To besedilo je zadnji Jezusov govor v Matejevem evangeliju. Takoj za njim sledi poročilo o Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Zato je razumljivo, da je bil odlomek v nekaterih tradicionalnih cerkvah vzet za zaključek cerkvenega leta. Gre za konec Jezusovega nauka, vsaj kakor ga razume evangelist Matej. Predstavi nam Kristusa v slavi in večno sodbo in nam s tem posreduje še zadnji – glavni! – etični pouk. Ta se osredotoča na uboge in se s tem vrne na začetek Jezusovih govorov v tem evangeliju, na »blagor ubogim« (Mt 5,3) in ostale blagre. Tema uboštva stoji na začetku in na koncu – s tem namiguje, da je z njo povezano tudi vse vmes.
V tem odlomku je tema zaostrena do skrajnosti, prav osupljivo. Uboštvo tukaj dobi eshatološko vlogo – odločalo bo na Kristusovi sodbi! Jezus se tudi tukaj nasloni na starozavezne zametke: »›Zaradi nasilja nad nesrečnimi, zaradi vzdihovanja ubogih se bom zdaj vzdignil,‹ govori Gospod« (Ps 12,6). »Vem, da bo Gospod izvršil sodbo za nesrečnega, pravico za ubogega.« (Ps 140,9) Sodba je Božji poseg v zgodovino, kjer se odločilno zavzame za uboge in jih reši. Jezus dodaja: in prav tvoj odnos do teh ubogih bo odločil, kje boš končal ti.
Kdo so ti ubogi? Najprej to, kar smo rekli že drugje: predstavljajo ontološko udarjenost, temeljno pomanjkljivost, necelovitost, krhkost, ranljivost. Jezus za takšne ne samo skrbi, ampak se z njimi identificira. In res: vse to, kar pravi o ubogih, se je zgodilo njemu, kakor nam povedo naslednja Matejeva poglavja: na križu je bil lačen in žejen, bil je nag, bil je bolan – »nesel je naše bolezni« (Mt 8,17), bil je v ječi, zavržen, po krivici obtožen. In tisti, ki mu niso izkazali usmiljenja, so v prvi vrsti judovski verski veljaki (pomembna Matejeva tema!).
Nadalje so ubogi gotovo vsi reveži, tudi nekristjani, »tujci«. Opazili smo že, kako so »sirota, vdova in tujec« nekako vzeti v Božje ime (prim. 5 Mz 10,17–19). Stara zaveza tudi že pove: »Kdor je usmiljen s siromakom, posoja Gospodu, povrnil mu bo njegovo delo.« (Prg 19,17) Pri tem ni pomembno, kako pravični ali pobožni so ti ubogi. Njihove tegobe (bolezen, ječa, tudi revščina) so bile v judovskem kontekstu (torej v Matejevem kontekstu!) navadno razumljene kot posledica greha. Jezus se na to ne ozira. On sam je postal »greh za nas« (2 Kor 5,21)! In tako želi, da tudi v vseh trpečih, tudi trpečih zaradi greha (in kdo ni tak?), prepoznamo Njega. On je postal tak za nas. Spoštujmo njegovo živo ikono. On se identificira z njimi, on skrbi za njih: »Zakaj rešil bo ubogega, ki kliče na pomoč, nesrečnega, ki nima pomočnika. Sočutje bo imel do slabotnega in ubogega, odrešil bo duše ubogih. Pred zatiranjem in nasiljem jih bo rešil, v njegovih očeh bo njihova kri dragocena.« (Ps 72,12–14) In on skrbi za njih tako, da naroča nam, naj skrbimo za njih kakor za Njega. Ubogi tako postanejo zakrament, vidno znamenje Božje milosti križa. »To sem jaz,« pravi Jezus nad njimi, tako kot nad izreka kruhom: »To je moje telo za vas.«
Pred nami je paradoks v izvirnim smislu besede: Bog, ki je veličasten, sijajen, poln moči in življenja, se kaže v svojem nasprotju – v bedi, siromaštvu, šibkosti in propadljivosti. Jezus, ki na koncu časov sedi na »prestolu veličastva« – in je zato seveda deležen vsega odobravanja in spoštovanja – razglaša, da je odločilno, kako smo se vedli do njega v njegovi nasprotni podobi, takšni, ki pri večini ljudi izziva prezir, odpor ali vsaj nelagodje.
Spet v drugem smislu pa so tukaj mišljeni apostoli, »Jezusovi mali bratje«, dobesedno »zadnji«, ki bodo nekega dne postali »prvi«. O tem pričuje tudi Pavel: »Zdi se mi namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto … Postali smo kakor smeti sveta, kakor izvržek vseh, vse do tega trenutka.« (1 Kor 4,9.13) Od tega, kako jih bodo sprejeli ljudje vsega sveta, »vsi narodi« (v. 32), je odvisna njihova usoda.
Skupaj z apostoli pa smo mišljeni tudi vsi kristjani. »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.« (1 Kor 1,27–29) Takšni smo vsi kristjani, ker smo vsi poklicani, da nosimo Jezusov križ in se tako izpraznimo sebe; »kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu« (1 Jn 4,17). Še toliko bolj pa to velja za nas, mlačne potrošniške kristjane, ki nam Jezus sam pričuje: »Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17)
Če se zavedamo svoje grešnosti, bistvene zamejenosti in eksistencialne negotovosti, šibkosti, necelovitosti in s tem odvisnosti, smo deležni Jezusovega usmiljenja in odpuščanja. Če se res zavemo, da smo takšni, potem bomo tudi po naravi, intuitivno sočutni do bližnjih, ki trpijo enako pomanjkanje. To je krščanski realizem.
Ta odlomek bi moral predvsem živo vznemiriti nas protestante. Z našim naukom o »opravičenju po veri« – vsaj kakor ga ponavadi razumemo – se takšna besedila slabo ujemajo, zato jih rajši obidemo. Dejansko zahtevajo, da naše pojmovanje »vere« razširimo: odrešeni smo po takšni veri, ki ne samo, da veruje, zaupa in se zanaša na Kristusa v nekem abstrahiranem smislu, ampak ki veruje v Kristusa, ki je trpel in je ontološko povezan z vsemi trpečimi na svetu, se z njimi identificira in za njih skrbi kot za samega sebe. Takšna vera opravičuje, ker nas ta uvid postavi v to isto vlogo bednega grešnika in nas obenem motivira za dejavno ljubezen do drugih, nam enakih. Tako ljubim svojega bližnjega, kakor da sem to jaz sam. Krščanska etika, ki je očitno v samem temelju vere, pa ni nekaj neodvisnega od nje: dobra dela so storjena Jezusu osebno – on je njihov izvor, cilj in merilo. Gre za služenje njemu in hkrati zraščanje z njim.
Ubogi in uboštvo torej odločajo o večnosti. Ta odlomek nas nadalje svari z gotovo najbolj nepriljubljeno predstavo v krščanstvu: večno kaznijo. Nekateri zgodnji krščanski učitelji (npr. Origen in Gregor iz Nise) so ta izraz tolmačili etimološko, kot »kazen veka«, kar bi pomenilo kaznovanje v prihodnjem veku (ki je lahko tudi dolgo in mučno), ne pa neskončne, večne kazni. Težava s to razlago je, da se z enakim izrazom označuje tudi »večno življenje« – naj bi tudi to razumeli kot časovno omejeno? Kakor koli, velja tole: večni ogenj je pripravljen hudiču in njegovim demonom. Ni namenjen ljudem. Teofilakt pojasnjuje: za demonsko naravo je značilna neusmiljenost, in ljudje, ki se ji pridružijo in jo privzamejo, bodo deležni takšnega konca. Bog pa si za nas želi nekaj nekaj boljšega – usmiljenje – in nam tudi pripravlja – je že pripravil! – konec, ki je skladen z vstajenjem in poveličanjem njegovega Sina. To je naša spodbuda in naša obljuba. »Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo!« (Jak 2,13)
