejemnica celote Božjih obljub, Kristusa, je Marija lahko predstavnica celote Božjega ljudstva, hči sionska, in slika Božje neveste. Marija ni brezgrešna – tako kot ni brezgrešno Božje ljudstvo oziroma Cerkev, ki jo predstavlja. Brezgrešnost tukaj ni bistvena in ni potrebna. Brezgrešnost bi celo odpravila paradoks, pohujšanje, evangeljski škandal Božje svobodne, nezaslužene milosti. To, kar je pri Mariji v ospredju in kar je edino pomembno, je Jezus, zmagovito prekipevanje milosti, na katero se skromna Gospodova služabnica odziva s poslušanjem, zaupanjem in predanostjo. To zadostuje.

Jn 3,22–36 – Janez Krstnik in Jezus: pričevanje

2008-12-17T18:40:00.002+01:00

[Preberi odlomek]

Ta odlomek nam še enkrat postavi pred oči Janeza Krstnika. Pravzaprav zadnjič, gre za njegovo zadnje pričevanje o Jezusu. Nekateri rokopisi na koncu dodajajo besede: »Potem je bil Janez vržen v ječo.« Ni čisto jasno, kje se Janezove besede končajo; drugi del, v. 31–36 bi bil lahko tudi evangelistovo razmišljanje. Vendar gre tudi v tem primeru za razmislek, ki se navezuje na Krstnika. Drugače povedano: zdi se, da Krstnikov govor, ki ga obnavlja evangelist, neopazno prehaja v evangelistovo kontemplacijo Jezusa.

Janez in Jezus krščujeta hkrati. Njuno delovanje je očitno nekaj časa potekalo vzporedno; zanimivo je, da Janez ni odnehal takoj po Jezusovem krstu. Ni povsem jasno, za kaj je šlo v prepiru, ki ga omenja v. 25, z »očiščevanjem« je morda mišljen kar krst. Janezovim učencem se očitno ni zdelo prav, da jih Jezus »prehiteva«. Janez na to odgovori s svojim »pričevanjem«. Njegovo bistvo je v tem, da kaže proč od sebe, na Jezusa. Začne z modrim izrekom, ki velja tudi na splošno: »Ljudje naj ne bi silili in zahtevali stvari, ki nam jih Bog ni namenil.« (Z upoštevanjem tega stavka bi odpadla večina sodobnih problemov.) Nato Janez odločno poudari, da ni Mesija – nekateri so si očitno domišljali, da morda je; Janez je bil v očeh javnosti vsekakor velika figura. Sledi prispodoba o ženinu in nevesti – Janez je le prijatelj, ki je Ženinu pripravil pot. Zdaj, ko se sliši Ženinov glas, Janez prekipeva od veselja. Kakor kažejo tudi druge prilike (prim. Mr 2,18–20), je bilo Jezusovo bivanje na zemlji razumljeno kot čas svatbe, kot (delno) uresničena eshatološka realnost, ki jo opevata Visoka pesem in Razodetje. Janez, ki je imel veliko in pomembno službo, se veseli tega, da njegov lik in njegova služba bledita ob »Resnični Luči, ki je prišla na svet.« V tem je Janezova veličina: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« To velja za vsako krščansko službo, dejavnost, program, osebnost, iniciativo – če je res krščanska, mora tako zelo kazati na Jezusa, da sama po sebi postaja vedno bolj nepomembna, tanka, prosojna za Drugega, Kristusa.

In ravno to je bistvo pričevanja – gre za kazanje drugam, proč od sebe; za potrjevanje Drugega, ne sebe. Dejansko to velja tudi za krščansko življenje nasploh. V nadaljevanju odlomka izvemo, da je veljalo celo za Jezusa. Tudi on pričuje. Ne kaže na sebe, ampak na Očeta. Jezus pričuje o stvareh, ki jih je videl in slišal v nebesih, se pravi pri Očetu. To pričevanje ni nekaj informativnega. Ne gre za to, da bi nas Jezus zgolj neprizadeto seznanjal z neko realnostjo, ki nam pač ni dostopna. Njegovo pričevanje je odločilni poziv, zapoved, nagovor, »glas ženina«, ki od vsakogar zahteva jasen »da« ali »ne«. Njegovo vsebino lahko tudi natančneje določimo: »Nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim, in vem, da je njegova zapoved večno življenje« (Jn 12,49–50, moj poudarek – to je torej »slišal v nebesih«). »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje« (Jn 6,40). Stvari, ki jih je Jezus slišal in videl v nebesih, se tičejo nas, našega odrešenja, večnega življenja, odpuščanja grehov. Pričevanje je eden ključnih Janezovih pojmov, ki je vzporednica pojmu evangelija v drugih novozaveznih spisih. To odločilno delo pričevanja nadaljuje Sveti Duh in z njim tudi Cerkev (prim. Jn 15,26–27). Gre za Božjo svobodno odločitev, ukaz, zapoved. Oziroma s Pavlovimi besedami: gre za Božjo moč, njegovo osebno vsemogočnost (Barth), ki daje življenje in odrešenje (prim. Rim 1,16).

Jezusovo pričevanje torej prihaja kakor luč v temo, ki je ne sprejema. Vsak, kdor sprejme pričevanje, prestopi na drugo stran, v življenje, s svoje strani zapečati, potrdi Božjo resnico, pravičnost, zvestobo (Janez se tukaj izraža v pravniškem jeziku). Ključno vlogo pri tem igra Sveti Duh, ki ga Bog zdaj, v času nove zaveze, v Jezusu, »ne daje na mero«. Gre za pobudo, za govor, za besedo, ki ni človeška, ampak prihaja k nam iz nebes, iz območja povsem Drugega. Vse je v Sinovi oblasti, zato je naš odnos do njega odločilen: če ga sprejemamo, se nanj zanašamo, vanj verujemo, imamo večno življenje, ki nam ga prinaša; če ne, ostajamo na področju greha in Božje jeze. Pozvani in povabljeni smo torej, da se odpremo temu životvornemu govoru Duha, Besedi, ki izhaja iz Očeta in ki jo Duh rojeva tudi v nas. In nato – da tudi sami postanemo pričevanje Življenja.

Mr 1,1–8 – Začetek evangelija: Janez Krstnik

2008-12-10T22:01:00.003+01:00

[Preberi odlomek]
Najprej nekaj besed o Markovem evangeliju. Napisan je bil verjetno nekje med letoma 40 in 60 n. št. Kraj nastanka bi lahko bila Palestina, bolj verjetno pa Rim. Marko, njegov pisec, je bil po zelo zgodnjem izročilu (iz začetka 2. stoletja) prevajalec oziroma tolmač apostola Petra. To pomeni, da je potoval z njim in poslušal oziroma tudi prevajal njegove pridige. Očitno se je nato nekoč odločil, da bo Petrovo govorjenje o Jezusu tudi zapisal (morda celo na Petrovo pobudo – prim. 2 Pt 1,15). Vsebinsko besedilo dejansko ustreza zgodnjeapostolski pridigi (prim. še posebej Petrovo pridigo v Apd 10,34–43): začne se z delovanjem Janeza Krstnika, sledi poročilo o Jezusovih čudežih in dobrih delih, konča se z njegovo smrtjo in vstajenjem. Točno to je tudi vsebina Markovega evangelija.

Tako je nastal prvi evangelij – kot povzetek preproste in močne apostolske pridige (kerigme), verjetno že namenjene predvsem poganom. S tem zapisom Petrove pridige je Marko prav zares ustvaril novo literarno zvrst. Evangelij ni niti zgodovinopisje (kakor ga je poznala antika), niti filozofska razprava, niti mit. Je prav to, kar pomeni grška beseda euangelion: dobra novica, razglas dobre novice. Gre za zvrst, ki sporoča, razglaša dejanske, preverljive dogodke, vendar ne na objektivno-neprizadeti način, ki je značilen za zgodovinopisje, temveč na osebno angažiran način. V krščanskem evangeliju njegovo podajanje predpostavlja vero govornika in kliče, vzbuja, vabi k veri poslušalca.

Zanimivo je, zakaj je Marko uporabil ravno to besedo. Tega samostalnika namreč v Septuaginti v takšnem pomenu sploh ne srečamo, torej ni judovskega izvora. Beseda je v antičnih besedilih sicer pomenila dobro novico, ponavadi dobro novico o vojaški zmagi, ali plačilo glasniku, ki je takšno dobro novico prinesel, ali celo žrtev bogovom, ki so jo darovali v zahvalo za dobro novico. Za novozavezno uporabo pa je bistveno, da je bil »evangelij« termin, ki je bil povezan s kultom rimskega cesarja. »Evangelij« je bila že vest o njegovem rojstvu, nato novica o njegovem vzponu na oblast in potem tudi sporočila o njegovih dejanjih. Gre za bližnjevzhodni vladarski kult, v skladu s katerim je cesar božansko bitje, ki varuje ljudi, jim naklanja blaginjo in nekako zagotavlja red v kozmosu. Izbira te besede (je bil za njo sam Jezus?) je bila politična predrznost par excellence. Skupaj z drugimi ključnimi krščanskimi termini (Kurios, »Gospod«, je bil cesarski naziv; basileia, »kraljestvo«, je bilo področje cesarske oblasti in delovanja itd.) očitno kaže na zelo ostro konfrontacijo z »maliki svojega časa« in tudi provokacijo oblasti, ki je gotovo botrovala poznejšemu krvavemu preganjanju kristjanov. Takole so kritizirali prve kristjane: »Ti ljudje, ki svet postavljajo na glavo, so zdaj prišli tudi k nam in Jazon jih gosti. Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug – Jezus.« (Apd 17,6–7) Krščansko sporočilo je bilo subverzivno.

Marko torej – vede ali nevede – začenja novo literarno zvrst. Morda sámo poimenovanje izhaja iz prve vrstice, kjer omenja »evangelij Jezusa Kristusa«. Tukaj beseda verjetno še ne pomeni »knjige o Jezusovih dejanjih« ampak prej preprosto pripoved/razglas o Njem. Vendar pa je prav Markova raba verjetno vplivala na to, da so se pozneje tako poimenovale knjige o Jezusu.

Za Marka (in za zgodnjeapostolsko pridigo) je značilno, da ni predzgodbe o Jezusovem rojstvu. Začetek evangelija je Janez Krstnik. Besedo začetek, in z njo pomen celotnega uvodnega odlomka, lahko razumemo na dva načina.

Grška beseda (arche) lahko pomeni tudi izvor, počelo. Marko verjetno tukaj vleče vzporednico z začetkom Geneze. Torej: evangelij ima svoj izvor pri prerokih, kakor je razvidno iz navedka, ki sledi. Marko kombinira besedilo iz preroka Malahija (3,1) in Izaija (40,3–4), namiguje pa tudi na izhod iz Egipta (prim. 2 Mz 23,20). Izvor evangelija je torej starodaven, je v Božjem delovanju, ki je že zdavnaj pripravljalo »tla« za Jezusa. Je v preroškem pričakovanju, ki se je stopnjevalo, in svoj vrh doseglo prav v osebi Janeza Krstnika. Kot prvi prerok po štiristoletnem premoru je bil že sam svojevrstna izpolnitev pričakovanja (zato so nekateri mislili, da je mogoče kar Mesija). Njegova obleka je spominjala na preroka Elija (prim. v. 6 in 2 Kr 1,8), glede katerega je bilo napovedano, da se bo pojavil tik pred usodnim dnem Gospodovega prihoda (Mal 3,23–24). Toda Janez-Elija ni Mesija, temveč povzetek prerokov; on pričakovanje stopnjuje do skrajnosti: »Prihaja močnejši od mene.« Tukaj je, tako rekoč za vogalom!

Po drugi razlagi moramo začetni stavek in z njim ves odlomek razumeti takole: evangelij se začenja z vsebino tega, kar je oznanjeval Janez Krstnik. Oznanjeval pa je najprej spreobrnjenje, spokorjenje, življenjski obrat, ko se človek zave svojih grehov in se obrne k Bogu. In nato: odpuščanje grehov. Tukaj gre za nekaj radikalnega: ne za odpuščanje tega ali onega greha, ampak za celotno, popolno odpuščanje vseh grehov. In to ne more pomeniti drugega, kot povsem novo življenje, nov odnos z Bogom, ki je zdaj mogoč zaradi tega temeljnega odpuščanja. Ta dogodek, ki je po naravi nekaj notranjega (za človeka in nenazadnje tudi za Boga), je zapečaten z javnim, vidnim, zunanjim znakom, krstom. Judje so poznali različne obredne očiščevalne kopeli, verjetno so jih prakticirali tudi pri sprejemu spreobrnjencev v judovstvo (poleg obreze). Janezov krst pa takšen obred izolira in ga s tem v nekem smislu absolutizira. K temu dejanju spreobrnjenja kliče Jude, Božje ljudstvo. S tem kaže, da religiozna identiteta človeku ne daje nobenega posebnega »statusa« pred Bogom – razen če s tem ne razumemo privilegija, da so pobožni najprej povabljeni, da priznajo in spoznajo svojo grešnost! Janez torej veže ta obred na radikalni Božji klic k spokorjenju in na prav tako radikalno Božjo obljubo o odpuščanju grehov, zato ima pravzaprav že zakramentalni značaj (v smislu vidnega znamenja in potrditve nevidne Božje milosti, ki je navzoča v dogodku). Pomenljivo je, da Nova zaveza tudi poznejši krščanski krst naravnost povezuje s spreobrnjenjem in z odpuščanjem grehov: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.« (Apd 2,38) Radikalno očiščenje in odpuščanje grehov vpeljuje in vzpostavlja nov odnos z Bogom. To je bistvo obljube Svetega Duha, ki jo prvikrat v vsej neposrednosti srečamo ravno pri Janezu Krstiniku: »On vas bo krstil v Svetem Duhu.« S tem Janez ponovno povzema mnoge starozavezne preroške napovedi (pri Joelu, Izaiju, Ezekielu idr.) in jih obenem izostri do skrajnosti v obliki bližnjega pričakovanja nekoga, ki bo krščeval z Duhom. Kdo je to? V Stari zavezi Svetega Duha resda še niso razumeli kot tretjo Božjo Osebo, se pravi kot Boga samega, vendar je po drugi strani tudi jasno, da Sveti Duh ni lasten nikomur drugemu, kot samo Jahveju: je njegov življenjski, oživljajoči dih, stvariteljska moč, njegov preroški navdih in sila, ki dela njegove čudeže. Tukaj pa prihaja nekdo, ki bo krščeval z njim, kakor Janez krščuje z vodo. To je lahko samo JHVH osebno. Tudi če v teh besedilih Svetega Duha še ne razumemo v smislu poznejše trinitarične teologije, gre v njih vsekakor za enega najčudovitejših novozaveznih pričevanj (oziroma kontekstualnih dokazov) za Jezusovo božanstvo.

Obe razumevanji današnjega odlomka si ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta. Po prvi je Janez razumljen predvsem kot zadnji med starimi, po drugi pa vsaj delno že kot prvi med novimi.

Janez kliče k spreobrnjenju v povezavi z obljubo odpuščanja grehov, torej že znotraj evangelija milosti. Ravno veličina popolnega odpuščanja grehov (in nato Njega, ki prihaja) narekuje neizprosno ostrino Janezove zahteve po spokorjenju. To je bistveno za krščanski pogled na spokorjenje: naš motiv za spokorjenje ni Božja jeza ali Božja sodba ali Božja pravičnost ampak Božja milost. Bog nas »s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Ravno ta presežna, radodarna nezaslužena dobrota nam omogoča spoznanje svoje drugačnosti, sebičnosti, omejenosti, pomanjkljivosti, grešnosti. Tako pa priznavamo tudi upravičenost Božje jeze in Božje sodbe: »da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš« (Ps 51,6).

Priprava Gospodovih poti, spreobrnjenje, je torej že prvo delo evangelija, njegov začetek. Res pa je, da obljuba Svetega Duha pri Janezu ostaja še v prihodnosti, čeprav bližnji. Povezana je s Tistim, ki prihaja in ki bo odslej v središču Markove pozornosti.

Mt 25,31–46 – Sodba ob koncu časov

2008-11-24T23:30:00.002+01:00

[Preberi odlomek]

To besedilo je zadnji Jezusov govor v Matejevem evangeliju. Takoj za njim sledi poročilo o Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Zato je razumljivo, da je bil odlomek v nekaterih tradicionalnih cerkvah vzet za zaključek cerkvenega leta. Gre za konec Jezusovega nauka, vsaj kakor ga razume evangelist Matej. Predstavi nam Kristusa v slavi in večno sodbo in nam s tem posreduje še zadnji – glavni! – etični pouk. Ta se osredotoča na uboge in se s tem vrne na začetek Jezusovih govorov v tem evangeliju, na »blagor ubogim« (Mt 5,3) in ostale blagre. Tema uboštva stoji na začetku in na koncu – s tem namiguje, da je z njo povezano tudi vse vmes.

V tem odlomku je tema zaostrena do skrajnosti, prav osupljivo. Uboštvo tukaj dobi eshatološko vlogo – odločalo bo na Kristusovi sodbi! Jezus se tudi tukaj nasloni na starozavezne zametke: »›Zaradi nasilja nad nesrečnimi, zaradi vzdihovanja ubogih se bom zdaj vzdignil,‹ govori Gospod« (Ps 12,6). »Vem, da bo Gospod izvršil sodbo za nesrečnega, pravico za ubogega.« (Ps 140,9) Sodba je Božji poseg v zgodovino, kjer se odločilno zavzame za uboge in jih reši. Jezus dodaja: in prav tvoj odnos do teh ubogih bo odločil, kje boš končal ti.

Kdo so ti ubogi? Najprej to, kar smo rekli že drugje: predstavljajo ontološko udarjenost, temeljno pomanjkljivost, necelovitost, krhkost, ranljivost. Jezus za takšne ne samo skrbi, ampak se z njimi identificira. In res: vse to, kar pravi o ubogih, se je zgodilo njemu, kakor nam povedo naslednja Matejeva poglavja: na križu je bil lačen in žejen, bil je nag, bil je bolan – »nesel je naše bolezni« (Mt 8,17), bil je v ječi, zavržen, po krivici obtožen. In tisti, ki mu niso izkazali usmiljenja, so v prvi vrsti judovski verski veljaki (pomembna Matejeva tema!).

Nadalje so ubogi gotovo vsi reveži, tudi nekristjani, »tujci«. Opazili smo že, kako so »sirota, vdova in tujec« nekako vzeti v Božje ime (prim. 5 Mz 10,17–19). Stara zaveza tudi že pove: »Kdor je usmiljen s siromakom, posoja Gospodu, povrnil mu bo njegovo delo.« (Prg 19,17) Pri tem ni pomembno, kako pravični ali pobožni so ti ubogi. Njihove tegobe (bolezen, ječa, tudi revščina) so bile v judovskem kontekstu (torej v Matejevem kontekstu!) navadno razumljene kot posledica greha. Jezus se na to ne ozira. On sam je postal »greh za nas« (2 Kor 5,21)! In tako želi, da tudi v vseh trpečih, tudi trpečih zaradi greha (in kdo ni tak?), prepoznamo Njega. On je postal tak za nas. Spoštujmo njegovo živo ikono. On se identificira z njimi, on skrbi za njih: »Zakaj rešil bo ubogega, ki kliče na pomoč, nesrečnega, ki nima pomočnika. Sočutje bo imel do slabotnega in ubogega, odrešil bo duše ubogih. Pred zatiranjem in nasiljem jih bo rešil, v njegovih očeh bo njihova kri dragocena.« (Ps 72,12–14) In on skrbi za njih tako, da naroča nam, naj skrbimo za njih kakor za Njega. Ubogi tako postanejo zakrament, vidno znamenje Božje milosti križa. »To sem jaz,« pravi Jezus nad njimi, tako kot nad izreka kruhom: »To je moje telo za vas.«

Pred nami je paradoks v izvirnim smislu besede: Bog, ki je veličasten, sijajen, poln moči in življenja, se kaže v svojem nasprotju – v bedi, siromaštvu, šibkosti in propadljivosti. Jezus, ki na koncu časov sedi na »prestolu veličastva« – in je zato seveda deležen vsega odobravanja in spoštovanja – razglaša, da je odločilno, kako smo se vedli do njega v njegovi nasprotni podobi, takšni, ki pri večini ljudi izziva prezir, odpor ali vsaj nelagodje.

Spet v drugem smislu pa so tukaj mišljeni apostoli, »Jezusovi mali bratje«, dobesedno »zadnji«, ki bodo nekega dne postali »prvi«. O tem pričuje tudi Pavel: »Zdi se mi namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto … Postali smo kakor smeti sveta, kakor izvržek vseh, vse do tega trenutka.« (1 Kor 4,9.13) Od tega, kako jih bodo sprejeli ljudje vsega sveta, »vsi narodi« (v. 32), je odvisna njihova usoda.

Skupaj z apostoli pa smo mišljeni tudi vsi kristjani. »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.« (1 Kor 1,27–29) Takšni smo vsi kristjani, ker smo vsi poklicani, da nosimo Jezusov križ in se tako izpraznimo sebe; »kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu« (1 Jn 4,17). Še toliko bolj pa to velja za nas, mlačne potrošniške kristjane, ki nam Jezus sam pričuje: »Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17)

Če se zavedamo svoje grešnosti, bistvene zamejenosti in eksistencialne negotovosti, šibkosti, necelovitosti in s tem odvisnosti, smo deležni Jezusovega usmiljenja in odpuščanja. Če se res zavemo, da smo takšni, potem bomo tudi po naravi, intuitivno sočutni do bližnjih, ki trpijo enako pomanjkanje. To je krščanski realizem.

Ta odlomek bi moral predvsem živo vznemiriti nas protestante. Z našim naukom o »opravičenju po veri« – vsaj kakor ga ponavadi razumemo – se takšna besedila slabo ujemajo, zato jih rajši obidemo. Dejansko zahtevajo, da naše pojmovanje »vere« razširimo: odrešeni smo po takšni veri, ki ne samo, da veruje, zaupa in se zanaša na Kristusa v nekem abstrahiranem smislu, ampak ki veruje v Kristusa, ki je trpel in je ontološko povezan z vsemi trpečimi na svetu, se z njimi identificira in za njih skrbi kot za samega sebe. Takšna vera opravičuje, ker nas ta uvid postavi v to isto vlogo bednega grešnika in nas obenem motivira za dejavno ljubezen do drugih, nam enakih. Tako ljubim svojega bližnjega, kakor da sem to jaz sam. Krščanska etika, ki je očitno v samem temelju vere, pa ni nekaj neodvisnega od nje: dobra dela so storjena Jezusu osebno – on je njihov izvor, cilj in merilo. Gre za služenje njemu in hkrati zraščanje z njim.

Ubogi in uboštvo torej odločajo o večnosti. Ta odlomek nas nadalje svari z gotovo najbolj nepriljubljeno predstavo v krščanstvu: večno kaznijo. Nekateri zgodnji krščanski učitelji (npr. Origen in Gregor iz Nise) so ta izraz tolmačili etimološko, kot »kazen veka«, kar bi pomenilo kaznovanje v prihodnjem veku (ki je lahko tudi dolgo in mučno), ne pa neskončne, večne kazni. Težava s to razlago je, da se z enakim izrazom označuje tudi »večno življenje« – naj bi tudi to razumeli kot časovno omejeno? Kakor koli, velja tole: večni ogenj je pripravljen hudiču in njegovim demonom. Ni namenjen ljudem. Teofilakt pojasnjuje: za demonsko naravo je značilna neusmiljenost, in ljudje, ki se ji pridružijo in jo privzamejo, bodo deležni takšnega konca. Bog pa si za nas želi nekaj nekaj boljšega – usmiljenje – in nam tudi pripravlja – je že pripravil! – konec, ki je skladen z vstajenjem in poveličanjem njegovega Sina. To je naša spodbuda in naša obljuba. »Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo!« (Jak 2,13)

Lk 18,1–8 – Prilika o vdovi in sodniku

2008-11-21T21:33:00.006+01:00

[Preberi odlomek]

Ta prilika nam je dana, da bi vedeli, da moramo vedno moliti. Tukaj gre za eno ključnih Lukovih besed, ki ima veliko težo. Beseda pomeni, da je nekomu nekaj usojeno oziroma določeno; v ozadju te določitve je seveda Bog. Luka jo uporablja na nekaterih ključnih mestih v zvezi z Jezusom (Lk 2,49; 4,43; 9,22; 22,37; 24,7.26.44; Apd 3,21; 17,3), z apostolom Pavlom (Apd 9,16; 19,21; 23,11; 27,24) in s kristjani nasploh (Apd 4,12; 14,22; 20,35 in seveda to mesto). Pogosto se povezuje s trpljenjem ali vsaj s trudom in ima včasih prizvok življenjskega poslanstva. Stalna, hrabra, zaupna molitev je torej ena najpomembnejših »dejavnosti«, ki nam jo je namenil in določil Bog. To je »naša usoda«.

Moliti moramo vedno in se ne naveličati. Vedno, ob vsaki priložnosti, v vsakem položaju in – kakor se zdi, da nam namiguje naslednja beseda – v vsakem psihičnem stanju. Ne naveličati se je namreč zelo bogata beseda, ki pomeni tudi ne omagati, ne obupati, ne odnehati, ne oslabeti, ne izgubiti motivacije in zavzetosti pri kakem stalnem opravilu, pa tudi ne ustrašiti se zla ali velike težave. Največja zapreka naši stalni molitvi in tudi molitveni disciplini je občutek, da molitev pravzaprav nič ne zaleže in da je zato odveč.

Jezus prihaja na pomoč tej naši slabotnosti in nas spodbuja s priliko o vdovi in sodniku. Tukaj uporabi znano metodo judovskih rabinov »lažje in težje«. Najprej nam predstavi »težje«: uboga vdova, brez vsakršne socialne zaslombe, se sooča z brezčutnim, oholim sodnikom. Prosi in prosi in prosi – in nazadnje uspe! Če je to mogoče – tako pravi Jezus –, potem je še veliko bolj mogoče tudi »lažje«: Bog, ki je pravo nasprotje tega sodnika, svoje izvoljene (izraz se uporablja tudi za Jezusa in ima sopomen »ljubljenci«) uslišuje prav hitro. To je sedaj izrecna obljuba: »Povem vam, hitro jim bo pomagal.«

Jezus nam s to priliko pomaga še drugače. Ljudem se včasih (ali pa pogosto) zdi, da je Bog strog, natančen sodnik, ki se ne meni kaj dosti za naše tegobe. Jezus nam pravi: v redu, tudi če že mislite, da je Bog takšen (in vsekakor on takšen ni), vidite, da bi vas uslišal. Torej molite!

Vdova je na nek način najbrž slika Cerkve, oziroma vsakega posameznega kristjana, nad katerim je razglašen »blagor ubogim«. Cerkev je v tem svetu vdova, ker je bil njen Ženin okrutno umorjen. Je predstavnica ubogih: sama v sebi ontološko necelovita, pomanjkljiva, bivanjsko krhka, zato vpije (prim. tudi Raz 12,2). Ravno ubogi in vdove so bili vedno med prvimi »prejemniki« Božjega usmiljenja in zaščite (prim. 5 Mz 10,17–18 – vdova skorajda spada k Božjemu imenu; Zah 7,10 itd.).

Zanimiva je tudi slika molitve, ki nam jo kaže ta prilika. V skladu z njo je molitev vpitje po pravici. »Prisodi mi pravico,« vpije psalmist (Ps 26,1; prim. tudi Ps 35,23.24; 72,2; 103,6; 119,154; 140,13; 146,7). Tudi pojem pravice oziroma pravičnosti v Novi zavezi je zelo širok. Pravičnost lahko pomeni »pravo stanje«, »biti v pravem odnosu«, to, da so stvari »kakor je prav« (tako npr. prevaja Peterson v svojem Message-u: »made right«, »set right with« ipd.). Vdova-Cerkev na tem svetu neprestano trpi krivico. Kot Kristusova nevesta je deležna njegovega kraljestva, vendar svet ji tega ne priznava. Ali pa vzemimo to osebno: naše »meso« noče vedeti ničesar o dobri Kristusovi vladavini Duha – ne priznava mu njegove pravice, ki je hkrati pravica našega novega, bogorojenega človeka (prim. Rim 8,7.12–13). Nasprotnik iz prilike je potemtakem kar Satan – on neprestano obtožuje (Raz 12,10) in ne priznava ničesar Božjega v nas. Vse, ki verujejo, ima za nerazumne, primitivne, prevarane varljivce – s tem tem nam dela krivico.

Ključna ost te prilike je torej tale: vsaka molitev je vpitje po pravici, po vzpostavitvi pravih odnosov, pravega reda, Božjega reda, Božjega kraljestva. Ko vidimo našo molitev kot krik po odpravi krivice, zla, tegob, obtožb, groženj, zatiranja, negotovosti, grešnosti, nevednosti, pomanjkanja – našega in tujega – takrat smo na dobri poti, da naša molitev postane nekaj stalnega, neprestanega. In k temu nas spodbuja obljuba: Bog bo hitro uslišal – mi pa vpijmo dan in noč.

Jezus konča z opozorilom v obliki vprašanja. Človeška zvestoba/vera je kratkotrajna. Kako je s tvojim zaupanjem, zanašanjem name? Bo zdržalo preizkušnje? Bo preneslo »stisko konca časov«? Bo vztrajalo do konca?

Mt 25,14–30 – Prilika o talentih

2008-11-20T00:04:00.004+01:00

[Preberi odlomek]

Prilika, ki je pred nami, govori o Božjem daru in hkrati, kaj se v zvezi z njim zahteva od nas. Pravzaprav nam odstira pogled na dinamiko nebeškega kraljestva. Besedilo je težje, kot se zdi na prvi pogled. Navadno ga razumemo, kot da Jezus govori o tem, da moramo talente, ki smo jih prejeli od Boga, uporabiti. Ti talenti naj bi bili naravni »talenti«, nadarjenosti, sposobnosti itd. in/ali duhovni darovi, ki so nam dani. To sicer drži, vendar pove premalo. Tako prezremo bistvo zgodbe, ki nam jo slika Jezus. »Človek«, gospodar, izroči služabnikom svoje premoženje. Talenti so pravzaprav merske enote za velike količine denarja: en talent je 35 kg srebra. Gospodar od služabnikov pravzaprav pričakuje, da v času njegove odsotnosti nadaljujejo njegovo delo, da skrbijo za njegov posel. »Trgujte, dokler ne pridem.« (Lk 19,13) To je po mojem bistveno. Tako lahko razumemo, zakaj se gospodar tako razjezi, ko eden od služabnikov njegovo premoženje preprosto shrani (in to čisto uspešno). Temu človeku je bilo vseeno za gospodarjev posel, čeprav je povsem dostojno ohranil premoženje.

Kaj to lahko pomeni za nas? Kako naj kot kristjani razumemo to priliko? Jezus spet uporabi ekonomsko metaforo: vsi mi smo kot služabniki udeleženi v Gospodarjevem poslu. Smo služabniki, torej odvisni, torej se od nas pričakuje in nam je naloženo delo. To delo ni nekaj, kar mi lahko izberemo ali pa ne, temveč je nekaj, kar je Jezus izbral zase in torej tudi za nas. To, da moramo delati, izhaja iz našega eksistencialnega položaja v tem času. Če je bil sam Gospod služabnik, koliko bolj moramo to vlogo vzeti nase mi? To velja za celotno naše življenje: ne živimo več zase ampak zanj (prim. Rim 14,7–9; 2 Kor 5,15). »Vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,17) Kaj pomeni »delajte v imenu Gospoda Jezusa« drugega kot to, da opravljamo njegovo delo, za katero smo tudi pooblaščeni od njega. Prilika v Matejevem evangeliju je ostra: če nimamo te drže služenja Drugemu, te bistvene usmerjenosti proč od sebe k Drugemu, k Jezusu, nimamo ničesar in bomo tudi dejansko izgubili vse. Obenem pa je to tudi obljuba: če imamo takšno držo ljubeče poslušnosti, ki je pripravljena za akcijo, imamo in bomo imeli obilje, presežnost dobrote. In hkrati spodbuda: ko imamo to držo, v njej rastemo in napredujemo – to je krščanska rast, ki jo daje Bog (prim. 1 Kor 3,7): hrabro, zaupno delovanje po Jezusovem zgledu, izvrševanje njegovega dela v svetu, udejanjanje nebeškega kraljestva v tem času.

Kakšen je Gospodov posel? Lk 4,18–19: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« Lahko bi sicer navedli še kakšna druga mesta, vendar je tole gotovo ena od mest, ki najjasneje kažejo, kako je Jezus razumeval svoje poslanstvo. Jezusova služba je torej namenjena ubogim, tistim, ki so ontološko v pomanjkanju, ki nimajo: premoženja, svobode, zdravja/dojemanja in pravice. Vsi kristjani, brez izjeme, strogo brez izjeme, smo poklicani, da sodelujemo v tej službi prinašanja dobre novice, oznanjevanja Gospodove milosti. To je naša temeljna življenjska naloga, »talent«: to sodelovanje v Jezusovem poslanstvu. In pri tem naj imamo še posebej pred očmi tiste, ki so tako ali drugače ubogi, eksistencialno udarjeni, odločilno in boleče nepopolni. Skrb za njih je imela v prvi Cerkvi dejansko častno mesto: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.« (Jak 1,27)

To Jezusovo služenje ubogim po svoje zaokroži naslednja prilika, Mt 25,31–46, ki pojasni, da so prav ti ubogi, eksistencialno pomanjkljivi, podoba, živa ikona Jezusa samega, pravzaprav Jezusa na križu. Ko služimo njim, služimo Jezusu osebno. Tako je naše služenje obenem priznavanje gospostva in izkazovanje časti Njemu, ki je v svojem skrajnem uboštvu križa služil nam.

Mt 25,1–13 – Prilika o desetih devicah

2008-11-19T23:21:00.005+01:00

[Preberi odlomek]

Besedilo, ki je pred nami, je predvsem svarilo k budnosti, k treznem zavedanju našega položaja in hkratnemu pričakovanju Božje obljube. Prizor je naslednji: device pričakujejo ženina in nevesto, da prideta na poročno slavje; device imajo pri tem vlogo svečanega spremstva. K temu so očitno morale biti povabljene. Torej lahko najprej rečemo, da ta slika predstavlja dejstvo, da smo kristjani ljudje, ki jih je Bog svobodno povabil k nečem velikem in čudovitem – in mi smo se na to povabilo svobodno odzvali. Vendar to ni vse. Naš svobodni odziv očitno ni dovolj. Nekaj manjka. Olje v svetilkah. Prilika nam ne pove, kaj točno naj bi si mislili pod tem. Zato so v zgodovini krščanstva nastale različne razlage: dobra dela (cerkveni očetje), vera (Luther), Sveti Duh (binkoštniki) itd. Skratka: tisto, kar se je določenim kristjanom določene dobe zdelo najpomembnejše v krščanskem življenju. Prilika vsekakor dopušča vse te alegorične razlage, vendar po svoje niti ne zahteva, da bi jih morali konkretno določiti oziroma postaviti eno proti drugi; po mojem hkratno vključuje vse od njih, saj meri na totaliteto pravega krščanskega življenja. Zdi se namreč, da je tema prilike pripravljenost (v. 10). Najresnejša, predsmrtna pripravljenost: »Ves čas, ki ste ga preživeli v veri, vam ne bo nič koristil, če ne boste v poslednjem trenutku dosegli popolnosti« (Didahe 16,2). Ta nevednost, pod katero smo očitno postavljeni po Gospodovi volji, je eksistencialni udarec v naše človeško bitje. Bog nas z njo udari v temelj našega bivanja, kakor je udaril Izraela-Jakoba (prim. 1 Mz 32,25–33), tako da je vse življenje šepal, in kakor je udaril Pavla s »trnjem v mesu«, da se ne bi prevzel zaradi razodetij, ki so mu bila dana (prim. 2 Kor 12,7). Človeška bitja in celo mi, kristjani, ki »imamo Kristusov um« (1 Kor 2,16), smo bistveno zamejeni glede vedenja o času svojega konca. Naš konec, in z njim sodba, pojavitev »pred Kristusovim sodnim stolom« (2 Kor 5,10), visi nad nami. S tem smo pritisnjeni ob zid: s svojim spokorjenjem od lenobe in z aktivno predanostjo dobrim delom ne moremo odlašati. Ne preostane nam nič drugega, kot da se zatečemo h Gospodu. On je naš edini izhod. Ker ne vemo, smo postavljeni v odvisnost, radikalno odvisnosti, ki je vpisana v temelje našega bivanja. Kristus nas je z avtoriteto svoje besede postavil v neprijeten položaj potrpežljivega pričakovanja nečesa, kar ne vidimo – skratka v popolno nasprotje bivanjskega vzorca, ki smo ga vajeni iz potrošniške družbe. Čakamo. In naše bivanje ni v naši lasti, ni v področju našega vedenja: tako naš izvor kakor naš konec. Jezus nas odločno sooča s to temeljno resnico človeškega obstoja in nas obenem spodbuja k budnosti: k radikalni odprtosti za njega, k popolni transparentnosti naših življenj, ki dopušča, da v vsakem trenutku »pokažemo vse svoje karte« ter da se »razodenejo misli naših src« (Lk 1,35) in da se »sodi temu, kar se skriva v ljudeh« (Rim 2,16). Vzeta so nam tla pod nogami, na katera bi se lahko zanašali, ali bolje rečeno, zrušena je zadnja stena našega življenja in skozi njo zeva odprto zvezdno nebo Jezusovega prihoda. Vendar tukaj je tudi obljuba: Bog daje modrost, da se pripravite, bodite torej pripravljeni, »vsak čas molíte« (Lk 21,36). In kaj drugega je molitev, kakor neprestana odprtost za Boga, transparentnost pred njim? In to je končna, velika Obljuba: takšne čaka Svatba, seštevek in povzetek vseh obljub.

O tem dnevniku

2008-11-19T21:14:00.007+01:00

Tale dnevnik je posvečen Božji besedi, Božjemu glasu, kolikor nam ga uspe slišati. V njem so zapiski ob svetopisemskih odlomkih: razmišljanja, komentarji, meditacije, pridige, asociacije, refleksije, intuicije …
Objave si ne prizadevajo podati nekakšne »strokovne« analize odlomkov (kar koli naj bi to že bilo) in ne nastajajo kot sad dolgotrajne raziskave in preciznega snovanja, ampak so sad trenutnega navdiha (ali njegovega pomanjkanja; sodbo o tem prepuščam bralcem) ob branju Svetega pisma, največkrat v kontekstu skupne molitve v hišni cerkvi. Jezikovni izraz je lahko neizpiljen in misli bolj nakazane kakor izpeljane.
Prav zato ste vabljeni - iskreno -, da se pridružite in s svojimi komentarji dopolnjujete in obogatite prispevke. Zaželena je seveda tudi polemika, vendar ta naj bo v okviru in mejah, ki nam jih vsem narekuje Kristusova ljubezen.Njemu, Živi Besedi, naj bo ta blog posvečen.
Žal se prevečkrat zgodi, da postanejo komentarji blogov svojevrsten dokaz za padlost človeške narave (kot pravi Terry). Zato bodimo obzirni in sočutni tudi in še posebej ko izražamo nestrinjanje. Za skrajne primere si seveda pridržujem pravico brisanja žaljivih odzivov.
In nenazadnje: če imate čas in voljo, nas obiščite v hišni cerkvi. Ste povabljeni. Pišite mi na matjaz.crnivec@gmail.com ali poglejte predstavitveno stran hišne cerkve.
Še tole: izbrani odlomki približno sledijo anglikanskemu razporedu beril (Book of Common Prayer, ameriška izdaja), ki se precej (a ne vedno) pokriva tudi s katoliškim. Seveda pa to ne pomeni, da se bomo vedno držali tega. Za kakšne krajše knjige (recimo Pavlova pisma) bi bilo gotovo bolj smiselno, da jih obdelamo po vrsti. Morda bodo kdaj pozneje takšne celovite obdelave lahko deležni tudi evangeliji. Nekje je pač treba začeti …