petek, 30. marec 2012

Jn 3,22–36 – Jezus vs. Janez Krstnik

3,22 Μετὰ ταῦτα ἦλθεν ὁ Ἰησοῦς καὶ οἱ μαθηταὶ αὐτοῦ εἰς τὴν Ἰουδαίαν γῆν ('Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje')
Izgleda, da iz Jeruzalema, kjer je bil na pashi (2,13sl.) in kjer je imel pogovor z Nikodémom. Vse to se očitno dogaja zgodaj, na začetku Jezusovega delovanja, še preden je bil Janez Krstnik vržen v ječo (v. 24) – torej pred časom, ko Jezusovo delovanje začnejo opisovati sinoptični evangeliji.

3,25 περὶ καθαρισμοῦ ('glede očiščevanja')
Tudi če te besede v dobesednem smislu ne merijo na Janezov krst, merijo nanj v širšem smislu: gre za vprašanje, kaj očiščuje človeka, kako se človek osvobodi »nečistosti«, ki označuje stanje, v katerem človek ni primeren, da bi se približal Bogu. Judje so imeli jasno predstavo, da se to doseže s postopki, obredi in žrtvovanji v templju. Janezov krst pa je razglašal odpuščanje grehov brez templja, samo z izpovedjo/priznanjem in potopitvijo v reki, ki je zgodovinsko pomenila vstop v obljubljeno deželo. Potopitev v njej torej pomeni vstop na področje izpolnjene Obljube.
Vprašanje, kako priti do očiščenja, torej ni postransko, ampak ključno vprašanje tistega časa. Janez in pozneje za njim tudi Jezus ter prva Cerkev se ga lotijo z vso resnostjo in hkrati na nov, drugačen način od judovstva. Gre za redefinicijo in subverzijo temeljev. Zato ni čudno, da je glede tega prihajalo do prepira.
Tema očiščenja je očitno pomembna tudi za evangelista, saj jo verjetno naznači že v 2,6, obravnava pa jo tudi pozneje (prim. 13,10 in 15,3 in gl. navezavo s krstom v op. k v. 5).

3,26 ἴδε οὗτος βαπτίζει ('glej, tisti krščuje')
Lahko da je šlo za spor glede tega, kateri od teh dveh krstov/očiščenj je pravi. To bi vključevalo vprašanje, kdo ima večjo oziroma pravo avtoriteto.
Vendar pa je to lahko razumljeno tudi drugače, kot kritika obojega: kaj je zdaj ta »trend« krščevanja, ko pa je jasno, da se očiščenje dobi v templju? Dejstvo, da to počneta dva, razveljavi oba.

3,27 Οὐ δύναται ἄνθρωπος λαμβάνειν οὐδὲ ἓν ἐὰν μὴ ᾖ δεδομένον αὐτῷ ἐκ τοῦ οὐρανοῦ. ('Človek ne more vzeti ničesar, če mu ni dano iz neba.')
Zunanji uspeh ni cilj ali merilo človekovega delovanja, ampak poslušnost Bogu. Janez se tega globoko zaveda, tudi v trenutku, ko začne njegova služba človeško gledano »propadati«.

3,29 ὁ ἔχων τὴν νύμφην νυμφίος ἐστίν ('kdor ima nevesto, je ženin')
Težko, da pri tej prispodobi ne bi pomislili na ozadje Vp. Toda če upoštevamo judovsko branje Vp, prispodoba postane izredno drzna. Jezus ima »nevesto«, se pravi Božje ljudstvo, Izrael. Zato zdaj vsi prihajajo k njemu. Iz tega Janez Krstnik vidi, da je Jezus »ženin«. Toda po judovski razlagi je ženin sam JHVH …

3,29 ὁ δὲ φίλος τοῦ νυμφίου ὁ ἑστηκὼς καὶ ἀκούων αὐτοῦ ('ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša')
Janez pravi, da prisostvuje Božji svatbi, ki očitno pomeni isto kot prihod »Božjega kraljestva« – zato prekipeva od veselja.



3,30 ἐκεῖνον δεῖ αὐξάνειν, ἐμὲ δὲ ἐλαττοῦσθαι. ('On mora rasti, jaz pa se manjšati.')
Janez še naprej zvesto in vztrajno kaže proč od sebe, k Mesiju, kot mojstrsko prikazuje Grünewaldova slika. S tem tudi potrdi, da je Mesijevo očiščevanje/krst veljavno, da prehaja od Janeza na njega.
Janez s svojim preroškim pričevanjem javno potrdi Jezusa in ga umesti/ordinira v službo. Bog je torej tudi v edinstvenem Jezusovem primeru poskrbel za javno, človeško »avtorizacijo« njegovega dela.

3,31–36 Te vrstice po vsebini in načinu izražanja zelo spominjajo na v. 11–22, zato razlagalci upravičeno domnevajo, da ne spadajo več k besedam Janeza Krstnika, ampak so evangelistovo razmišljanje, ki povzema povedano in posebej poudari razliko med Jezusom in Janezom: pri Jezusu imamo opravka z neposrednim, »nebeškim« razodetjem.
Gre za enega najtežjih odlomkov v Jn. Izreki stojijo drug ob drugem tako, da ni lahko razbrati, kakšna je povezava med njimi. Nekateri bi lahko stali tudi sami zase kot programski povzetek poglavja, celotnega evangelija ali krščanske kerygme nasploh. Prisotne so nekatere glavne teme evangelija: pričevanje, Božja Beseda, resnica, Sveti Duh, življenje.
Če v. 35 beremo kot inclusio, se za glavno temo odlomka izkaže Jezusova oblast, ki je obenem potrditev njegovega mesijanstva.

3,31 ἐπάνω πάντων ἐστίν ('je nad vsem')
Močna pritrditev Jezusovi oblasti, ki je povezana z njegovim izvorom. On je tudi nad Janezom Krstnikom, največjim »med rojenimi od žená« (Mt 11,11).

3,32 τὴν μαρτυρίαν αὐτοῦ οὐδεὶς λαμβάνει ('nihče ne sprejema njegovega pričevanja')
Grenka resnica, ki spominja na 1,11sl. Očitno je tudi ta beseda uperjena najprej proti Judom/religioznim – se pravi tem, ki bi morali biti usposobljeni za sprejemanje nebeškega pričevanja.
V svojem pričevanju nam Jezus ostaja tujec. To, o čemer pričuje, je Povsem Drugo, onkraj vsake religije, dogme ali »duhovnosti«.

3,33 ἐσφράγισεν ('je zapečatil')
Vendar ostaja tudi možnost človeškega sprejemanja, pritrditve, »zapečatenja«. Ta presenetljivi izraz je v prvi Cerkvi označeval krst, in ima morda tak pomen že tukaj.

3,33 ὅτι ὁ θεὸς ἀληθής ἐστιν ('da je Bog resničen')
Kaj to pomeni? Pritrditev Bogu, njegovi pravičnosti? Težko da gre za potrditev Božjega obstoja/bivanja, čeprav se pričevanje o nebeških »stvareh« v osnovi nanaša tudi na to.
Naj torej stavek razumemo v skladu s semitskim pojmom resnice kot zvestobe, zanesljivosti, resnicoljubnosti? V tem primeru gre za pritrditev Božji zvestobi, potrditev, da so se Božje obljube zdaj izpolnile v Jezusu. To je tudi v skladu z domnevo, da odlomek govori o Jezusovi oblasti – na tem mestu to pomeni priznanje, da je Jezus Mesija: kdor ga posluša in se mu podreja, sprejema, da je s tem Bog izkazal svojo zvestobo in izpolnil obljubo. To je »Božja resnica«, razumljena semitsko.
Seveda pa k temu lahko dodamo še tretjo razlago, ki združuje obe prejšnji: gre za potrditev, da Bog resnično deluje v Kristusu, za pritrditev njegovi dejanskosti in navzočnosti v tem dogajanju. Oziroma natančneje (glede na naslednjo v.): gre za pritrditev, da so Jezusove besede resnične in da imamo torej opravka z resničnim Božjim razodetjem. Prim 17,6.8.14.17.19! Gl. tudi 1,18 in tamkajšnjo op. Gre za eno ključnih tem Jn.

3,34 οὐ γὰρ ἐκ μέτρου δίδωσιν τὸ πνεῦμα ('kajti [Bog] ne daje Duha na mero')
Skrajno nenavadno izražanje, ki verjetno nakazuje drugačnost starozaveznega razodetja (ki je bilo »na mero«) od Jezusovega. Pomembna je povezanost, skorajda izenačenje Jezusove besede in Božjega Duha. Obenem je naznačeno, da je zdaj, z Jezusom, na nov način, »brezmejno« prišel med ljudi Božji Duh.

3,35 Še ena »spekulativna« izjava, ki jo težko povežemo s prejšnjimi. Navezuje pa se na začetek tega odlomka (v. 31), ki govori o Jezusovi oblasti. Če to naznačuje inclusio, potem je celotni odlomek nekakšna meditacija o Jezusovi mesijanski oblasti, ki je nad vsem – nad starozaveznim razodetjem, nad judovstvom in celo nad Janezom Krstnikom. Zanimivo, da je temelj/vir mesijanske oblasti Božja ljubezen. Pozneje – na križu – se izkaže, da ta nova oblast je ljubezen: »smrtonosna« ljubezen, ki se osvobojena od diktature »jaza« žrtvuje za druge.

3,36 Tudi tu je zveza s prejšnjo vrstico dokaj rahla. Očitno gre za sklep/povzetek odlomka ali celo poglavja. Poslušnost in vera sta izenačeni. Poudarjen je dostop v novo/večno življenje, ki ga prinaša Jezus. Božja jeza je omenjena kot nekakšno naravno stanje, ki »ostaja« nad ljudmi (ali tedanjimi Judi?). Ta zaključek vseeno postavlja odlomek v bližino izrekom Janeza Krstnika (prim. npr. Lk 3,7–9).
Je evangelist vseeno v osnovi navajal Janezove besede, ki pa jih je prepletal z lastnimi razmišljanji?

2 komentarja:

  1. A se tebi tudi zdi, da je Jn nastal pred sinoptiki?

    OdgovoriIzbriši
  2. Hja, ne bi dal ravno roke v ogenj za to, je pa res, da Klaus Berger, eden vodilnih strokovnjakov za Novo zavezo, misli tako in ga datira v leto 68/69.
    Meni se zdi, da je malo poznejši, da pa je Janez vedel za sinoptične evangelije (ali vsaj za izročilo, na katerem temeljijo), ker se na več mestih zdi, da jemlje nekatera dejstva, ki so omenjena tam, kot splošno znana.
    Tako "poroča" tudi Muratorijev kanon s konca II. stoletja.

    OdgovoriIzbriši