Mr 1,35–39 – Jezusova molitev in njen sad

[preberi odlomek]

Jezus zgodaj zjutraj odide v samoto in moli. Božji Sin moli. V tem lahko vidimo še eno razsežnost njegove samoizpraznitve: ker je postal zgolj Božji služabnik, potrebuje molitev. Potrebuje usmeritev, vodstvo. Toda s tem Jezus vstopi tudi v molitev vseh nas, vsega sveta. Lahko bi rekli: »Mi molimo, ker je on molil«. Še več: ker on moli tudi zdaj (prim. Rim 8,34). S svojim izpraznjenjem je napolnil našo molitev; pripravil ji je prostor in ji dal usmeritev. Kristjani molimo v imenu Jezusa Kristusa. Molimo Očeta.

Na tem mestu ne izvemo, kaj je Jezus molil. Pozneje slišimo, da je Jezus v molitvi klical »Aba, Oče!« (14,36) – prav kakor nas je učil v očenašu in prav kakor Sveti Duh kliče v nas (prim. Rim 8,15 in tudi v. 27). Omenili smo že Barthovo razlago, da je ta klic – »Aba, Oče!« – prvo in najpomembnejše delo evangelija (prim. Mr 1,9–11 – Jezusov krst). Ta prvotni krik kaže, da je evangelij v nas s svojo močjo opravil svoje delo in nas prerodil; odvrnil nas je od sebe in obrnil k Bogu kot Očetu. Vsa druga krščanska dela in dejavnosti izhajajo iz tega enega, prvega in najpomembnejšega.

Jezus nas je na skrivnosten način vcepil v svojo molitev. On moli v nas in iz nas. In mi molimo v njem, iz njegovega eksistencialnega položaja, v njegovem imenu. To realnost, to dejavnost, zdaj v nas uresničuje Duh. Brez pretiravanja lahko rečemo, da smo postavljeni v resničnost Boga, v sredino Očeta, Sina in Svetega Duha. Jezusovo učlovečenje pomeni naše pobožanstvenje: po milosti in njegovi suvereni moči ter po svobodnem delovanju Duha.

Velja pa tudi naslednje: Jezus je molil, ker je bilo to zanj nekaj osnovnega, nekaj naravnega. V molitvi se je znašel blizu Očetu, v resničnosti, ki je vsaj delno odražala njegovo predvečno bivanje »v Očetovem naročju« (Jn 1,18). Marko nam na začetku 9. poglavja celo omogoči bežen vpogled v to resničnost: bleščeča svetloba, oblak, Božji glas. Je bila vsaka Jezusova molitev takšna?

Molitev je oseben, odnosni dogodek; v njem se na najbolj temeljni ravni dogaja razmerje »jaz–Ti«. Ta odnos naj bi bil bistvo »Božje ikone«, ki jo Elohim (Bog v svoji množinski edinosti – prim. 1 Mz 1,26!) milostno podari človeku ob stvarjenju in ki se kaže v ljubezenski zvezi moškega in ženske (prim. 1 Mz 1,27–28). To zavezno enost, bivanjsko povezanost dveh v eno, z vznesenimi besedami slavi Visoka pesem, ki obenem daje govorico našemu eshatološkemu upanju, pričakovanju »Jagnjetove svatbe« (prim. Raz 19,6–9). V Jezusovi molitvi, v katero smo povabljeni, se torej razpira skrivnost Odnosa, ki je onkraj vsega in ki je obenem hrepenenje, strast, bolečina resnične Ljubezni.

Ta Ljubezen ima v sebi neko ekskluzivnost, značilno za monoteizem in monogamijo; zahteva popolno prioriteto nad vsem ostalim. Zato se Jezus umakne v samoto. Namesto da bi izkoristil začetni uspeh in gradil na njem svojo nadaljnjo »kariero«, se Jezus odpravi v samoto, nazaj v svoboden, neoviran stik z Očetom. Ta intimnost pa obrodi tudi konkreten, zunanji sad, ki se kaže v nesebični dejavnosti. Kakor da bi Jezus v molitvi prejel razločno vodstvo, jasno zavest o svojem poslanstvu, zavrne navdušene učence: »Pojdimo drugam.« Veselo vest in z njo Božjo oblast je treba prinesti tudi drugim. Prava mistična molitev, globoka ljubezenska zatopljenost v Drugega, se izraža v sposobnosti reči ne popularnim pričakovanjem, navidez zdravorazumskim zahtevam ljudi in se z gorečnostjo posvetiti nesebičnemu služenju drugim, da bi tudi oni lahko izkusili prav to eno.

Sad Jezusove molitve je torej oznanjanje. Presenetljivo je, da se zdi Marku dovolj zgolj ta ena beseda. Pričakovali bi, da bi povedal kaj se oznanja ipd. Luka (4,43) to mesto dejansko dopolni in pove, da gre za oznanjanje »evangelija o Božjem kraljestvu«. Marko je podobno zapisal na začetku pripovedi o Jezusovem javnem delovanju: »Oznanjal je Božji evangelij in govoril: ‘Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!’« (1,14–15) Od takrat naprej pa Jezus samo še oznanja, brez podrobnejše opredelitve. Jezus potuje po Galileji oznanjajoč (gr. kerysson). Markov odrezavi slog nam daje slutiti dinamiko Božjega kraljestva; to prihaja kot goli razglas, kot naznanilo, sporočilo, novica, da nekaj je, da se je nekaj zgodilo. Tukaj ni prostora za razglabljanje, argumentiranje, ugovarjanje. Gre za preprost in neposreden razglas: tako je. Božja resničnost vstopa v človeški svet na način stvarjenja, na način neposrednega ukaza, ki ustvarja in deluje. Božje kraljestvo je vzpostavljeno z Božjo stvariteljsko močjo Besede, ex nihilo, kot luč, ki zasveti v temi (prim. 2 Kor 4,4.6). V tem smislu je evangelij zares »Božja moč« (Rim 1,16). Ta moč se na zunaj kaže v izganjanju demonov, v porazu kraljestva teme. Enako sme in mora veljati tudi za našo današnjo kerigmo. Spočne se v globini Jezusove molitve, ki smo je deležni, izraža pa naj se z močjo preprostega razglasa o Božjem kraljestvu, besede o Jezusu, o križu in vstajenju, ki jo potrjuje Duh (prim. 1 Kor 2,1–5).

Mr 1,29–34 – Eno ozdravljenje sproži plaz

[Preberi odlomek]

Marko nadaljuje z dvema takojšnjima prizoroma; zdi se, kakor da bi hotel reči, da so navzoči komaj dohajali dogodke. Jezusovi prvi učenci – poznejši notranji krog »treh«, Petra, Janeza in Jakoba, ki jim je tokrat pridružen še Andrej – gredo z njim domov. Jezus prihaja tja, kjer živimo. Nekateri eksegeti pravijo, da je bil to zametek hišne Cerkve, ki se je zbirala okrog Petrove družine. Peter, »prvi papež«, je bil očitno poročen; Jezus je ozdravil njegovo taščo (na to verjetno namiguje tudi 1 Kor 9,5; zgodnjekrščansko izročilo celo omenja ime Petrove hčere). Sliko, ki jo dobimo ob površnem prebiranju evangelijev, namreč da so apostoli popolnoma zapustili svoje družine, moramo torej nekoliko popraviti: vsaj občasno so se tudi vračali k njim, z Jezusom na čelu. Jezusova služba ozdravljanja se začenja prav tukaj, v družini Petra in Andreja.

Iz pripovedi lahko nato sklepamo, da so sosedje in drugi v Kafarnáumu izvedeli za čudežno ozdravljenje. Zaradi sobote so morali počakati do večera, ko se po judovskem razumevanju začne naslednji dan. Tedaj so množično pritisnili na vrata Petrove hiše. »Vse mesto se je zbralo.« Gre za prvi množični prizor v Jezusovem delovanju. Rušenju demonske oblasti se tukaj pridruži ozdravljanje. V ozadju slutimo preroške napovedi, ki so mesijansko dobo predstavljale kot čas ozdravljenja. Smrt in tudi bolezen sta povezani z grehom; ozdravljenje, ki prihaja od Boga, kaže na to, da se oblast greha in smrti končuje. To je še en način, kako Jezus z dejanji pokaže, da je Božja vladavina dejansko nastopila (verjetno moramo v tej luči razumeti tudi 1 Kor 4,20 itd.). Gre za uveljavitev Božje oblasti, ki odstranjuje posledice greha v človeku.

Obenem lahko opazimo pravo nasprotje s Staro zavezo. Bolniki in pohabljeni so tam izključeni iz skupnosti z Bogom; tukaj pa jim Bog sam prihaja naproti in jih usposablja za skupnost s seboj. Pred nami je nazorna razlika med postavo in milostjo.

Jezus demonom ne dovoli govoriti, kakor že v prejšnjem odlomku. Zakaj? Demoni ga »poznajo«. Kaj to pomeni? Demon v prejšnjem odlomku je povedal to, kar je res: Jezus je Sveti, ki prihaja od Boga. Kaj je s tem narobe? Je pričevanje demonov zavrnjeno zato, ker so Jezusovi nasprotniki – »poznajo« ga, vendar se mu ne podrejajo, ga ne sprejemajo (prim. tudi Jak 2,19)? Ali gre morda tukaj za kaj več; Jezus drugje podobno zahteva tudi od ljudi, ki so bili ozdravljeni? Markovega odgovora ne izvemo, vendar gre za temo, ki se ponavlja, zato moramo biti nanjo še posebej pozorni – morda si bomo v zvezi s tem iz celote evangelija lahko ustvarili jasnejšo sliko.

Mr 1,12–28 – Preizkušnja, razglas, učenci in prvo dejanje

[preberi odlomek]

V Markovi pripovedi se takoj zvrstijo štirje kratki prizori.

O Jezusovi skušnjavi oziroma preizkušnji pove Marko le nekaj besed. Kakšno sliko bi si sploh lahko ustvarili iz njih, če ne bi vedeli za daljšo pripoved pri Mateju in Luku? Marku je bilo očitno to dovolj – in menil je, da bo zadostovalo tudi za njegove bralce.

Duh Jezusa takoj dobesedno izžene (v gr. ista beseda kot pri izganjanju demonov!) v puščavo. Vrže, nažene. Vtis nečesa neprostovoljnega, skoraj nasilnega. Nebeško vzdušje krsta se naglo zamenja z nečim zloveščim. Puščava. Kraj brez vode, brez življenja. Kraj, kjer si izpostavljen smrti. Popolna samota. Tam bivajo demoni. Azazel, morda njihov poglavar, tja vsako leto dobi svojega grešnega kozla (prim. 3 Mz 16). Tam so se Izraelci uprli Bogu; Četrta Mojzesova knjiga ima v hebrejščini naslov »V puščavi«. Vendar je tam JHVH tudi »našel« svoje ljudstvo: »v deželi puščave, v pustinji, ker tuli divjina« (5 Mz 32,10). In tam naj se tudi pripravi »Gospodova pot«.

»Štirideset dni« spominja na štiridesetletno tavanje Izraela po puščavi, pa tudi na štiridesetdnevno bivanje Mojzesa na gori Sinaj v puščavi (prim. 2 Mz 24,18; 34,28 itd.) in na štiridesetdnevno Elijevo pot skozi puščavo do tja (prim. 1 Kr 19,1–18). Božji Sin povzema in uteleša zgodovino izvoljenega ljudstva in njegovih glavnih predstavnikov. Združuje, podoživlja in obnavlja jo v svoji zgodbi. To je še ena od Jezusovih identifikacij z nami, tokrat z nami skupnostno, kot s celotnim ljudstvom. »Jaz sem namreč Izraelov oče in Efrájim je moj prvorojenec« (Jer 31,9) – Božje ljudstvo je Božji sin in Božji Sin je Božje ljudstvo.

Jezus je preizkušan. Kakor Izrael (ki je padel). Kakor vsakdo od nas (ki tudi padamo). Jezus ni padel. Ostro soočenje, konflikt s princem teme, z zvermi. Tudi pri Izraelu preizkušnja v puščavi pride takoj po njegovem veličastnem »krstu« v Rdečem morju (prim. 1 Kor 10,1–2). Bog preizkusi vsakogar. Adama, Abrahama, Izraela … svojega Sina … in vsakogar med nami. Tako se pokaže, kaj je res v človeku. V soočenju z zlom – v tem primeru s popolnim zlom – se pokaže in hkrati kuje prava identiteta. Jezus zdrži in zmaga. Tukaj so že premagane tudi naše preizkušnje. Podobno kakor Eliju, so tudi Njemu pri tem stregli angeli – kakor bodo vsem, »ki zmagajo« (prim. Raz 2,11.26; 3,5.12.21). Vsaka preizkušnja ima eshatološko razsežnost: pripravlja nas na Preizkušnjo ob koncu časov, katere smo tako že deležni; na veliki odpad, apostazijo; prav tako kot smo tudi že deležni večne Zmage, ki jo je izbojeval On.

Nato pa Jezus začne s svojim delovanjem. Najprej je moral biti »Janez izročen«, se pravi aretiran. Jezus spoštljivo počaka, da se konča tek njegovega silnega predhodnika. Gre v Galilejo, zakotno provinco, od koder je bil doma, in začne z Božjim razglasom. Tu moramo občutiti božansko in hkrati politično-rušilno moč evangelija. Naznanja se kraljestvo. Napočil je odločilni trenutek. Božja vladavina je tukaj, pred vrati, na dosegu roke. Da se je »približala« lahko pomeni, da je blizu, bolj verjetno pa, da je že tu! To naznanilo od ljudi zahteva dvoje – spreobrnjenje (kakor že prej pri Janezu, prim. v. 4) in vero. Vero prav v to, kar je bilo razglašeno, da je Božje kraljestvo tukaj, da je napočil dolgo pričakovani Božji poseg v zgodovino, eshatološki moment, po katerem hrepenimo. K takšni veri nas kliče Jezus. Da je prihodnje (obljubljeno, Božje, nebeško) – vsaj na nek način – že tu. Tako je vera most med »zdaj« in »potem«, med časom in večnostjo, med zemljo in nebesi.

Sledi prizor ob Galilejskem jezeru, ko Jezus povabi, pokliče, vpokliče svoje prve učence. Ti bodo njegovi spremljevalci, prijatelji in sodelavci. Nastop Božje vladavine potrebuje več glasnikov. »Gospod daje besedo, glasnic je velika vojska.« (Ps 68,12) Ti bodo Jezusovo delo tudi nadaljevali in povabili, vpoklicali še druge. »Hodi za menoj!« Postani del mojega življenja. Posnemaj me, uči se ravnati, kakor jaz; stremeti za tem, po čemer stremim jaz. V ozadju je semitska podoba »poti« (prvo ime za krščanstvo! - prim. Apd 9,2), ki pomeni tako življenjski stil, kot nauk, s poudarkom na ravnanju in odločanju. Njen začetek, njen cilj in tudi njeno »sredstvo« je Bog sam; nedoumljiva Skrivnost, ki nas pozna in ki jo spoznavamo, h kateri se usmerjamo. Ta »hodi za menoj« je povabilo in klic vsakomur. Ali slišimo njegov glas?

Dogodek v shodnici, takoj v soboto, je prvo Jezusovo javno dejanje, ki ga nam ga predstavi Marko. Začne in konča se s čudenjem nad Jezusovim naukom, »ki ima oblast«; pravzaprav gre za nekakšno ponazoritev le-tega. V »njihovi shodnici« je »človek z nečistim duhom«. (Je to mogoče razumeti kot prispodobo celotnega judovstva? Ali rajši celotnega človeštva, v njegovih religioznih naprezanjih?) Tukaj prvič srečamo pomembno Markovo temo. »Nečisti duhovi« ali »zli duhovi« ali »demoni« (med temi izrazi verjetno ni pomembnejših razlik) so pri Marku v ospredju. Kaj ali kdo so ti? Moderna znanost jih ima za mitologijo ali v najboljšem primeru za duševne bolezni. Tudi kristjani jih večinoma ignoriramo, kar nekako ne vemo, kaj bi z njimi, razen nekaterih, ki se jim posvečajo skorajda paranoično in jih vidijo povsod. Toda nič od tega ne ustreza novozaveznem pogledu. Stara zaveza jih omenja le redko, nikoli v zvezi z Mesijem. Nekateri Judje v Jezusovem času sploh niso verjeli v obstoj duhov (saduceji). Tukaj pa jih Jezus izganja, tako da govorijo in kričijo!

Nova zaveza pristaja na nek pogojni dualizem, ali bolje rečeno polarnost (ker nasprotji nista sorazmerni). Dobro in zlo imata svoji »duhovni« počeli. V tem smislu obstaja »duhovni svet«, v katerem so različne »oblasti« (prim. 1 Kor 15,24; Ef 1,21; 2,2; 3,10; 6,12; Kol 1,13.16; 2,10.15). Greh, človekova odpadlost od Boga, se odvija »pod oblastjo greha« (prim. Rim 6,14–23 in še naslednji dve poglavji). Nasproti tej oblasti stoji oblast milosti, Božje kraljestvo. Angeli in hudobni duhovi so (osebne ali vsaj personificirane) manifestacije teh oblasti.

Marko nam dramatično naslika trenutek, ko eno kraljestvo, Božje, prvič silovito udari ob drugo in ga opleni. Zato je ta obsedenec zares lahko prispodoba celotnega Božjega ljudstva in vsega človeštva. Ima nečistega duha. Nečistost v stari zavezi označuje neprimernost za bogoslužje in nesprejemljivost za Boga. Človek z nečistim duhom zato naravnost kaže na naravo naše človeške padlosti – neprostovoljno smo pod oblastjo, ki ji sami ne moremo ubežati. Onečaščeni in nečisti smo – ne moremo stopiti pred Boga. Toda Jezus nas je prišel osvobodit! Božja vladavina je z njim usodno in odločilno vdrla na teritorij kraljestva teme – na naš teritorij. Markov evangelij predstavi dramo tega konflikta, tega zmagovitega vdora.

Jezus to stori z besedo. To je moral biti dodaten razlog začudenja. Izganjanje duhov je bilo v tisti kulturi pogosto, z njim so se ukvarjali bolj ali manj pravoverni »izvedenci«. Vendar nikoli ni bilo tako preprosto (celotna Tobitova knjiga je opis enega samega dolgega eksorcizma). Potrebni so bili rituali, zaklinjanja ipd.; obstajali so pravi pravcati magični priročniki. To so stvari, na katere se v plemenskih kulturah še danes dodobra spoznajo vsi vrači, ki dajo kaj nase. Toda pri Jezusu je to drugače. On preprosto ukaže. In se zgodi. To je moč Jezusove besede, njegovega »nauka z močjo«. Zanimivo je, da nam Marko sploh ne sporoči vsebine tega nauka, ampak samo njegov učinek. Morda pa je prav to njegova vsebina? Prihod Moči, božanske moči osvoboditve od zla in vzpostavitve novega, Božje vladavine v človeku. »Verujte evangeliju!« pravi Jezus. »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje,« (Rim 1,16, moj poudarek) dodaja Pavel.