Beseda začetka. Diskurz postavitve, konfiguracije vsega obstoječega. Govor, ki utemeljuje, vzpostavlja, definira svet, v katerem bivamo. Izrek, ki oblikuje, upodablja, napolnjuje s smislom in lepoto. Ne znanost, ampak filozofija temeljev obstoja, teološka meditacija ključnih postavk, preroško videnje in razsvetljenje, »luč, ki sveti v temi« (prim. 2 Kor 4,6), ki napoveduje Kristusa in Novi Jeruzalem.
Človek je logosno bitje, njegov svet je strukturiran prek jezika, govorice, in njegova identiteta je identiteta naracije, osebne zgodbe, s katero se enačimo. Tako razumemo »jaz«. In zato nam Sveto pismo postreže s takšnim utemeljujočim govorom, prvobitno pripovedjo, ki daje referenčni okvir in sidrišče vsem našim »zgodbam«. Tukaj je izvir in vrelec osmislitve in estetizacije vsega. V tej luči vse stvari, tudi tiste bridke in trpke, dobijo nov obraz, napolnjen z upanjem.
Bog nastopa kot umetnik. Kaos pravodovja razpre in v njem ustvari prostor lepote in dinamične urejenosti, ki odseva njegovo slavo in ki je primeren za bivanje. Svet tke v ritmičnih vzorcih, v igri števil in razmerij ga napolnjuje z raznolikostjo in kipečim življenjem. Človek – moški in ženska – je podoba samega Boga v stvarstvu, zato mu dobrohotno gospoduje. Zato sta že v začetku dva: človek je vzpostavljen kot odnos dveh, je odnosnostno bitje (in morda prav s tem podoba Boga, treh Oseb, ki so od vekomaj eno; tako meni Barth). Človek vznikne, kjer obstaja odnos »jaz – ti«. In ta človek je že od začetka in temeljno postavljen tudi v odnos z Bogom, s »Tijem« z veliko začetnico. V obeh dimenzijah je partnerstvo, prijateljstvo, bližina. Na človeški ravni je temeljni odnos »jaz – ti« med moškim in žensko, ki si stojita nasproti »naga, a ju ni sram« (1 Mz 2,25). Spolnost je utemeljena v raju, pred padcem (prim. 1 Mz 1,28; 2,24); ni nekaj drugotnega, kar bi bilo po sili razmer dodano pozneje, zato bistveno določa naš obstoj: človek obstaja kot moški ali ženska, kategorija abstraktne »človeškosti«, ki bi to hotela zaobiti, je zgrešena (več o tem v besedilu Spolnost v redu stvarstva).
Padec to harmonijo poruši, vendar ne do konca. Pravzaprav me ob branju teh tekstov preseneča, kako malo je uničenega s padcem. Res, v Božji red vstopi smrt, vendar ima Bog takoj pripravljen odgovor in se še naprej pozorno ukvarja s človekom. Človek je izgnan iz raja, vendar ima obljubo »semena, ki bo strlo kači glavo,« in še vedno živi »pred Gospodovim obličjem« (zapusti ga zgolj Kajn po bratomoru; prim. 1 Mz 4,16) in »kliče Gospodovo ime« (1 Mz 4,26). Henoh je še posebej blizu Bogu, skoraj kot bi bil brez greha, saj ne zapade smrti (kako to?). Očitno je še vedno mogoč preprost, neposreden odnos z Bogom, brez postave ali kakšnega drugega posebnega razodetja.
Šele pri Noetu Božja sodba vzkipi nad Adamovi potomci, Bogu je žal stvarjenja in čudoviti red stvarstva ogrozijo stihijski valovi pravodovja. Vendar se ta pripoved izteče v zgodbo o milosti, po potopu Bog iz čiste dobrote in usmiljenja sklene s človeštvom prvo zavezo. (Zakaj je Bogu sploh treba, da se takole enostransko »zavezuje« k milosti, prav ko vidi, kako je »mišljenje človekovega srca hudobno od njegove mladosti« – 1 Mz 8,21?)
Sledita zgodbi o nastanku narodov in razdelitvi jezikov; slednja spet kaže na naraščanje zla med ljudmi. Vendar Bog še vedno stoji nasproti človeštvu in skrbi zanj; v zadnjih vrsticah enajstega poglavja se pogled že oži na Teraha, Abrama in Sarajo. Sklepni akordi zgodbe o začetkih so hkrati prvi akordi zgodovine odrešenja, ki jo Bog vzpostavi nasproti napredovanju greha in propada med Adamovimi potomci.
Prav ta zgodovina odrešenja je kot nekakšno ozadje navzoča že od vsega začetka. Piscu ne gre za to, da bi neprizadeto in »objektivno« opisoval nastanek vesolja, ampak v luči Božjega razodetja navdihnjeno razlaga temeljno konfiguracijo sveta, v katerem bivamo in v katerem se odvija drama Božjega odrešenja. Gre za preroški pogled nazaj na začetke, podobno kakor knjiga Razodetja zre v čas konca. Prvi kristjani so zato v besedilih o stvarjenju povsod videli napoved Kristusa.
Luč, ki jo Bog ustvari prvi dan, je predslika Kristusove luči, ki sveti v naših srcih (prim. 2 Kor 4,4.6). Šest dni lahko razumemo kot simboličen opis novega stvarjenja in kristjanove poti: najprej nas Bog razsvetli z lučjo evangelija, nato v nas napravi razloček med tem, kar je zgoraj, in tem, kar je spodaj, nato pod nami napravi trdna tla in nam da jasna »svetila«, ki nas usmerjajo, v nas se poraja življenje in nazadnje se oblikuje Božja podoba. Viktorin Ptujski pa razmišlja o sovpadanju med šestimi dnevi stvarjenja in glavnimi dogodki Kristusovega rojstva, smrti in vstajenja (O zgradbi sveta, 9). Adam je za apostola Pavla »podoba (gr. týpos) njega, ki je imel priti« (Rim 5,14) – v kontrastu nam kaže, kako zdaj deluje Božja milost. Stari krščanski pisci so prepoznali napoved tudi v Adamovem spancu (Kristusova smrt), ki je omogočil rojstvo Eve (Cerkve), v obljubi o »semenu/potomcu, ki bo strl kači glavo,« pa so videli »protoevangelij«, prvo obliko veselega oznanila (tako tudi Trubar). Noetov potop je za apostola Petra »podoba krsta, ki zdaj rešuje vas« (1 Pt 3,21), drugi pa v njegovi ladji vidijo predpodobo Cerkve. Še bi lahko naštevali, vendar navedeno zadošča, da dojamemo hermenevtiko prve Cerkve: svet je ustvarjen za Kristusa, Kristus je vpisan v stvarjenje, v tkivo našega sveta.
To je svet, kjer je Bog prisoten in ta prisotnost vsem stvarem podeljuje presežni smisel: vse ustvarjeno je oblikovano kot čisti znak, kot zakrament, kot podoba, ki kaže onkraj sebe na dobroto živega Boga. S tem konkretnost oziroma materialnost sveta ni zavržena, ampak proslavljena. »Naj se napolni z njegovo slavo vsa zemlja« (Ps 72,19; prim. Hab 2,14). Ali drugače povedano: kljub padcu in grehu in smrti je svet ustvarjen za odrešenje in za kraj, kjer prebiva Božja slava – to je njegova »predestinacija« že od začetka, tudi v vseh njegovih najbolj mračnih trenutkih. Zato smemo enako misliti in verovati tudi o sebi kot posameznikih: naša »destinacija« je odrešitev. Od nas se pričakuje predvsem to, da se temu dobremu namenu nehamo upirati in se s spreobrnjenjem pridružimo Bogu, ki to uresničuje od vekomaj do vekomaj.
Današnjemu bralcu, ki je vajen »znanstvenega pogleda na svet«, pa se lahko takšno branje zdi naivno, zato moram tvegati še kratek razmislek o tej sporni temi. Dejansko gre za tekmovanje ali kolizijo dveh zgodb, dveh meta-pripovedi, dveh povsem različnih referenčnih okvirov. Teistični evolucionizem in kreacionizem poskušata znanstveno in biblično zgodbo harmonizirati, vendar se zdi, da nazadnje poklekneta in sprejmeta temeljne predpostavke oziroma »pravila igre« znanstvene pripovedi. Znanstvena zgodba – kakršna koli trenutno že je – zaradi svoje metode, ki reducira resničnost na neobstoječe idealne sheme, ne more biti relevantna za teološki, estetski in etični razmislek o temeljih sveta. (Na ontološko problematičnost znanstvenih trditev je opozoril Gorazd Kocijančič v zadnjem eseju Razbitij.) Ravno kategorije, kot so smisel, lepota, osebni odnos ipd., ki so bistvene za ta razmislek (in pravzaprav tudi za naše dejansko življenje), so vnaprej izključene iz znanstvene raziskave. Če poleg tega upoštevamo, da je vsako znanstveno povezovanje empirično odkritih dejstev v »pripoved« ideološko konstruirano in »ontološko investirano« (Kocijančič), smemo in moramo to področje povsem obiti in dopustiti besedilu Geneze, da nam spregovori v celoti, z vsemi njegovimi predpostavkami. Takšno branje nenazadnje bolj spoštuje svetost navdihnjenega besedila. Ravno tukaj je morda hermenevtični ključ: če želimo spoštovati Sveto pismo, moramo spoštovati literarno vrsto njegovih besedil in s tem način, kako izrekajo resnico. Kot rečeno, gre v prvih poglavjih Geneze za preroško govorico, mestoma blizu pesniški, ki se ozira nazaj v izvor časov. Pri tem uporablja elemente tedanje mitološke govorice, vendar jih modificira in predvsem demitologizira. Vsakomur pa je jasno, da je znanstvena resnica nekaj drugega od pesniške – in tudi to, da je slednja lahko globlja, tehtnejša in »resničnejša« od prve.
Naj to ponazorim z zgledom iz slovenske književnosti. Prešernov Uvod v Krst pri Savici opeva začetke slovenske zgodovine. Po mnenju večine raziskovalcev so zgodovinske reference, ki jih najdemo v njem, netočne in pretirane. Vendar Prešerna ne beremo, kadar hočemo odkrivati znanstveno ali zgodovinsko resnico. Vsakomur je jasno, da bi bilo takšno branje brezumno. Kar pa še ne pomeni, da je njegova pesnitev brez resnice. Prav nasprotno: »Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašná slepota je človeka!« Kdo lahko zanika, da te besede z neverjetno prodornostjo razkrivajo bistvo tragičnosti našega naroda, ki je prišla na dan v raznih kritičnih trenutkih njegove zgodovine (poleg tistih davnih časov se spomnimo vsaj še protestantizma in druge svetovne vojne) in ki še vedno v marsičem določa trenutno politično in svetovnonazorsko razklanost med Slovenci? Resnica o Slovencih, ki jo izreka Uvod, je globlja, neposrednejša in preprosto na povsem drugem nivoju od česar koli, kar bi lahko dognala znanstvena analiza. Naivno torej ni branje, ki resno jemlje pesniško – ali v primeru Geneze, preroško – resnico; naivno, plehko in predvsem globoko nereflektirano je prej mišljenje, ki v tem vidi naivnost.
