3,2 οἴδαμεν ('vemo')
Za koga tukaj govori Nikodém?
3,2 διδάσκαλος
('učitelj')
Nikodém ga ima torej za od Boga avtoriziranega
učitelja – ne za preroka ali celo Mesija.
3,3 γεννηθῇ ἄνωθεν … βασιλείαν τοῦ θεοῦ ('rodi znova/od zgoraj … Božjega kraljestva')
Božje kraljestvo deluje na področju novega
človeka; je področje novega človeka; njegovi državljani so lahko le novi
ljudje.
Metafora rojstva kaže na enkraten dogodek, ne
na proces: krst.
Mesija torej ne samo vzpostavlja Božjo
vladavino, ampak prinaša moč za novo rojstvo/novo stvarstvo.
3,5 γεννηθῇ ἐξ ὕδατος καὶ πνεύματος ('rodi iz vode in Duha')
Zanimiv način govora o krstu. Voda je tesno
povezana z Duhom, vendar ni razloženo, kako. Morda bi to lahko razumeli kot
hediadis: iz takšne vode, ki prinaša Duha, ali, ki jo preveva Duh? Voda bi
sicer lahko bila tudi prispodoba besede: prim. Jn 13,10 z 15,3; Ef 5,26.
Obenem gre za namig na stvarjenje: na Duha, ki
je v začetku vel nad vodami; se pravi gre čisto zares za novo stvarjenje. Jezus
prinaša pogoje, v katerih se dogaja novo stvarjenje, kjer Bog vzpostavlja nov
svet.
3,8
Kaj je smisel te vrstice? Da sta izvor in način bivanja novega človeka povsem
zastrta/neznana staremu človeku?
3,9 Πῶς δύναται ταῦτα γενέσθαι; ('Kako se more to zgoditi?')
Nikodém ne ve; stvar mu je čisto tuja. Je to
namig, da je človeška religija (tudi tista »prava«, postavljena od Boga),
povsem brez moči glede tega »novega«?
3,10 διδάσκαλος
('učitelj')
Nikodém ima Jezusa za sebi enakega – in Jezus
Nikodéma.
3,11 ὃ οἴδαμεν λαλοῦμεν καὶ ὃ ἑωράκαμεν
μαρτυροῦμεν, καὶ τὴν μαρτυρίαν ἡμῶν οὐ λαμβάνετε ('o
tem, kar vemo, govorimo, in o tem, kar smo videli, pričujemo, toda našega
pričevanja ne sprejemate')
Zakaj Jezus tukaj uporabi množino? Na koga še
misli poleg sebe? Na Janeza Krstnika? Mojzesa? Starozavezne preroke?
3,12 εἰ τὰ ἐπίγεια εἶπον ὑμῖν καὶ οὐ
πιστεύετε, πῶς ἐὰν εἴπω ὑμῖν τὰ ἐπουράνια πιστεύσετε;
('Če sem vam govoril o zemeljskih [stvareh], in ne verjamete, kako boste
verjeli, če vam bom govoril o nebeških?')
Glede na v. 13 je glede »zemeljskih reči«
lahko mišljen govor starozaveznih prerokov in/ali Janeza Krstnika. To bi
pomenilo, da Jezus tukaj trdi, da je On govoril že prek njih!? Je takšno branje
možno?
Jezus sam pa zdaj pričuje o nebeških stvareh:
o rojstvu od zgoraj in možnosti novega stvarstva.
Ost izreka bi bila torej naslednja: ker niste
poslušali in bili lojalni prvemu razodetju, zato zdaj tudi ne poslušate in
niste zvesti meni (prim. Lk 16,31!).
3,13 οὐδεὶς ἀναβέβηκεν εἰς τὸν οὐρανὸν ('nihče se ni vzpel v nebo')
To je namig na 5 Mz 30,12; prim. Rim 10,6sl.,
ki ta odlomek bere kristološko. Govori o moči/zmožnosti za uresničevanje Božje
besede. Zdaj je torej možno živeti v skladu z Bogom.
3,13 ὁ ἐκ τοῦ οὐρανοῦ καταβάς, ὁ υἱὸς τοῦ
ἀνθρώπου ('tisti, ki se je spustil z neba, Sin
človekov')
Zanimiva raba izraza »Sin človekov«; tukaj je
paradoksno/oksimoronsko predstavljen kot nebeško bitje.
3,14 οὕτως ὑψωθῆναι δεῖ τὸν υἱὸν τοῦ ἀνθρώπου ('tako mora biti povzdignjen Sin človekov')
Še en paradoks: Jezusovo povišanje bo njegova
sramotna smrt na križu.
Vsa ta pričevanja iz Postave Jezus zgoščeno
navaja Nikodému, ki je njen poznavalec.
3,16 ὥστε τὸν υἱὸν τὸν μονογενῆ ἔδωκεν ('da je dal edinstvenega Sina' ali 'da je dal Sina, Edinstvenega')
Poanta te vrstice je v povezavi s tem, kar je
bilo rečeno prej: zaradi Božje ljubezni je namesto prejšnjega, manjšega,
posrednega, zemeljskega pričevanja, zdaj prišlo do večjega, neposrednega,
edinstvenega, nebeškega pričevanja Edinega, ki je prišel iz nebes – Sina.
Podobna misel je na začetku Pisma Hebrejcem.
3,16 ἔχῃ ζωὴν αἰώνιον
('[da bi] imel večno življenje')
To je smisel novega stvarstva: nastane novo
življenje. To prihaja v nas, če smo lojalni Edinemu, ki je prišel iz nebes, če
smo nanj bivanjsko naslonjeni.
3,18 ὅτι μὴ πεπίστευκεν εἰς τὸ ὄνομα τοῦ
μονογενοῦς υἱοῦ τοῦ θεοῦ ('ker ni [popolnoma]
veroval/naslonil svojega zaupanja v ime edinstvenega Božjega Sina')
Ker zavrača Njega, ki prinaša in sam je
to novo, neposredno razodetje in življenje. Tak človek je avtomatsko obsojen s
svojo neposlušnostjo/zavračanjem, ker s tem žaga življenjsko vejo, na kateri
sedi.
Ta stavek ima sicer še posebno tezo v
judovskem/religioznem okolju, ki naj bi se resno zavzemalo za Boga in Božje
stvari. Tam je ta obsojenost najbolj očitna. Predvsem Judje/religiozni bi morali
zaupati njegovemu imenu, se pravi temu, kar je in kar dela – morali bi ga
prepoznati in ga ubogati.
3,19 αὕτη δέ ἐστιν ἡ κρίσις ὅτι τὸ φῶς ἐλήλυθεν
εἰς τὸν κόσμον καὶ ἠγάπησαν οἱ ἄνθρωποι μᾶλλον τὸ σκότος ('to pa je sodba: da je luč prišla v svet, ljudje pa so raje/bolj
ljubili temo')
Tukaj je sodba razširjena na vse: ker Luč
Logosa razsvetljuje vsakega človeka in je vsakomur življenje, vsak človek, ki
nasprotuje tej življenjski luči, obsoja samega sebe na smrt, ker se peha stran
od svojega lastnega življenjskega izvora.
Ključno vprašanje je seveda to, ali ljudje
prepoznajo/uzrejo/uvidijo to luč v Jezusu (prim. 2 Kor 4,4.6) – še
posebej, če jo zakriva tema našega »krščanskega« ravnanja, če luč v nas,
kristjanih, postane tema in s svojimi dejanji ne slavimo Očeta, ki je v
nebesih, ampak jih delamo iz svoje sebičnosti.
Tega problema krščanske/cerkvene zatemnitve
Jezus in Pavel še nista imela; je pa verjetno eno glavnih vprašanj za kristjane
v sodobnem postkrščanskem svetu.
3,19 ἦν γὰρ αὐτῶν πονηρὰ τὰ ἔργα ('njihova dela so bila namreč zla')
Globlji, osnovni problem nesprejemanja luči
Logosa/Jezusa je v človekovi notranji nagnjenosti, ki se kaže v njegovem
delovanju oziroma navadah. To je človeška zapognjenost vase, v obrambo svoje
sebičnosti, zapognjenost v smrt.
Hud problem nesprejemanja Jezusa v sodobni
družbi je v nerazvidni pomešanosti povsem upravičenega odklanjanja krščanske/cerkvene
zatemnitve in povsem neupravičenega odklanjanja Jezusa/Luči, ki razkrinkava
našo sebičnost in neljubezen.
3,20–21 Tukaj sta predstavljani dve antropologiji: starega in novega človeka.
Stari je ujet in zapleten v svoje slabe/zle/neumne/nekoristne/lahkomiselne
navade. Problem je v tej navajenosti/konstantnosti »sebe«, v tem prakticiranju.
Novi deluje resnično/zvesto – izhaja iz Boga
in se vrača k njemu in Bog resnično deluje v njem, zato prek njegovih dejanj v
svet prihaja resnica Boga in sveta.